Petindvajsetletna Šentjernejčanka je v Laredu v Španiji uprizorila zgodovinski tek na deset kilometrov na cesti in postala prva Evropejka, ki se je spustila pod magično mejo tridesetih minut. Članica Slovana iz leta v leto izboljšuje svoje rezultate, navdušuje pa tudi zunaj sveta atletike, saj je vzporedno s profesionalno športno kariero diplomirala na biološki fakulteti in magistrirala na ekonomski, zdaj hodi tudi v službo. Čeprav se 24 ur v dnevu zanjo zdi premalo, si je brez težav vzela čas tudi za Dnevnikov intervju.
Iskrene čestitke za izjemen rekord. Ste po nekaj prespanih nočeh že zbrali vtise?
Vsega skupaj še nisem čisto dojela. Vse se je dogajalo tako na hitro in evforija po tekmovanju še kar traja. Mislim, da bom za odgovor na to vprašanje potrebovala vsaj še kakšen teden, da se bom povsem umirila in zadevo sprocesirala.
Še vedno se pojavljata dva različna časa vašega teka. Kateri je pravi?
Uradni čas je 29:50, ki je zapisan tudi na spletni strani www.worldathletics.org, ki velja za uradno stran svetovne atletike. Nekako je tako, da se v zadnjem času, sploh ko so se postavljali evropski rekordi, vedno prvotnemu času pribije še dodatna sekunda. Ne vem točno, zakaj je tako, a na mojem uradnem profilu zdaj piše 29:50 in to je uradni rezultat.
Kako ste tako samozavestno pristopili do teka, v katerem ste svoj osebni rekord podrli za več kot pol minute?
Rada odkrivam neznana polja življenja, za katera se vnaprej niti ne zavedam, ali sem jih sposobna odkriti. Šele po samem tekmovanju se pokaže, ali je bila samozavest upravičena ali ne. Po mojem mnenju je to edina pot, da človek lahko premika svoje lastne meje. Če si ne upamo sanjati in posegati po visokih ciljih, je veliko manjša verjetnost, da se bodo ti uresničili. Za zadnjo tekmo nisem vedela, ali sem v resnici sposobna teči pol minute hitreje od svojega preteklega rekorda. A zadala sem si ritem in si rekla, da bom v najslabšem primeru le zadnje kilometre tekla veliko počasneje do cilja. Kaj hujšega se ne bi moglo zgoditi.
Kakšno vlogo ima pri tem vaš trener Tevž Korent?
Stoodstotno zaupam svojemu trenerju in on mi je že pred časom dejal, da sem sposobna teka pod tridesetimi minutami. Pri tem sem mu le prikimala in sva se podala v akcijo. Nisem pa vedno tako samozavestna. To se spreminja iz dneva v dan. Denimo stanje zdaj in pred dvema mesecema je povsem drugačno, saj sem bila, ko sem prišla domov iz Kenije, povsem podrta. Telo je potrebovalo veliko časa, da se je regeneriralo po višinskih pripravah. Če bi me takrat kdo vprašal, ali sem sposobna takšnega teka, bi verjetno govorila drugače. Nato pa so se stvari začele sestavljati, trener mi je ves čas govoril, da dobro napredujem, in temu sem verjela. Zame je vsako tekmovanje nov izziv. To daje smisel mojemu teku in takrat dam še nekoliko več od sebe.
So vam pri rekordnem teku pomagale tudi izkušnje, saj serijsko podirate tudi državne rekorde, ali je napad na evropski rekord vseeno nekaj drugega?
Na vsak tek se pripravim enako profesionalno. Zame ni pomembno, ali tečem na domačih tleh ali pa na olimpijskih igrah. Pristop je vedno enak in ne delam razlik. Vedno poskušam dati vse od sebe. So tekme, na katerih se sicer teče na uvrstitev in ne na časovni rezultat, a tudi tam pristopam profesionalno in le tako se lahko doseže nekaj izjemnega.
V svoj program treninga ste začeli dodajati priprave v Keniji in Ugandi. Kaj se kot evropska tekačica lahko naučite v tistem času v meki tekov na dolge proge?
Gre za višinske priprave. Marca 2024 sem bila prvič na konkretnih višinskih pripravah in to je zagotovo prispevalo k temu, da se moji rezultati stopnjujejo. Drugače tega ne bi prakticiral ves svet. Je pa višina zelo delikatna in jo je treba spoštovati, saj se lahko tudi pretrenira. Tam je treba imeti dober strateški načrt, ki pa ga moj trener Tevž Korent zagotovo ima. Pri meni je tako, da imam ob vrnitvi vedno nekaj težav in nisem tip tekačice, ki bi šla lahko takoj na tekmovanje. Po vrnitvi sem sama morda celo v najslabšem stanju glede na počutje, a se je naredila odlična osnova, ki pa se mora nato pri meni še ustaliti. Po vrnitvi iz Ugande sem potrebovala približno dva tedna, zdaj po pripravah v Keniji pa kar pet. To me je malce presenetilo, a je tudi res, da je bil trening agresivnejši in tudi višina višja.
Od kod vam želja po vedno daljših tekih?
Tekov na dolge proge si nisem izbrala sama, ampak nekako od nekdaj čutim, da je to tisto pravo zame. Ne znam natanko razložiti, je pa tako, da pri sebi čutim, da sem bila na svet poslana za dolgi tek. Že prvi trener v otroških letih mi je rekel, da bom pristala na dolgih progah, in takrat sem denimo tekmovala v tekih na 800 metrov, a se je že takrat dalo prepoznati, da se moj potencial skriva v teku na daljše razdalje. Ob menjavi trenerja, ko me je prevzel Tevž Korent, ki je še danes moj trener, pa so se v moj trening res pametno začele dodajati razdalje. Tako postopoma iz sezone v sezono v moj program dodajamo daljša tekmovanja. To mi zelo ustreza, saj se mi zdi, da je moje telo narejeno za dolge proge. Nikoli se nisem zares spraševala, od kod to prihaja, a nekako le sledim sami sebi in vsej ekipi, ki me usmerja. Pričakujem, da se bom v prihodnjih letih preizkusila tudi v maratonu.
Potemtakem to niso vaše otroške sanje?
Že večkrat sem poudarila, da nisem nikoli zares sanjala, da bom profesionalna tekačica. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi denimo tekmovala na olimpijskih igrah ali bila del svetovne elite. Nekako sem le vedno dajala vse od sebe, na treningih naredila tisto, kar je bilo potrebno za določen dan. Čutim, da je to del mene, ki živi za tek. Ker sem vztrajala vsa leta in z vso podporo, ki jo imam, so se rezultati izboljševali, in ko so rezultati takšni, je seveda prisotna tudi motivacija. Ni pa vse tako rožnato, kot se zdaj vidi na prvi pogled. Sezono 2022 sem imela denimo povsem ustavljeno. Zaradi poškodbe praktično pol leta nisem smela teči. Takrat sem bila sama s seboj in tudi trenirati nisem mogla s svojo ekipo, ki je lahko tekla. Sama pa sem čas preživljala v bazenu in na kolesu s svojimi mislimi. Takrat je treba imeti višji cilj in se stalno motivirati.
Se dejstvo, da profesionalni tek niso bile vaše otroške sanje, odraža tudi v tem, da ste bili ves čas redna študentka, zdaj pa sočasno hodite tudi v službo, ki jo opravljate na daljavo?
Moje mnenje je še danes takšno, da se človeku za potrditev, da je profesionalen, ni treba 24 ur ukvarjati le z eno stvarjo. Seveda so določene prioritete, vendar sama ne bi bila rada uspešna le v svetu športa. Zdi se mi, da sem še veliko več kot le tekačica. Izobraževalni segment je bil zame od nekdaj pomemben. To daje človeku širino za življenje, zavedam pa se, da bo enkrat moje profesionalne poti konec. Za takrat je treba imeti rezervni načrt, jaz pa to poskušam peljati že zdaj vzporedno s svojo kariero. Sem tak tip človeka, da se ne morem ukvarjati le s športom, saj bi me to obremenjevalo in se mentalno ne bi počutila dobro. Trenutno je služba zame krasna distrakcija, pred tem pa je bil to študij. Če bi se ukvarjala zgolj s športom, bi imela preveč časa za razmišljanje, to pa po mojem mnenju ni dobro za prave rezultate.
Kako pa se da vse skupaj uskladiti?
Ko imam na treningu na programu dolgi tek, ki traja vsaj eno uro, imam veliko časa za razmišljanje. Tam se igram s svojimi mislimi. Navadno razmišljam, kaj sem že postorila in kaj še moram, v glavo pa prihajajo tudi misli v zvezi s službo. To me ne moti. Nekako sem mnenja, da se mora človek soočiti sam s seboj. V današnjih časih vsi bežimo od tega in iščemo hrup, jaz pa v teku najdem svoj mir in priložnost, da se soočim sama s seboj. To se mi zdi koristno za notranji mir in zdravo mentalno stanje.
Zakaj vas zadnje čase vse bolj vleče v cestni tek in ne toliko v tek na stadionu?
Na cesti mi dinamika nadvse ustreza. Ko grem na tekmo, tako ne vem, kaj me tam čaka, saj je proga dinamična. Stadionski krog je povsod enak. Na cesti je veliko več dinamike, zelo zabaven pa mi je tek v mešani konkurenci. Da lahko tečem skupaj z moškimi, je zame zelo zabavno in mi daje energijo, da potem lažje premagujem bolečino, ki se pojavlja med tekmovanjem. Tudi samo vzdušje je navadno veliko boljše.
Kako pa je menjati cesto in stadion? Drugačna je denimo tudi obutev.
S samo obutvijo se ne obremenjujem, je pa res, da mi cestni copat pri moji tehniki teka veliko bolj ustreza kot sama sprinterica. Povsem enostaven primer je tek na deset kilometrov na stezi in 10.000 metrov na stadionu. Veliko lažje mi je teči na cesti, saj so tudi same superge narejene z veliko več blaženja. Ko na stadionu pretečeš 25 krogov v sprintericah, pa čutim, da so posledice hujše. Tam potrebujem tudi nekoliko več regeneracije. Sicer se ne obremenjujem s samo obutvijo in mi copati mojega opremljevalca Pume odlično ustrezajo.
Delajo čevlje, izdelane po vaši nogi?
Še vedno imam povsem standarden copat, po povsem standardnih meritvah. Se pa zgodi, da ko razvijajo nov model, dobim testni copat in nato podam svoje mnenje. Njihov pristop je takšen, da radi prisluhnejo atletom. Dejansko razvijajo modele na svojih atletih, kar se mi zdi zelo pametno, saj verjetno ravno atleti lahko podamo najboljše mnenje, kaj nam ustreza in kaj ne.
Kakšni pa so glavni cilji do konca letošnje sezone?
Glavni fokus bo na svetovnem prvenstvu v cestnih tekih septembra, kjer bom nastopila v polmaratonu. Avgusta me čaka še stadionsko evropsko prvenstvo, kjer bom tekmovala na 10.000 metrov. To sta glavna cilja, vmes pa bom tekmovala na raznih mitingih.
Še nevtralno vprašanje o atletiki. Ali atletika izgublja svojo vrednost in popularnost?
Mislim, da atletika ni izgubila pomena v svetu, ga je pa v Sloveniji. Ko se pogovarjam s starejšimi ljudmi, mi vsi razlagajo, da so pred dvajsetimi leti vsi sedeli pred televizijo in gledali atletiko. Zdaj mislim, da tega ni več. Preprosto ni niti prenosov. Ne vem, kaj je razlog. Atletika ne dobiva tiste medijske pozornosti, ki bi jo lahko. Je zelo zanimiva, saj je toliko različnih disciplin in je veliko dogajanja. To je škoda, saj če se o tem ne piše veliko, je tudi manj privlačno za sponzorje in vse, kar pride zraven.