Andrej Hauptman: Iz malega znamo narediti ogromno

Med zelo dobrim in vrhunskim kolesarjem ni velikih razlik v fizioloških sposobnostih. V vrhunskem športu odločajo malenkosti. Vrhunski kolesar ima vedno nekaj več od drugih. Neko posebnost, fineso… Vedno je na pravem mestu ob pravem času. Ko dober kolesar popusti, on zdrži še en skok in podobno. Nekateri pravijo, da je to glava, sam pa menim, da za vrhunskost moraš pač imeti – vse. Verjamem, da se da začrtati in načrtovati pot do vrhunskosti. To je v modernem športu, ko je konkurenca vse večja, postalo nujno. Zavedati pa se moramo, da na vrhunskost vpliva ogromno dejavnikov, na katere težko vplivamo. Težko je določiti, koliko česa je potrebno, da bo rezultat vrhunski. Dejstvo pa je, da danes v vrhunskem športu šteje vsaka malenkost. Rezultat je skupek vseh dejavnikov.

Vsak mlad vrhunski športnik je v športu zato, ker to dela rad, ker mu je vzgoja dala ljubezen do športa. Pozneje, ko kolesarstvo postane poklic, pa je pomembno, da je športnik tudi finančno preskrbljen. Vendar v osnovi to ni odrekanje ali garanje, pravi vrhunski športnik je fokusiran, da naredi rezultat, pusti pečat – na prvem mestu. Naloga nas, funkcionarjev, pa je, da ga skozi njegovo športno pot usmerjamo tako, da je pripravljen tudi na nove izzive, ko preneha dirkati.

Vsi si želimo zaslužkov, kot jih imajo nogometaši… Je pa tudi ogromno športov, v katerih zaslužijo veliko manj kot v kolesarstvu. Priznati je treba, da imajo v nogometu dobro postavljen sistem, kjer je poskrbljeno za vse. Na primer, ko mlad nogometaš uspe in ga odkupi močnejši klub, je nagrajen tudi tisti, ki je nogometaša vzgojil, ki ga je v tem smislu »naredil«. V kolesarstvu ni tako. Klub vzgaja mladega kolesarja, na primer pri starosti od 8 do 10 let, in ga potem pripelje na vrhunsko raven. Ko kolesar prestopi v profesionalno ekipo, klub za to ni nagrajen. Tako veliki klubi (ekipe v tako imenovanem World Touru) bogatijo, male ekipe pa umirajo. To je samo en primer od mnogih, zakaj nogometaši zaslužijo več. Ni pa vse tako črno, v kolesarstvu se stanje izboljšuje. Zaslužki kolesarjev danes so v primerjavi s kolesarji pred 10 leti občutno višji. Ne samo zaslužek, tudi gledanost, popularnost kolesarstva, sploh v Sloveniji je vsekakor višja. Kolesarstvo postaja globalni šport in mislim, da smo na dobri poti, da se približamo nogometu.

Vrhunski športnik je kot podjetje. Ljudje z vlogami, kot je na primer direktor, morajo poskrbeti, da je tržno zanimiv in da preživi na trgu. Vsi vemo, da športni rezultat ni edini pogoj za uspešnost. Normalno, da je športnik, ki prihaja iz gospodarsko močnih držav (ZDA, Avstralija, Nemčija, Italija, Anglija…), za sponzorje bolj zanimiv. Slovenci smo glede tega prikrajšani, dvomilijonski trg sam pove vse, pa vendar imamo ogromno vrhunskih kolesarjev, ker smo pripravljeni za rezultat narediti več kot vsi drugi. Glede tega je »majhnost« prednost. Odličen primer je Peter Sagan. Slovak po narodnosti na začetku svoje kariere nikakor ni bil v prvem planu kolesarske politike, danes pa je najbolj popularen kolesar. Se pravi, da je mogoče. Pomembno je samo to, da stremimo k temu, kako postati najboljši, namesto da se smilimo sami sebi in govorimo, kakšno prednost imajo drugi.

Kolesarstvo je naporen šport in dopinške afere pač so. Kot del športa in načina, kako je organiziran… Je pa tudi res, da se kolesarstvo spopada s problemom dopinga in je glede tega lahko vzor mnogim športom. Z uvedbo biološkega potnega lista smo postali najbolj nadziran šport in smo glede tega korak pred vsemi. Morda bo to ljudi presenetilo, ampak statistika kaže, da je kolesarstvo v povprečju med vsemi športi, ko gre za število dopinških prekrškov glede na število odvzetih vzorcev, med najbolj čistimi. Tako da z gotovostjo lahko trdim, da je kolesarstvo glede tega najmanj enako drugim športom, nikakor pa ni slabše.

Biti profesionalni kolesar je, kot bi vodil podjetje. Ogromno stvari vpliva na to, ali si kot direktor uspešen. Če je podjetje uspešno, si odličen direktor, enako si super kolesar, če imaš rezultate. Ko imaš rezultate, moraš biti tržno sposoben, da si ustvariš dober zaslužek in boljše pogoje za še boljše rezultate. Se pravi, kot profesionalni športnik se naučiš, da ni dovolj, da si dober, moraš imeti tudi rezultate, za katere vedo vsi in so komercialno zanimivi, saj si samo tako tržno zanimiv in v tem smislu uspešen. Se pravi biti uspešen športnik je enako »posel«.

Pred 20 leti je v kolesarstvu veljalo mišljenje, da se profesionalnega kolesarstva ne da združevati s študijem. Časi se spreminjajo, študij na daljavo in program olimpijskega komiteja (dvojna kariera športnika) športniku omogočata, da med kariero pridobi izobrazbo, na katero je lahko ponosen, ob tem pa športni rezultati ne trpijo. Seveda je to daleč od tega, da je enostavno, spet smo pri odrekanju in garanju.

Vzgoja je temelj v razvoju vsakega mladega športnika. Naloga trenerjev in strokovnjakov je, da poleg treniranja tudi vzgajajo, predvsem mladega športnika. V letih, ko športnik odrašča, trener poleg staršev močno pripomore k dobri vzgoji. Točnost, poštenost, usmerjenost za dosego cilja, timsko delo, odrekanje so vrednote, ki jih potrebuješ na vseh področjih, ne samo v športu.

Slovenci v zadnjih letih postajamo kolesarska velesila, ker je v slovenskem kolesarstvu vzpostavljen sistem, kjer se dela dobro z mladimi. Imamo izobražene profesionalne trenerje za delo z mladimi, kar ni praksa tudi v kolesarsko bolj razvitih državah. Spominjam se tudi časov, ko je bil uspeh v tujini končati pomembno mednarodno tekmo, pozneje se je meja postavila na uvrstitev med prvih deset, zdaj pa vsak točno ve, da je rezultat, če zmagaš na dirki svetovnega pokala ali dobiš medaljo na svetovnem prvenstvu. Vsak šampion si želi prestavljati meje, Slovenci smo imeli in imamo šampione, zato smo tako uspešni. Na splošno velja, da smo Slovenci znani po tem, da smo sposobni z malo narediti ogromno. To ne velja samo za športnike.