Pred reprezentančnim zborom bo 37-letni odbojkar iz Kotelj vso pozornost usmeril v zaključek klubske sezone, v kateri se bo z ACH Volleyjem po izpadu iz lige prvakov v pokalu CEV skušal prebiti čim višje. Že v četrtek bo v dvorani Tivoli v četrtfinalu njihova prva ovira turški Fenerbahče.
Ali ste odločitev o nadaljevanju reprezentančne kariere sprejeli hitro ali je šlo za daljši razmislek? Kaj je pretehtalo?
Odločitev ni bila sprejeta na hitro, a tudi ne pretirano zapletena. Vedno si vzamem nekaj časa za razmislek, še posebej po napornih sezonah, ko moraš oceniti svoje telo, motivacijo in vlogo v ekipi. Dokler čutim, da lahko reprezentanci pomagam in sem na tej ravni še vedno konkurenčen, je odločitev precej jasna. Reprezentanca mi je dala ogromno izkušenj, čustev, vrhuncev pa tudi razočaranj. Pretehtala sta predvsem notranja motivacija in občutek odgovornosti do ekipe. Čeprav se morda zdi, da je to rutina, vsak vpoklic pomeni novo odgovornost in priložnost, da prispevam k uspehu kolektiva.
Že dolga leta ste eden izmed stebrov slovenske izbrane vrste. Kako se je vaša vloga skozi leta spreminjala – ste danes bolj mentor mlajšim igralcem kot pred leti?
Moja vloga je v osnovi ostala zelo podobna. Vedno sem skušal delovati profesionalno, biti zahteven do sebe in hkrati pozitiven do ekipe. Seveda z izkušnjami pride tudi drugačna perspektiva. Danes morda hitreje prepoznam trenutke, ko je treba ekipo umiriti ali dodatno spodbuditi. Mlajšim lahko pomagam z nasvetom, predvsem pa z zgledom. Reprezentanca ni prostor za individualne zgodbe. Naša moč nikoli ni bila v enem igralcu, ki bi sam odločal tekme, temveč v kolektivu. To se ni spremenilo. Če mladi vidijo, kako starejši igralci vztrajamo, kako se pripravljamo, kako delujemo na treningih, to vedno vpliva nanje. To je pravzaprav ena od mojih ključnih vlog.
Nekateri igralci iz vaše generacije so se že poslovili, drugi se bodo morda v letošnji sezoni. Se morda že ve, kdo od soigralcev ne bo več del reprezentančne zgodbe?
O tem res ne morem govoriti. Končnih odločitev ni, poleg tega je to osebna stvar vsakega posameznika. Seveda se med seboj pogovarjamo, kdo bi lahko bil zraven in kdo ne, a na koncu je odločitev v rokah selektorja – on odloča, koga bo poklical. Potem je tu še odziv igralcev in njihove zasebne okoliščine. To so občutljive teme, prav je, da ostanejo znotraj ekipe.
Slovenija bo tudi letos gostila turnir lige narodov. Kako pomembno je za ekipo, da igra pred domačimi navijači?
Zelo pomembno. Logistično je lažje, ker odpade dolgo potovanje, a to je še najmanj pomemben del. Največ pomeni igrati pred domačo publiko. Vemo, kakšno vzdušje znajo ustvariti navijači v Stožicah. To je energija, ki te ponese. Ko je dvorana polna in čutiš podporo s tribun, je občutek poseben. Za mlajše igralce je to skoraj izpolnitev sanj – igrati doma na takšni ravni. Tudi za nas, ki smo to že doživeli, je to še vedno nekaj izjemnega. Takšna vzdušja dajejo dodatno motivacijo, še posebej v napetih trenutkih tekme.
Kakšni so cilji v letošnji ligi narodov, bo v ospredju rezultat ali bo šlo predvsem za pripravo na
evropsko prvenstvo?
Za nas je vsaka tekma pomembna. Sistem kvalifikacij za nastop na olimpijskih igrah je takšen, da za svetovno lestvico šteje prav vsaka zmaga, vsaka točka. Nikoli nismo šli v nobeno tekmovanje z mislijo, da je to zgolj priprava. Vedno želimo zmagati. Seveda moramo hkrati graditi igro in formo za vrhunec poletja, ki bo evropsko prvenstvo. Ampak pristop je vedno enak – maksimalen. Tekmo po tekmo, brez velikih napovedi, z jasnim ciljem v ozadju.
Omenil sem že, da počasi prihaja do menjave generacije. Ali je zaradi tega kakšna igralska pozicija bolj ranljiva kot v preteklih letih?
Ne bi rekel. Ko nekdo na novo pride v reprezentanco in nekaj časa preživi z nami, hitro razume, kako delujemo. Nimamo vmesnih poti. Vsi imamo ista cilj in smer. Standard je zelo visok, in to je največja vrednost te ekipe. Morda imamo danes več mlajših igralcev, a identiteta ostaja enaka: borbenost, disciplina in zavedanje, da lahko uspeš le kot ekipa. Vsak igralec, ki pride, želi dati maksimum, in to je tisto, kar nas ohranja konkurenčne tudi v časih menjav generacij.
Evropsko prvenstvo bo septembra v Italiji, Bolgariji, Romuniji in na Finskem. Slovenija bo igrala v Modeni. Kako ocenjujete skupino z Italijo, Švedsko, Češko, Grčijo in Slovaško?
Skupina bo zahtevna. Italija je vedno favorit, še posebej doma. A tudi ostale reprezentance niso enostavne. Češka je bila prijetno presenečenje na lanskem svetovnem prvenstvu, kjer se je prebila do polfinala. Švedska ima kakovostne posameznike. Grčija in Slovaška sta neugodni. Na velikih tekmovanjih ni lahkih tekem. Slovenija že nekaj časa ni več avtsajder, zato bodo vsi proti nam še posebej motivirani. Najpomembneje bo, da razmišljamo tekmo po tekmo in igramo svojo najboljšo odbojko.
Dotaknimo se še klubske sezone: kako bi ocenili nastope ACH Volleyja v ligi prvakov?
Dokler ne zmagaš, vedno lahko rečeš, da bi lahko naredil več. Morda bi lahko bili bolj konstantni, iztržili kakšno točko več proti Trentu ali zmagali v gosteh, ampak očitno je bila to naša realnost. A tudi tekmovanje CEV je izjemno kakovostno. Nekatere ekipe so celo močnejše od tistih, ki so se uvrstile v izločilne boje lige prvakov.
Kje so največje rezerve vaše ekipe?
Predvsem pri servisu in sprejemu. To je največja razlika v primerjavi z najboljšimi ekipami. Na tem področju skušamo napredovati, a to zahteva čas in veliko dela.
Velik izziv bo tudi četrtfinalni obračun s Fenerbahčejem, v katerem sta dva olimpijska prvaka in aktualni svetovni prvak. Kako streti tako močnega nasprotnika?
Ključ bosta spet servis in sprejem. Z dobrim servisom jih bomo morali oddaljiti od mreže in jim otežiti organizacijo napada. Na drugi strani bomo morali biti zanesljivi na sprejemu in potrpežljivi v igri. Priložnosti, ki se nam bodo ponudile, bomo morali izkoristiti, kajti takšne ekipe ne odpuščajo napak, zato bo fokus na vsaki točki izjemno pomemben.
Kako vidite nadaljnjo evropsko pot ACH Volleyja? Je realno pričakovati korak naprej?
Mislim, da je možno, a to je proces. Dobro je, da slovenska liga napreduje, imamo kakovostne igralce in dobro organizirane klube. Če želimo narediti korak naprej v Evropi, moramo dvigniti raven igre v ključnih elementih, kot so servis, sprejem, konstantnost, ter ohraniti kontinuiteto dela. To se ne zgodi čez noč, ampak z vztrajnostjo.
Dejali ste, da je slovenska liga kakovostna, žal pa obisk na tekmah ni najboljši. Kaj bi bilo treba narediti, da bi bila bolj zanimiva za gledalce?
Obisk ni vedno takšen, kot bi si želeli. V Ljubljani je veliko športnih dogodkov, zato imajo ljudje veliko izbiro skoraj vsak dan. Obisk tekem je tudi finančno obremenjujoč, predvsem za družine, kar moramo upoštevati.
Ali bi lahko dejali, da je slovenska odbojkarska liga, vsaj kar se kakovosti v primerjavi z evropskim vrhom tiče, najbolj kakovostna od vseh slovenskih lig?
Se strinjam, da je kakovost slovenske odbojkarske lige visoka, a spoštujem tudi druge športe in nisem v položaju, da bi jih primerjal. Veseli me, da se nekateri športniki vračajo iz tujine, kar dviguje raven vseh prvenstev. Seveda bi si vsi želeli, da bi bile vse dvorane in stadioni polni, ampak žal to ne gre. Me pa veseli, da zanimanje za odbojko raste, in če bomo nadaljevali z dobrim delom in rezultati, bodo dvorane vse pogosteje polne.