Od Edinburga do Pariza, od škotske do francoske prestolnice, vmes pa 3479 kilometrov in okoli 53.450 višinskih metrov. Na papirju je Tour 2027 sestavljen iz šestih ravninskih, sedmih razgibanih oziroma hribovitih in šestih gorskih etap ter dveh posamičnih kronometrov. Vmes bodo trije prosti dnevi, rumena karavana pa bo obiskala tri države.
Mnenja o trasi so kot vedno deljena. Nekateri kot že rečeno menijo, da organizatorji poskušajo ustvariti traso, ki ne bi ustrezala Pogačarju. Da poskušajo otežiti delo slovenskemu asu, ki je letos rumeno majico oblekel že po šesti etapi, v Parizu pa je imel skoraj šest minut in pol prednosti pred najbližjim zasledovalcem. Direktor dirke Christian Prudhomme je to zanikal: »Nikoli ne pripravimo trase, da bi otežili delo posameznemu kolesarju. Lahko jo prilagajamo določenemu tipu kolesarjev, nikoli pa prav določenemu kolesarju.« Ob tem prvi mož dirke meni, da bi dodaten izziv lahko zgolj še bolj podžgal Slovenca.
Pogačar se z vsem skupaj bržkone ne obremenjuje preveč, na misel pa pri tem pridejo besede, ki jih je izrekel pred dvema letoma, po predstavitvi trase Toura 2024. »Vsako leto se špekulira, za koga je trasa sestavljena, komu je bolj pisana na kožo. Sam na grand tour gledam kot na 21 etap dolgo dirko. Ne moreš narediti drugače, kot da je za vsakega nekaj. Nekaj za sprinterje, kronometer ali dva, nekaj gorskih etap. Ne moreš izumljati tople vode, ne moreš iti na Luno, ampak moraš ostati v Franciji. Ne moreš narediti 21 kronometrov ali česa podobnega. Slog dirke je vsako leto bolj kot ne enak in pripravljen moraš biti na vse.«
Letos bi lahko uporabili funkcijo kopiraj in prilepi. Na Luno tudi tokrat ne bodo šli, se bo pa vseeno za vsakega našlo nekaj. Malo mešano na žaru. V oči morda res malce bodeta dve posamični vožnji na čas v skupni dolžini 71 kilometrov, kar je največ po letu 2012, in ne prav veliko visokogorskih etap. Je to vaba za Remca Evenepoela, ki je nesporni vladar te discipline in ki naj bi se po nekaterih informacijah sicer bolj nagibal k nastopu na Giru?
Remcu se zagotovo smeji. Če bi sam sestavljal traso, bi bržkone sestavil nekaj podobnega. Kar zadeva Pogačarja, pa praktično ni trase, ki mu ne bi ustrezala oziroma na kateri ne bi bil prvi favorit, ko je v najboljši formi. Vsaka trasa mu ustreza. Verjetno bi si želel nekoliko manj kilometrov vožnje na čas in nekoliko več gora, a v normalnih okoliščinah bo dirko vseeno začel kot favorit številka ena.
Montmartre ostaja
Če se vrnemo k sami trasi, je že nekaj časa znano, da se bo 114. dirka po Franciji začela na Škotskem. Velika Britanija bo drugič po letih 2007 in 2014 gostila tako imenovani grand depart, veliki odhod. Na tem popotovanju s severa na jug Otoka bi morali vsaj v prvih dveh dneh na svoj račun priti sprinterji.
Po izkrcanju v Normandiji pride kmalu na vrsto prvi kronometer, za zaključek uvodnega tedna pa še prva gorska etapa s ciljem Grand Colombier. Ena od osrednjih etap Toura je vsakokrat etapa na dan 14. julija, ko Francozi praznujejo državni praznik. In tokrat ne bo nič drugače, na Bastilji se pričakuje ognjemet v Alpah, kolesarje namreč čakajo Col de la Colombière, Col du Pré in Montée de Bisanne.
Drugi kronometer v dolžini 33 kilometrov pride na vrsto v 16. etapi, v nasprotju s prvim pa ne bo povsem ravninski, saj pred zaključkom vsebuje kratek, a zelo strm vzpon. Ena glavnih kandidatk za oznako kraljevska etapa je osemnajsta. Pirenejska klasika, ki bo karavano vodila čez Tourmalet in na Col du Portet, dva velikana Pirenejev in dva najvišja vrhova dirke. Na Col du Portet je Pogačar že slavil leta 2021, lepe spomine pa ima tudi na Laruns, cilj 19. etape. Tam je v koronskem letu 2020 dosegel prvo od svojih zdaj že 26 etapnih zmag na Touru, tokrat pa bomo v Larunsu bržkone že dobili skupnega zmagovalca 114. Toura.
Pred časom so se pojavile tudi govorice, da zadnja etapa ne bo vsebovala Montmartra, ki se je pokazal za prijetno osvežitev oziroma instantno uspešnico, temveč da se bodo vrnili h klasičnemu zaključku. A govorice so se izkazale za zgolj to – govorice. Montmartre in ulica Rue Lepic bosta znova epicenter dogajanja pred zaključkom na Elizejskih poljanah, kjer je lani ob pomoči Pogačarja slavil Mathieu van der Poel.
Pogačar v lov na rekordno šesto zmago
Pogačar ne skriva, da bo Tour vnovič eden glavnih ciljev sezone. Tour zanj (p)ostaja nujno zlo. Vse dokler bo v igri za zmago, bo tudi na startu. Tour je pač prevelik, da se ga najboljši kolesar sveta ne bi udeležil, četudi bi ga sam sem in tja morda raje izpustil.
Glavni cilji sezone bodo tako kot letos rumena, rdeča in mavrična majica. Giro mu je sicer vrgel kost v podobi začetka dirke v Trstu ter ekskurzije na slovensko stran meje, toda Pogačar bo poleg Toura bržkone vnovič izbral Vuelto in poskušal dokončati letos začeto delo. Povedano drugače, na svoj impresivni seznam zmag želi dodati še Vuelto. Čim prej, tem bolje.
Še pred tem bo na Touru lovil rekordno šesto zmago. Lance Armstrong bo sicer dejal, da vsi vedo, kdo je dejanski rekorder dirke vseh dirk, toda uradno se je Pogačar julija s peto zmago na vrhu večne lestvice izenačil s Francozoma Jacquesom Anquetilom in Bernardom Hinaultom, Belgijcem Eddyjem Merckxom ter Špancem Miguelom Indurainom. Glavni tekmeci na poti proti rekordu pa bodo bržkone standardni osumljenci; letos drugi Remco Evenepoel, Jonas Vingegaard, ki je Tour 2026 po padcu končal predčasno, in Paul Seixas, veliki francoski up, ki bo leto dni starejši in izkušenejši. Odločilna etapa? Nobena in vse.