Organizatorji 113. kolesarske dirke po Franciji so v letošnjem letu želeli poskrbeti za razburljive sprinterske etape in ogorčen boj za zeleno majico najhitrejšega moža v karavani. Ideja o tem, da na etapah, ki so označene kot ravninske, v cilju podelijo 70 točk za zmagovalca, je sadove odobrila le do te mere, da se zanjo ne more boriti Tadej Pogačar.
Pravzaprav so velike sprinterske bitke za etapno zmago, kot smo jih gledali še pred nekaj leti, praktično zgodovina. Še v začetku 21. stoletja sta se na dirko po Franciji vedno odpravili vsaj dve ali tri ekipe, ki so bile v celoti podrejene hitrim zaključkom etap. V zadnjih kilometrih dirke smo tako lahko spremljali prave kolesarske vlake. Danes tega ni več. Seveda je etapna zmaga v sprintu še vedno zelo prestižna, a večina najhitrejših v karavani se na letošnji dirki po Franciji lahko zanaša le na enega ali največ dva »lead out« kolesarja, kot v kolesarskem žargonu pravijo zadnjim možem na čelu glavnine pred odločilnim sprintom.
Le še boj za preživetje
No, edino, kar je dobrega v novem sistemu, je to, da zaradi manjše gneče v zaključkih tovrstnih etap še ni prišlo do spektakularnih padcev. Danes se je sicer eden zgodil, a hujših posledic ni bilo. Da je morda najboljši v svoji prvini brez prave pomoči ekipe, je tudi na 179,1 kilometra dolgi etapi od Magny-Coursa do Chalon-sur-Saôna dokazal Belgijec Tim Merlier (Soudal Quick-Step). »Na vsaki tovrstni etapi si želim zmage. Včeraj mi ni uspelo, danes pa sem bil še dodatno motiviran, ker sta na dirko prišla žena in sin. Čeprav je še zelo mlad, si bo to zmago morda zapomnil,« je dejal junak dneva Tim Merlier, ki je ob izjavi za organizatorje ob sebi že imel svojega sina. Prišel je že do 75. zmage v karieri.
A ravno Merlier je živi dokaz, da se organizatorjem ni posrečila taktika o spremembi točkovanja v boju za zeleno majico. Čeprav je danes dosegel klasični hat-trick, je daleč od tako želene majice. Ta pripada Dancu Madsu Pedersenu (Lidl-Trek), ki je večino točk pobral na letečih ciljih, dobil pa je tudi razgibano četrto etapo. Danec ima v seštevku za rumeno majico na vrhu 357 točk, na drugem mestu se mu je približal Eritrejec Biniam Girmay (NSN) s 317 točkami. Tretji je Philipsen, ki je zbral 311 točk, Merlier je šele četrto s 307.
Preostanek Toura je 30-letniku v boju za zeleno majico veliko bolj pisan na kožo kot pravim sprinterjem. Nekateri izmed njih bodo morda celo pomislili, ali se jim sploh splača priti do Pariza, saj jih čaka zgolj še boj za preživetje s tako imenovano metlo. »Že po dvanajstih etapah je konec pravih sprinterskih etap. Malce nenavadno, a tako je. Sam sem še vedno v zeleni majici in želim jo pripeljati do Pariza,« pravi Mads Pedersen, ki je bil v 12. etapi deveti. Drugo mesto je pripadlo Nizozemcu Olavu Kooiju (Decathlon CMA CGM), tretji pa je bil Jasper Philipsen (Alpecin-Premier Tech).
Tekmeci imajo še upanje
Da so tudi ravninske etape spektakularne in lahko odločilne, je nazorno povedal tudi Tadej Pogačar. »V nekem trenutku je v glavnini pod moje kolo priletel bidon. Skoraj sem padel. Ni veliko manjkalo, da bi se podelal v hlače, a na srečo sem obstal na kolesu,« je svojo izkušnjo delil kapetan moštva UAE Emirates-XRG, ki je zagotovo med tistimi, ki so najbolj veseli, da tovrstnih stresnih etap letos na sporedu ni več.
Glede na zasnovo trase bi se Tour praktično moral šele začeti zares. To so tudi pričakovali vsi z izjemno Emiratov in Pogačarja, ki si je na dosedanjih zgolj dveh pravih gorskih etapah privozil že neverjetno prednost treh minut in 36 sekund pred Jonasom Vingegaardom. »V kolesarstvu se stvari iz lagodne situacije hitro lahko zapletejo,« opozarja športni direktor Andrej Hauptman.
S takšno miselnostjo se v zadnjih osem dni dirkanja podaja tudi konkurenca, ki si še vedno želi izzvati nespornega vladarja Toura. »Občutek imam, da so moje noge vse boljše. Tudi klanci na dirki bodo vse daljši, kar mi veliko bolj ustreza. Zagotovo bom še poskušal,« napoveduje Danec Jonas Vingegaard (Visma-Lease a Bike), ki poskuša ohranjati upanje. S prvim izzivalcem Tadeja Pogačarja se strinja tudi kapetan Red Bull-Bora-hansgrohe Remco Evenepoel. »Z dosedanjim potekom Toura sem zadovoljen. Moja naloga je bila izgubiti čim manj časa. Če odvzamemo Tadeja, mi je to dobro uspelo. Sedaj se začenja povsem nov Tour s tistimi zares zahtevnimi in dolgimi vzponi.«
Do konca dirke po Franciji ravnine praktično ni več. Sprinterjem so v zadnjih letih vzeli tudi šov na Elizejskih poljanah. Na papirju je sicer kot ravninska označena 17. etapa, a papir prenese marsikaj. Ob pogledu na relief trase je košček ravnine treba iskati s povečevalnim steklom, zato bo najverjetneje pripadla ubežnikom. Še največ ravnine bo na sporedu jutri, ko je pred kolesarji z 205,8 kilometra najdaljša etapa letošnjega francoskega kroga. Prvih 150 kilometrov bo ravninskih, nato pa bo šlo le še gor in dol. Prva priložnost, da izzivalci napadejo edinega pravega titana, ki nosi rumeno majico, bo prelaz prve kategorije Ballon d'Alsace (8,9 km in 6,9 odstotka).
