Kolesarjenje pozimi ni šala. V sredo ponoči je državljanki kolesarki spodrsnilo na nedavno zgrajenem stopnišču na Jenkovi v Ljubljani, s katerim je mestna oblast zamenjala prejšnji kolesarski navoz. Pustimo na tem mestu ob strani dejstvo, da je stari navoz s kamnitim mozaikom iz tridesetih let prejšnjega stoletja predstavljal eno prvih kolesarskih infrastruktur v mestu. Ni dvoma, da je bil dotrajan, vprašanje pa je, ali so bile rešitve, ki jih je nudil, slabše od teh, ki jih nudi novi. Kolesarjem ni omogočal, da klančino premagajo, ne da bi sestopili s kolesa. Po starem je bilo kolo namreč treba popeljati po posebnem navozu, ki je potekal ob stopnicah. Novi navoz omogoča, da kolesarji z boljšimi kolesi in z močnejšimi nogami klančino prevozijo na kolesu. Česar seveda ne zmore vsakdo. Obenem tisti, ki izrazito hitijo, raje sestopijo in s kolesom v rokah pretečejo nekaj stopnic. Po drugi strani nov navoz pomeni težavo pri spustu tistim kolesarjem, ki se bojijo spustiti po bankini z ostrim ovinkom. Tak primer je bila tudi dotična državljanka, ki je raje, kot da bi se spustila po klančini, kolo prijela v roke in se z njim podala po stopnicah. Ki pa so bile ponoči zamrznjene. In telebnila v vsem razkošju.
Napol prazna guma je plus
Temperaturne škarjice so v teh dneh v Ljubljani in Sloveniji hinavsko velike. Čez dan okoli 4 stopinje plusa, ponoči 4 stopinje minusa. »Pozimi jo na kolesu boljše odnesejo filozofski ljudje, torej tisti, za katere je po mojih opažanjih značilno, da ne polnijo redno zračnic in imajo gume vedno napol prazne. Napol prazna guma v teh dneh pa težje zdrsne kot trdo polna,« navrže gospod Primož, eden od Ljubljančanov, ki kolesarijo tudi pozimi. Sam posebej opozarja na ovinek, kjer se iz Nazorjeve zavije v podhod-prehod proti Čopovi. V teh dneh imate tam in na podobnih mestih, sploh tistih, kjer so podlaga takšne in drugačne ploščice, lepo priložnost, da na kolesu padete.
Da je Ljubljano najboljše premagovati na kolesu, je dandanes jasno tudi zapriseženim avtomobilistom. Ne samo zaradi majhnosti mesta, ki je na kolesu obvladljivo v pol ali tri četrt ure. Svoje so prispevali tudi zaprtje prometa v središču mesta, cena parkiranja (raje kot v garažnih hišah ljudje parkirajo na cenejših parkiriščih zunaj centra), zasedenosti taksi služb v času velikih dogodkov (na primer za novo leto), seveda pa tudi porast priljubljenosti kolesarjenja. Poseben moment je zimsko kolesarjenje.
Še ne tako dolgo nazaj so bili kolesarski privezi v mestu pozimi praviloma prazni. Uporaba kolesa pozimi je veljala za nespametno početje, primerljivo nošenju kratkih hlač v snegu. Danes sredi zime naletiš na to, da ob zidu pošte v centru mesta ni več prostora tudi za vaše kolo, ker je toliko drugih. Stari predsodki so padli in kolesari se tudi pozimi. Sploh če je zima suha, kot je za zdaj letošnja pri nas. Konec koncev gre za početje, ki se kvalificira kot družbeno sprejemljivo oziroma želeno. Obstaja celo svetovno oznanjen dan zimskega kolesarjenja, to je 10. februar.
Po podatkih Ljubljanske kolesarske mreže se pozimi na cesti obdrži približno 20 odstotkov tistih kolesarjev, ki so se s kolesom premikali v nezimskih mesecih. No, gospod Janez Bertoncelj, predstavnik Ljubljanske kolesarske mreže in kolesarski aktivist, opozarja, da ti podatki veljajo za obdobja, ko so ceste zasnežene. Kar letos niso. In v teh dneh vidimo, da so ceste s kolesarji obljudene, kar pa namiguje še na nekaj. Da ideologija udobja, ki je prevladovala v devetdesetih, izgublja moč oziroma da vpliv pridobiva aktivnejši odnos do zime. Slovenija je glede kolesarjenja ena najhitreje razvijajočih se evropskih držav, delež kolesarskih udeležencev v prometu se v slovenski prestolnici giblje proti 20 odstotkom. Pa vendar, kot poudarja gospod Bertoncelj, smo od vrhovnih kolesarskih velesil, kot je Danska, še vedno zelo oddaljeni. Takole pravi: »Letos za zdaj ni snega, vendar ko pade, kolesarske steze in infrastruktura na prioritetni listi čiščenja spadajo v začelje. Prednost imajo avtomobilisti. V kolesarsko razvitih državah, kot je Danska, kjer je pozimi prav tako sneg, je paradigma čiščenja povsem obrnjena. Najprej poskrbijo za kolesarske steze, šele potem za ceste.«
Komunikacija je otežena
Prometno-kolesarska stroka za kolesarjenje v zimskih razmerah priporoča predvsem večjo previdnost. Tudi spremembo tehnike vožnje v bolj defenzivno. Zaradi več momentov. Avtomobilisti pozimi kolesarje redkeje pričakujejo kot soudeležence v prometu. Tudi komunikacija med soudeleženci v prometu je otežena. Dnevi so krajši, več je vožnje v temi, vsi smo tudi bolj oblečeni, kar nas dela bolj okorne. Zaradi mraza se gibljemo bolj premočrtno, z manj postranskih zaznav, zaradi oteženih zaznav perifernega vida. Kajti zaviti v šal, kapo ali kapuco pač vidimo in zaznavamo manj kot brez vsega tega. Zoprno. Kajti pozimi bi kolesar moral za lastno dobro zaznavati še več kot poleti. Tukaj so še pojavi, kot je poledica, ki nas vsako leto vedno znova preseneti, podobno kot šele z nastopom poletja vsakič znova dojamemo, da poletje prinese tudi komarje. Pri čemer pozimi na kolesu zaradi rokavic in težke oprave slabše čutimo krmilo oziroma vozilo nasploh.
Podobno kot za vožnjo v snegu z avtom so tudi na kolesu toplo odsvetovane hitre poteze. Rečeno po domače: priporočljivo se je voziti »po jajcih«. Kočljivo je predvsem zaviranje, ki ne sme biti sunkovito, priporoča pa se večkratno zaviranje, kar poleg obvladanja tehnike pomeni tudi poudarjeno predvidevanje situacij. Prav tako izrazito nevarno je domišljati si, da lahko pozimi kolo v ovinkih nagibaš podobno kot poleti. Nikakor. Pri zimski vožnji velja v slehernem ovinku računati na to, da lahko naletiš na poledenel predel, če ste si za zimo na kolesu omislili zimske pnevmatike, pa tudi ni nič narobe.
Kolesarjenje pozimi ni najbolj prijetno, je pa večkratno koristno in tudi zdravo. No, v vsaj enem momentu je tudi bistveno bolj ugodno od kolesarjenja v nezimskih mesecih. Ni toliko »žuriranja« na prostem, zato na cestiščih ni toliko razbite steklenine, ki bi luknjala zračnice.
