Bolj kot ne vsi s(m)o si enotni, da trenutno živimo v zlati dobi slovenskega kolesarstva. Začel jo je Primož Roglič, potem pa je štafeto prevzel Tadej Pogačar in nas odpeljal v svetove, o katerih si nekoč nismo upali niti sanjati.
Pogi se še ne ustavlja, nadaljuje ta svoj plenilski pohod in je že 248 tednov zapored zacementiran na vrhu lestvice UCI. Danes ni le najboljši kolesar sveta, temveč eden najresnejših kandidatov za največjega vseh časov. Pravzaprav je izbira danes padla na dva kolesarja. Pogačar ali Eddy Merckx, sodobni ali originalni kanibal.
Ali smo vse te uspehe Roga, Poga in druščine dobro oziroma dovolj izkoristili, je stvar debate in/ali sogovornika, je pa dejstvo, da bo jeseni Slovenija gostila evropsko prvenstvo, poteguje pa se tudi za veliki odhod dirke po Franciji, kar bi bilo pika na i oziroma češnja na torti že omenjeni zlati dobi. Zlati dobi, ki ima kot vsaka omejen rok trajanja, zatorej velja v njej uživati, dokler traja.
Druga plat
Bolj žalosten je pogled na domačo (klubsko) sceno. Novomeški klub je že pred meseci ostal brez dolgoletnega pokrovitelja in je bil temu primerno primoran še malce bolj zategniti pas. Pred dnevi je slaba novica prišla še z drugega konca države, kranjski klub, še ena kalilnica talentov, je v javnost namreč poslal sporočilo, da je bil primoran odpovedati dirko za veliko nagrado Kranja, najstarejšo kategorizirano dirko na Slovenskem. Razlog pa je seveda denar oziroma pomanjkanje tega.
Vsekakor žalostno in skrb vzbujajoče, tovrstne dirke so bile odličen poligon za mlade kolesarje. Noben kolesar navsezadnje ne gre direktno na dirke svetovne serije. Niti Pogačar.
Slovenska kolesarska hiša ima bleščečo fasado, temelji pa bi se lahko kmalu začeli razkrajati.