Anketa – znani Slovenci o letošnjem Touru

Tako kot večina Slovencev in Slovenk sem tudi sama Tour de France ves čas spremljala in vsak dan navijala za naše kolesarje. V prvi vrsti za Primoža Rogliča. Seveda mi je pri srcu tudi Tadej Pogačar, a on ima pred seboj še toliko vrhunskih kolesarskih let. Ko sem videla Primoža skrušenega na tleh, mi je bilo zanj resnično hudo. Všeč mi je, da se je zaradi predstav naših kolesarjev na dirki po Franciji ustvarila splošna kolesarska evforija in da so ljudje morda tudi zaradi tega šli na kolesa in se rekreirali. To je za splošno populacijo pozitivna stvar in upam, da ne bo ostalo samo pri tem trenutku, ampak da bo tako tudi v prihodnje in da bo zaradi tega narejena tudi kakšna dodatna kolesarska pot, ki jo ponekod nujno potrebujejo. Je pa uspeh Pogačarja in Rogliča še eden v nizu vrhunskih in zgodovinskih dosežkov slovenskega športa in smo resnično lahko ponosni na vsakega slovenskega športnika in športnico.

»Kaj pa praviš o kolesarjih?« je vprašala žena. »O katerih kolesarjih?« sem vprašal, ona pa je zavila z očmi. Ni imela razumevanja za moje pojasnilo, da v Sloveniji ne obstajajo le eni kolesarji, ker so tu tisti, ki kolesarijo ob petkih, pa »ljubljanski« kolesarji, ki motijo Pirančane, ker kolesarijo po ozkih mestnih ulicah, pa gorski kolesarji, ki slalomirajo med pohodniki, pa… »Kako o katerih kolesarjih!?« je že tulila, ko sem le vprašal, ali misli Rogliča pa Pogačarja. In ne da bi počakal na njen odgovor, sem dejal: »Najbolj logično je, da je Slovenija kolesarska velesila. Če na kolesih protestiramo, če na kolesih hodimo na morje, če…« »Resno te sprašujem!« me je prekinila žena in moral sem se zresniti. »Taka carja sta kot Dončić pa Dragić,« sem rekel. »Samo kolesi imata namesto žoge.«

V Franciji je nastala fenomenalna in prekrasna športna zgodba. To, kar smo gledali na največji in najprestižnejši dirki, je eden velikih vrhuncev slovenskega športa. Pogačar in Roglič sta bila tako odlična, da sta na koncu ostala sama v areni in med seboj v poštenem športnem boju razčistila, kdo je najboljši na Touru. To ni bila ena etapa, ampak zahtevna tritedenska preizkušnja, zato iskrene čestitke z moje strani in globok priklon. Ko vidiš, da se povsod pojavlja napis Slovenija, se v človeku pojavita zadovoljstvo in sreča. Še enkrat se je pokazalo, kako močan je pravzaprav slovenski šport, ko tekmovalci najdejo pravi motiv, navdih in navsezadnje trmo, ki jih žene naprej. Ob tako velikem uspehu ne smemo pozabiti na pionirje slovenskega kolesarstva, ki so postavili temelje za naslednje generacije. Na kilometre se vidi, kako slovenski športniki združujejo narod.

Tour de France spremljam več kot 15 let. Začelo se je neko poletje, po eni od mojih številnih operacij, ki so zahtevale večmesečno okrevanje z ležanjem, tako da je bilo nekako treba preživeti. Tritedensko spremljanje dirke, ko sem več ur študirala ekipno taktiko v individualnem športu, je bilo zame velikanski izziv. Doma so mi vsak dan znova razlagali, zakaj tisti, ki zmore, ne sme naprej, in v čem je taktika počasne vožnje, čeprav nekateri »vodijo« že za deset minut. Moj heroj je Vincenzo Nibali, in ker ga letos ni bilo na Touru, sem brez slabe vesti navijala za Rogliča in Pogačarja in se po njunih uspehih zdaj še bolj veselim prihajajočih Gira in Vuelte. Ob vseh mladeničih, ki sem jih občudovala to poletje, Pogačarju, Evenepoelu in Hirschiju, vem, da bom tudi v prihodnje imela čisto dobre razloge za tritedenske odklope od vsakdanjosti.

Hoteli smo postati druga Švica, zdaj pa smo v športu prva. Imamo »bicikliste«, ki se rekreativno ukvarjajo z vzpostavljanjem demokracije; imamo avtonomno tovarno Rog, ki dela na neposredno demokracijo, odkar ne dela več koles; in imamo šampiona Tadeja Pogačarja in vicešampiona Primoža Rogliča. V srhljivem razpletu smo bili deležni neverjetne dvojne zmage, treh majic in veličastnega, da, tragičnega poraza. Oba sta pokazala več kot le spopad za triumfalni vstop v Pariz. Pokazala sta tisto, zaradi česar šport ni samo napeta zgodba, ampak tudi etično privlačna stvar – odločitev za način življenja: ves čas sta bila v medsebojnem športnem spopadu in medsebojnem športnem tovarištvu. To se mi zdi najlepše sporočilo Slovenije svetu, tako drugačno od tistih, ki jih o nas razpošilja vlada. Naj se ve: šampion se ne rodi, in tudi narediti se ga ne da. Narediti se mora sam. Pri nas doma sta se naredila dva.

Ob uspehu slovenskega kolesarstva me navdaja sreča, da izhajam iz športne panoge, ki ima dva takšna kolesarja, kot sta Roglič in Pogačar. Največja dirka na svetu je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nedosegljiva za amaterske ekipe iz vzhodnega bloka. Da sta krojila sam vrh dirke po Franciji dva slovenska kolesarja, je po mojem mnenju srečna okoliščina. Da je slovensko kolesarstvo v vzponu, je posledica večletnega dobrega dela od pionirskih kategorij naprej. Veliko so tako k popularizaciji kolesarstva kot množičnosti pripomogli številni maratoni. Skoraj vsak Slovenec kolesari, o kolesarstvu se govori na glas. Takšna dejstva pripomorejo, da se s kolesarstvom ukvarja veliko ljudi, iz katerih je mogoče izbrati najboljše in jih razvijati do profesionalne poti. Čeprav sta Roglič in Pogačar tekmeca, je pozitivno, da sta prijatelja. Dirke, kot je Tour, se ne dobi s sovraštvom in figo v žepu, temveč s partnerstvom.