Športnicam in športnikom ob velikih zmagah po glavah roji marsikaj. Večina v transu zaradi dosežka nenadzorovano nori in se veseli, nekateri pa pomemben trenutek izkoristijo za posvetilo ali sporočilo. Tako je bilo v primeru francoske biatlonke Julie Simon na posamični preizkušnji na 15 kilometrov. Ko je prečkala ciljno črto, je k ustnicam dvignila kazalec, kar je sprožilo številna ugibanja. »Ta gesta je bila namenjena določeni osebi in ona ve, kdo je, saj sva govorili. Več od tega ne bom povedala,« je dejala na to temo.
Rada je bila sama sredi narave
V Albertvillu, mestu, ki je tri leta in pol pred njenim rojstvom gostilo zimske olimpijske igre, je Julia Simon odraščala v skromni družini. Njen oče je bil kmet in vzdrževalec prog. Pri dveh letih je že stala na smučeh, pri treh pa osvajala strmine. Čeprav so se njeni vrstniki večinoma odločali za alpsko smučanje, se je Julia odločila drugače. »Pri teku na smučeh me je prevzela atmosfera. Čutila sem veliko več tovarištva, vsi smo si pomagali. Všeč mi je bilo, da sem bila sama sredi narave,« se spominja svojih otroških let. Pri osmih je tako dokončno opustila smučanje, biatlonu pa se posvetila pri šestnajstih.
Imela je izjemen občutek za streljanje, ki ga je še izpopolnila s trenerjem Jeanom-Paulom Giachinom, a ji je manjkala hitrost. Prelomnica je prišla s trenerjem Cyrilom Burdetom, človekom, ki je pred tem treniral sprinterje. »Osnovni cilj najinega dela je bil iskanje faze sprostitve. Želel sem, da postanejo njeni gibi bolj sproščeni,« je razložil Cyril Burdet. Učinek je bil hitro opazen. V izjemni sezoni 2022/23 je osvojila zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala in dva mala kristalna globusa, je tudi večkratna svetovna prvakinja.
Želi si, da jo pustijo pri miru
Kljub silnim uspehom pa je v njeni karieri in življenju tudi velika črna pika. Justine Braisaz-Bouchet, sonarodnjakinja in njena prijateljica, je ugotovila, da je nekdo brez njenega vedenja uporabljal njeno kreditno kartico. V letih 2021 in 2022 je porabljen znesek presegel 2000 evrov. Hkrati je neznane nakupe zaznal tudi fizioterapevt v francoski ženski biatlonski reprezentanci. Sum je padel na Simonovo, ki je tri leta zanikala krivdo, nato pa oktobra 2025 pred sodiščem v Albertvillu vse skupaj priznala, po tem, ko so na njenem telefonu našli fotografije kreditnih kartic. »Svoja dejanja priznam, a si jih ne morem razložiti. Ne spomnim se, da bi to storila. Kot da bi imela luknjo v spominu,« je ponavljala pred sodnikom. Kazen je bila pogojni zapor treh mesecev in 15.000 evrov denarne kazni. Francoska smučarska zveza je dodala še šest mesecev prepovedi nastopanja, a jih je nato pet preklicala, kar je pomenilo, da je Simonova izpustila le uvodno tekmo svetovnega pokala in je lahko nastopila na olimpijskih igrah.
Njene prve v Pekingu 2022 so bile zanjo boleč spomin. Na zadnjem streljanju posamične tekme se je zlomila pod pritiskom. Trije streli mimo, solze, 21. mesto. »Nisem znala obvladati pritiska,« je priznala. Štiri leta kasneje je bilo vse drugače. Tokrat je zgrešila le en strel od dvajsetih, ob tem pa še odlično tekla. Zmagala je s časom 41:15,6. Lou Jeanmonnot, njena rojakinja, je osvojila srebro. Justine Braisaz-Bouchet, tista, katere kartico je uporabila, je bila 80. V mešani coni po tekmi ni skrivala čustev. »Uresničila sem otroške sanje. Hvala moji družini, prijateljem in vsem, ki me v težkih časih niso zapustili. To je eden najboljših športnih dni mojega življenja,« je dejala s solznimi očmi, a nato še dodala: »Želim si še, da me, kar se tiče moje napake v preteklosti, pustite pri miru. Pred tekmo sem brala stvari, ki niso bile prijetne. Dokazala sem, da spadam sem. Zdaj pa, prosim, nehajte.«
Z olimpijskim zlatom na posamični tekmi in s francosko mešano štafeto je dopolnila zbirko odličij. Je desetkratna svetovna prvakinja, zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala, zdaj še olimpijska prvakinja. Njen trener Jean-Paul Giachino se je pred olimpijskimi igrami v Milanu in Cortini nameraval upokojiti. Julia ga je ustavila. »Ne moreš oditi. Krog še ni sklenjen. Še vedno imamo cilje in želim te ob sebi.« Krog je zdaj sklenjen, a se Simonova vseeno ne namerava ustaviti. »Ko stojiš na stopničkah, se v tebi prebudi vse. Dvomi, dobri trenutki, slabi trenutki, ljudje, ki so ti pomagali. Ponosna sem nase zaradi doseženega, a želim izjemne občutke ob športnih uspehih še doživeti.«
Mizarstvo jo povezuje z resničnim življenjem
Ko ni na strelišču in na smučeh, Julia Simon, po poklicu mizarka, uživa v hrupu strojev in vonju sveže rezanega lesa. Njen atelje je njen sveti prostor. »Delo v mizarski delavnici mi pomaga misliti še na kaj drugega kot na biatlon. V biatlonu si v mehurčku, delavnica pa me povezuje z resničnim življenjem,« pravi. Njen mojstrski izdelek? Kitara za trenerja Cyrila Burdeta. Začelo se je z objavo na instagramu, končalo pa z meseci učenja prek youtuba, saj, kot pravi, »o tem, kako deluje kitara, nisem vedela čisto nič.« A kitara je nastala in, kar je najpomembneje, odlično deluje. »Tudi pri obdelavi lesa so pomembni natančni gibi, tako kot pri streljanju. Nekega dne bom morda prodajala izdelke iz lesa,« je še dodala. x