Vtis je bil na koncu boljši od rezultata. Precej boljši. To je bil vintage Rogla. Pravzaprav je bil to Rogla, kot ga ne poznamo. V nekem obdobju te divje, intenzivne dirke se je znašel na čelu v družbi nekaterih najboljših kolesarjev za enodnevne klasike, kot sta denimo Mathieu van der Poel in Wout van Aert.
»Nova družba, haha. Mogoče res nisem vajen vseh teh fantov in biti v ospredju. Presenetil sem še samega sebe. Tudi sam bi si želel, da bi bilo to v boju za kolajne, a se je dirka na koncu iztekla drugače. Polovili so nas in to je to,« je v cilju razlagal Roglič, ki sicer ni ravno največji ljubitelj tovrstnih enodnevnih preizkušenj. »Ne vem, kako lahko takšne dirke vzljubiš. Je pa fino doživeti tudi to in ne samo tritedenskih dirk,« je dejal za RTV, svojo predstavo pa komentiral v slogu pokojnega alpinista Nejca Zaplotnika ter tiste njegove ponarodele o cilju in poti. »Mogoče se včasih prevečkrat osredotočamo na sam cilj in se izgubimo na poti. Super je bilo, dokler sem imel moči, sem bil, kjer je bilo treba. Na koncu me je malo zmanjkalo. Vseeno si ne morem ničesar očitati.«
Iz Montreala na Možjanco
Morda je najboljši komentar njegove predstave prišel že med samo dirko iz slovenskega šotora, kjer so bili zbrani nekateri člani slovenske ekspedicije ter kolesarji, ki so predčasno končali preizkušnjo. »K...a, ta gre res na medaljo,« se je glasil komentar ob spremljanju dirke. Medalje na koncu ni bilo, je pa Roglič, ena redkih svetlih točk v slovenski ekipi, vseeno lahko Kanado zapustil z dvignjeno glavo. Razpoložen je bil tudi pred novinarskimi mikrofoni in diktafoni. »Zdajle bi rad našel samo prho in si malo oddahnil, potem pa bomo videli,« je denimo odgovoril na vprašanje o svoji prihodnosti in iskanju pogodbe za naslednjo sezono.
Ciljna črta je bila tokrat kakšnih 30 kilometrov predaleč, vseeno pa je bila njegova predstava lepa napoved in sijajno povabilo navijačem pred evropskim prvenstvom na domačih tleh. Cestna dirka bo že v nedeljo, obeta pa vseslovensko kolesarsko romanje na Možjanco.
Konkurenca na slovenskih tleh bo seveda šibkejša, kot je bila v Montrealu, v akciji bodo pogrešani tudi nekateri evropski zvezdniki, kot so van der Poel, Paul Seixas in Van Aert. Ima pa nastop v načrtu Remco Evenepoel. Njegova misija, da kot prvi kolesar na istem SP osvoji oba naslova, je bila neuspešna. V Sloveniji bo na kazenski ekspediciji.
Mavrična majica zamenjala lastnika, ne pa tudi kluba
Mavrična majica je zamenjala reprezentanco, ne pa tudi kluba. Pogačarjev oproda Brandon McNulty je dočakal svojih pet minut slave. »Dolga pot je bila. Nikoli si nisem zares mislil, da je kaj takega mogoče. To je popolnoma noro. Že kot otrok sem sanjal, da bi nastopal na WorldTouru, toda da bi dosegel nekaj takega, je preprosto neverjetno. Iskreno nisem verjel, morda sem v šali kaj takega izrekel ženi. Vedel sem, da se lahko nekaj sestavi, a da se mora za to zgoditi čudež. Danes se je zgodil,« je bil presrečen McNulty, ki je kronal odlično predstavo ekipe ZDA. Če je McNulty prvak, je Matteo Jorgenson kandidat za MVP. »Sprejel bom naziv MVP. Mislim, da je bil Brandon verjetno MVP, vendar sva s Quinnom Simmonsom odpeljala izjemno dirko. Sinoči smo naredili načrt, da damo na stran svoj ego, in se odločili: 'Prav, želimo si le, da to dirko osvoji Američan.' Morda je to moja najljubša zmaga v karieri. Zdaj je to sicer lahko reči, vendar v to resnično verjamem.«
Francozi so bili tisti, ki so ob vstopu v krog navili ritem. Šli so »all in«, šli so na vse ali nič za Paula Seixasa in tokrat niso dobili nič. »To, kar sem danes naredil, je sramota. Da sem dobil krče na tak način – to je začetniška napaka. V življenju se mi še ni zgodilo, da bi na kolesu dobil krče, danes sem očitno nekje naredil napako. Zelo sem razočaran, ne le zaradi sebe, ker si to zaslužim, ampak tudi zaradi celotne Francije in celotne ekipe. Opravili so neverjetno delo, ne zaslužijo si vodje, kot sem jaz,« je bil samokritičen 20-letni francoski up.
Praznih rok domov odhaja tudi Isaac del Toro, ki v cilju ni mogel zadržati solza. Mlademu Mehičanu v tolažbo ostaja dejstvo, da mavrična majica ostaja v njegovi UAE Team Emirates. Tom Pidcock je denimo celo prepričan, da je Torito pod mehiškim nosil tudi dres UAE Team Emirates. Da je v zaključku pomagal McNultyju, kot je denimo lani pomagal Pogačarju ali pa kot je Slovencu pred dvema letoma pomagal Pavel Sivakov. Vse ostane v družini.
Slovaški maser
Dobrih zgodb in zgodbic v nedeljo ni manjkalo. Za eno najboljših je poskrbel Vladimir Kovačik. Če zanj še niste slišali, nič hudega, ne gre namreč za kolesarja, ampak maserja slovaške reprezentance, ki je ob odpovedih kolesarjev kar sam zajahal kolo. Čeprav ni tekmoval že od leta 2017, se je postavil na startno črto in s tem preprečil, da bi Slovaška nazadovala v nižjo kategorijo na lestvici UCI, kar bi se ji zgodilo v primeru, da ne bi imela kolesarja na startu. »Obril sem si noge, to je vse,« je bil njegov odgovor na vprašanje, ali je pred življenjsko dirko šel v izvidnico. V karavani je zdržal sto kilometrov.