Letos mineva štirideset let od prvega nastopa Primoža Čerina na dirki po Franciji, najtežji in najspektakularnejši kolesarski dirki na svetu, na katero pridejo tekmovalci vselej kar najbolje pripravljeni in z velikimi apetiti. V zgodovino se je Ljubljančan, ki se je v najstniških letih ob napornih kolesarskih treningih spogledoval tudi s poklicem kuharja ter se je celo vpisal v kuharsko šolo in pridobil štipendijo v hotelu Lev, med drugim zapisal kot prvi Slovenec na cilju omenjene zveneče dirke.
Slovenskim kolesarjem je odpiral vrata v mednarodni profesionalni svet, v tujini pa je Čerin, ki so mu kolesarski kolegi nadeli ime Čiko, dolgo veljal za tujca z Vzhoda. Doma so mu nekateri, ker se je preselil v Italijo ter prestopil v amatersko in kasneje profesionalno kolesarsko moštvo, očitali izdajo. Zgodbo o tem ter njegovi bogati kolesarski zapuščini je dolgoletni športni novinar in komentator Marjan Fortin popisal v knjigi z naslovom Primož Čerin: Bili so drugi časi. Pod okriljem založbe Aktivni mediji so jo včeraj predstavili v ljubljanskem poslovno-trgovskem centru Diamant, na srečanju pa ni manjkalo Čerinovih podpornikov in prijateljev iz sveta športa.
»Ne gre za zgodbo o superšampionu, temveč o človeku in prelomnem obdobju, v katerem je Čiko premikal meje mogočega, tipal proti še nedosegljivim kolesarskim vrhovom in utiral pot naslednikom. Pred delodajalci, sotekmovalci, družino in prijatelji, predvsem pa pred samim seboj je svojo kariero odpeljal pošteno, pokončno in brez bližnjic. Ne brez padcev, toda brez madeža,« je knjigo o svojem prijatelju na pot pospremil njen avtor Marjan Fortin.
Odkrito in brez olepševanja
Primož Čerin v času svoje kariere nikoli ni skrival velikih tekmovalnih apetitov. V knjigi je nekdanji kolesarski šampion odkrito in brez olepševanja spregovoril tudi o osamljenosti, negotovosti, življenju profesionalnega kolesarja, ko prestop čez mejo ni bil samoumeven, in iskanju svojega mesta v tujem okolju.
Nad kolesarjenjem se je navdušil pri dvanajstih letih, ko se je pridružil kolesarskemu klubu Astra. Med kasnejšim služenjem vojaškega roka ni pridobil le ogromno izkušenj, ampak tudi presežek kilogramov. »Da bi oklestil svojo težo, sem vsako jutro pridno sekal drva,« se spominja nekdanji vrhunski kolesar.
Amaterski kolesarji so bili v času njegove kariere strogo ločeni od profesionalcev, način treniranja in dojemanja kolesarstva pa se je do danes popolnoma spremenil: tehnologija koles je močno napredovala, danes lahko kolesarji pridobijo ogromno dragocenih informacij na spletu, sodelovanje z zdravniki in strokovnjaki za prehrano pa je nekaj povsem običajnega. V času Čerinove športne poti kolesarji niso bili deležni nobenih psiholoških priprav, o tem niso niti razmišljali, medtem ko so danes športnikom na voljo razni strokovnjaki s področja psihologije in motivacije, deležni pa so tudi večje podpore sponzorjev.
Po Čerinovih besedah so nekdaj kolesarji med seboj veljali za pravo druščino, spodbujali so drug drugega in si čestitali, po dirkah so imeli skupne večerje in bili ponosni, da so dosegli cilj. V času njegove profesionalne kariere je bilo registriranih okoli 600 profesionalcev, vsi so se poznali med seboj, danes je profesionalnih kolesarjev več tisoč.
Moral bi biti egoist
Primož Čerin je pod okriljem kolesarskih klubov Astra in Rog v mladosti zmagoval v vseh starostnih kategorijah ter se okitil z večkratnimi naslovi jugoslovanskega in balkanskega prvaka. Dvakrat je zmagal na dirki Alpe–Adria, najboljši pa je bil tudi na dirki po Jugoslaviji. Leta 1984 je nastopil na olimpijskih igrah v Los Angelesu, leto kasneje pa se je iz Roga in takratne Jugoslavije kot drugi Slovenec (za Vinkom Polončičem) preselil v Italijo in prestopil v tamkajšnje amatersko moštvo. Sledili so prestop med profesionalce, trije nastopi na dirki po Italiji ter po dva nastopa na dirki po Franciji in dirki po Španiji.
Leta 1988 je Čerina, kot je podrobno napisano v knjigi, v eno najboljših ekip v kolesarskem svetu Carrera Jeans Vagabond povabil legendarni športni direktor Davide Boifava, v omenjenem moštvu pa je pri zgolj 28 letih, leta 1990, tudi končal kariero poklicnega kolesarja.
»Imel je predober karakter. Primanjkovala mu je tista prava športna jeza, športni instinkt za zmago. Da bi odličen kolesar postal tudi šampion, mora biti tudi egoist, najboljši rezultati se dosežejo tudi z veliko agresije in jeze. Čiko pa ni bil egoist, kar pa je za dosego vrhunskih izidov prepotrebno. V ekipi je bil izjemno pomemben člen. Bil je zanesljiv kolesar, ki je lahko pomagal v vsakem trenutku, zato je bil v tistih časih nepogrešljiv,« Čerina v knjigi opisuje Davide Boifava.
Po koncu tekmovalne kariere je Primož Čerin, ki je tudi prejemnik Bloudkove plakete za tekmovalne uspehe v kolesarstvu, skupaj z ženo Špelo odprl vrata prve specializirane kolesarske trgovine in servisa koles na slovenskih tleh, kolesarstvu pa še vedno ostaja zapisan tudi kot rekreativec.