Norvežan Aamodt in Nemec Roth sta odstopila pri drugih vratih, torej zavoljo neumnosti, kakršna se vrhunskim smučarjem zgodi morda enkrat v karieri. »Takrat sem si rekel 'yes'!« v tem intervjuju pove Jure Košir. Pri smučarjih je dokaj pogosto, da kadar se konkurentu zgodi nesreča, hlinijo sočustvovanje. »Brez razloga,« pravi Košir. »Včasih sem padel jaz in s tem omogočil zmagoslavje komu drugemu.« A ker je pogovor potekal opoldan po olimpijskem moškem smuku v Koreji, je začetek pripadel tekmi, ki tokrat ni postregla s presenečenjem.
Računal sem na Dressena, tudi Innferhoferja, da bi s svojo norostjo presenetil, pa se je olimpijski smuk iztekel precej nepresenetljivo. Zmagal je Svindal, ob Feuzu največji favorit.Dressen je še premlad. V vrh so se uvrstili tisti, ki so že vso sezono vodilni.
Dressen je imel tudi startno številko 1, kar mu ni bilo v prid?In material je zelo pomemben. To še posebej velja za naše, ki so vidno izgubljali hitrost v srednjem delu. Kline je imel ob robniku zažgano smučko, od trenja. Kajti nekateri mažejo smučke ob strani celo drugače kot osrednji del smučke. Dejstvo je, da imajo naši letos težave z materialom.
Izraz material je v smučanju mitski?Ni mitski. Dajmo Hirscherja na zelo slabe smuči in ne bo prišel med 30. Tako odločilno je.
Vzpostavljanje podobnosti s Formulo 1 ni več zgolj fraza, ampak dejansko stanje?In tudi tam zmagujejo tisti z največjim proračunom.
Ali kdaj stavite na športnih stavah?Zelo občasno, vendar pa nikdar v smučanju, ker je preveč nepredvidljivo.
Bi si upali na oko, torej brez ure, presojati, kdo pelje hitreje?Bi, sploh v slalomu, ker je tehničen, v smuku bi bila takšna presoja težja, ker so hitrosti večje od 100 km/h. Če res nisi insajder in bivši tekmovalec, skrajno težko oceniš na pogled.
Kar se nenazadnje opazi, saj se celo strokovni TV-komentator zmoti pri oceni.In tega ne moreš zameriti.
Kateri od današnjih smučarjev vam je všeč?Veliko jih je, še posebej pa sem razvil spoštovanje do Hirscherja. Sploh v letošnji sezoni.
Iz česa ste razvili spoštovanje? Iz prejšnjega nespoštovanja?No ja, zagotovo imamo Slovenci v odnosu do Avstrijcev neke predsodke, čeravno spet manjše, kot oni v odnosu do nas. Imam nekaj odličnih prijateljev med tekmovalci iz Avstrije, generalno pa ti seveda ostanejo v spominu vzkliki iz občinstva »Jugo Schweine«. Ne, Hirscher se je najprej izkazal kot izjemen smučar, pa tudi vede se izjemno gentlemansko in na nivoju. Je spoštljiv in komunikativen. Sprva se mi je zdel mogoče malenkost nadut, potem pa se je izkazalo, da ni.
Ko ga je v Kitzbühelu v slalomu nedavno premagal Kristoffersen, se je dalo dobiti vtis, da je to edina proga, ki pravzaprav omogoča, da zmaga še kdo drug razen njega. Ker je nenavadna, razgibana, celo staromodna na nekinačin.Je zelo specifična, v celoti visi. Bil sem privrženec Kristoffersena, tudi družila sva se, ker sva imela neke skupne promocijske nastope, letos pa se mi je, zaradi svojega vedenja, malce oddaljil. Niso mi bile všeč njegove reakcije ob porazih. Nič ni narobe, če zakolneš, brcati v transparente in pljuvati pa ni primerno. Ne samo takrat, ko so proti njemu letele kepe navijačev, tudi prej se je vedel neprimerno.
Na videz smuča staromodno.Samo na videz. Če ga gledamo od kolen navzdol, vidimo, da ni tako. Je pa res, da stoji bolj skupaj od drugih.
Ali je smučarsko rivalstvo kdaj prestopilo mejo?Bežno se spomnim iskric med Vonnovo in Tino Maze, sicer pa so odnosi daleč od razmerja med Mayweatherjem in McGregorjem. Pri smučanju se tudi ne moreš kaj dosti repenčiti. Ura in čas sta precej zgovorna.
Na igrah v Južni Koreji sodeluje veliko športnikov iz dežel brez zimske tradicije, obenem pa je očiten trend, da se tudi igre prireja v takih državah. Kar sproža kritike, češ da prav izostanek tradicije povzroča preglavice.Gre strogo za posel. Olimpijske igre se izvedejo tam, kjer so pripravljeni največ investirati, in naslednje bodo na še bolj absurdni lokaciji, torej v Pekingu. Kar je skrajno čudno. Seveda bodo igre izpeljali na 300 km oddaljenih okoliških hribih. Olimpijski komite sicer trdi, da se drži nekega pravičnega principa, po moje pa res gre samo za denar. Stroški se dvignejo do 50 milijard dolarjev, kolikor je stal Soči. In kdo bo to delal? Poleg tega bi jih bilo treba oklestili na manj disciplin, čeravno mi je kakšna nova disciplina zelo všeč, vendar marsikatera pa tudi ne.
Sneg je sicer še marsikje po svetu, kjer pa ne smučajo. Za Slovenca so bila prva takšna presenečenja v Jugoslaviji Makedonija, pa potem Bolgarija. Zdaj se ve za smučišča v Afriki…... in v Pakistanu in še kje. To se bo še bolj razvijalo. Kašmir je recimo znan po najlepših terenih za smučanje po celem snegu. Če bi se zadeve politično uredile, kar se verjetno bodo, bo to prelepa destinacija. Ali pa Gruzija. Vrhunska smučarija in vrhunske gore. Ko bodo prepoznali potencial, bodo nemara nekaj naredili. To je tako kot takrat, ko smo mislili, da v Bolgariji ni dobrega smučanja, potem pa sem obiskal Bansko in tam so zgradili fantastičen center.
Pa vendar se zdi osnovna razlika ali pač razlog za to, da nekje sneg uporabljajo za smučanje, drugod pa ne, skrita v starem pregovoru: »Ni gora nora, nor je tisti, ki gre nanjo.« Da se torej ljudje tamkaj še vedno držijo tega.Verjetno res. Zdi se jim nevarno. Takšna je zgodba italijanskih Dolomitov. Še 50 let nazaj so Dolomiti veljali za regijo, kjer so bili ljudje revni. Niso imeli polj in drugih resursov. Imeli so samo gore, na katere pa so si upali samo alpinisti. Z razvojem smučanja in turizma so Dolomiti postali blazno bogati. In to ni neka blazno stara zgodba. Danes si bogataš, če imaš tam neko kolibo.
Je sneg v Dolomitih kakorkoli drugačen?Ne bi rekel, so pa Dolomiti pač izredno lepi. Predvsem tiste skalne gore so fantastične.
Tudi sami ste iz Mojstrane, vasi na vhodu v triglavsko pogorje. Je bil v otroštvu v opciji kak drug šport, in ne smučanje?Bil. Moja prva želja je bila postati skakalec. V Mojstrani si lahko tekel, skakal ali alpsko smučal ali pa igral hokej. Ko sem kot otrok smučal in smo bili cele popoldneve po šoli na snegu, je bila glavna zabava seveda narediti skakalnico. Od tukaj želja po skokih, vendar mislim, da je dala veto na to mama. Igrali smo tudi hokej, ki me je prav tako vedno privlačil.
Bržkone ste navijač Jesenic. Kateri jeseniški napad je za vas najboljši vseh časov?Ne bi mogel reči, verjetno pa bi bilo treba skombinirati z ruskimi igralci, ki so igrali na Jesenicah. Ne bi se odločal, da ne bi komu naredil krivico. Pa tudi pozabil sem imena.
Če je človek začetek letošnjih iger doživel nepripravljen in nič hudega sluteč, ga je lahko presenetilo, da sta obe Koreji nastopili skupaj in da Rusi ne nastopajo v svojih dresih in pod zastavo, vseeno pa nastopajo. Ste se vprašali, kaj se tukaj nekdo gre?Plus neka blesava pravila, ko očetu Daria Colonie, švicarskega tekača, niso dovolili, da bi imel navijaške švicarske zvonove. Le zakaj? Bojda so zdaj Rusi plačali nekim lokalcem, da mahajo z ruskimi zastavicami. Ta skupinska kazen za Ruse se mi sploh ne zdi primerna. Tekmovalca, ki ga ujamejo na dopingu, se pač izključi. Kar nekaj stvari je, ki so skrajno moteče. Po eni strani naj bi se politika ne vmešavala v šport, po drugi strani pa šport izvaja svojo politiko. Da ne omenjamo raznih škandalov. In domnevam, da vse to moti slehernega športnega navdušenca. Veliko je sprenevedanja in peska v oči. Na primer pravilo, da tekmovalec na olimpijskih igrah ne sme nastopati z osebnim pokroviteljem. Nekdo nekoga podpira vso kariero, potem pa ga na največji tekmi ne sme. Ker si je olimpijski komite izmislil, da živimo v amaterskih časih. Obenem pa imajo tako mednarodni kot nacionalni olimpijski komiteji gromozanske pogodbe s svojimi sponzorji. Zato velikokrat pride do navzkrižnega marketinga in menim, da bi bilo treba uvesti drugačna pravila. Vsi vemo, da šport danes ni več amaterski.
Ponuja se vtis, da se športni funkcionarji počutijo posebej zveličavne, seveda pa so se tudi navadili na denar. Pa vendar. Zadnja novica je, da Ljubo Jasnič ne bo šel na olimpijske igre. Protestno. Kako naj to razumemo?Vzdržal se bom komentarja, zgolj eno bom rekel. Nekaj o denarju. Funkcionarski ustroj je gromozanski, kljub temu pa smo v Riu lahko slišali, da so nekateri funkcionarji preprodajali vstopnice. Še ni dovolj. Fino bi bilo izvedeti, koliko je v letih, odkar Slovenija samostojno nastopa na olimpijadah, na te olimpijade potovalo sponzorjev, politikov, promotorjev, takšnih in drugačnih. Kajti zadnjič sem sedel z Juretom Frankom in ga vprašal, ali je njega kdo kdaj povabil na kakšne igre. Samo nasmejal se je. Seveda da ne. Tja morajo potovati drugi, ne medalisti. Pa ne pravim, da bi želel potovati tja, kot član delegacije. Primer. Letos sem zaprosil zgolj za akreditacijo za marketinško agencijo, ki jo zastopam, pa ni bilo izvedljivo.
Kdaj se je ta sistem začel bohotiti?Vsi se zavedamo tega, da se obrača veliko denarja, in temu primerni so tudi deleži za vse tiste, ki so vpleteni. Tudi škandali. In vse je bolj na očeh.
Delujete tudi v športno-managerski agenciji. Kaj smučarju ali športniku manjka, če je brez managerja?Agencija za športnika lahko veliko naredi pri oblikovanju pogodb s pokrovitelji in opremljevalci. Da ga umesti v realne okvirje. Mladega smučarja, ki začne dobro smučati, začnejo snubiti ponudniki in mu ponudijo pogodbo za enoto 5, medtem ko neki Američan ali Avstrijec dobi enoto 50. In tukaj ti agencija lahko pomaga. Da tudi ti dobiš enoto 50. Poleg tega agencija lahko pomaga pri zavarovanju športnika in preostalih zadevah, kot je pravilna medijska podoba in drugo.
Kot je bilo rečeno, je material, tip smuči in opreme, pri smučanju pomemben, na drugi strani pa je za tekmovalca mamljivo, da zavoljo večje denarne ponudbe vzame slabšo opremo. Poznate takšne primere?Seveda. Podjetje s smučmi Kazama, ki danes niti ne obstajajo več, je ponujalo velike zneske in nekateri fantje so se odločili, da smučajo na njih.
Večinoma se pri smučarski opremi omenja smuči, medtem ko se vlogo pancerjev, vsaj tak občutek je mogoče dobiti, podcenjuje.Pancerje se vedno podcenjuje, čeprav položaj smučarja izhaja iz pancerja. Pancer ti lahko podre tehniko. Predvsem pa je v nadaljevanju pomemben stik čevlja in smuči.
Tehnika karving je še bolj poudarila element borbenosti, agresivnost oziroma napadalnost. Obenem se slovenskim smučarjem pregovorno očita premajhna napadalnost. Kako je v resnici?Janez Šmitek je ob neki priložnosti dejal, da se Norvežanom pozna, da so njihovi predniki Vikingi. Naši predniki pa so poljedelci. Nekaj je na tem. Predvsem gre za vzgojo. To, da kalkuliramo, nam je v krvi. Pravzaprav cela javnost deluje tako. Tudi novinarji obrnete na ta mlin. Športnikom se na jezik najprej polaga pričakovanja, potem pa se govori o »odličnem 9. mestu«. In potem se vse to nekako vcepi v skupno zavest.
No, tudi športniki sami so postali strokovnjaki za opravičevanje in analiziranje samega sebe. Nekaj, kar si včasih pričakoval, da bo povedal bodisi komentator bodisi kvečjemu trener, torej nekdo z drugim pogledom, dandanes pove kar športnik sam.Kot še vedno insider, po drugi strani pa navijač s kavča zares slišim preveč opravičevanja in razlaganja, zakaj je kaj tako, kot je. Tega je preveč in preseda. Zakaj je bil veter, zakaj maže niso bile dobre in podobne razlage niso potrebne. Za vse je bolj ali manj enako. V kombinacijski tekmi je imel Marcel Hirscher daleč najslabše pogoje za nastop. Pogoji so res redkokdaj nepošteni in v smučanju so spredaj praviloma tisti, ki tja spadajo.
Lahko pa pri smučanju opazimo tudi tradicionalno hlinjenje, ko tisti, ki vodi in mu v izteku tekme stalno sledi kamera, ob morebitni napaki največjega konkurenta pokaže znake sočustvovanja in obžalovanja. Je to res potrebno? Pa saj hoče zmagati, mar ne? Ste tudi vi prišli na ta način do medalje?Jaz sem v takem trenutku prostodušno rekel in dal vedeti: »Yes!!!« Kajti tudi sam sem velikokrat padel in omogočil zmagoslavje nekomu drugemu. Te reakcije v izteku so res smešne. Okej, če se nekdo v smuku brutalno »razlepi«, je to res razlog za sočustvovanje in skrbi, če pa nekdo v slalomu naredi napako, pa ni nobenega razloga za to, da bi se vodilni razžalostil. Sploh ženske tekmovalke znajo biti pri tem zelo zanimive, kajti obenem se ve, da so v medsebojnih odnosih bolj srborite od moških.
Tudi sami ste omenili, da je na zimskih olimpijskih igrah kar nekaj disciplin, ki se ne zdijo posebej smiselne. Na primer vožnja po grbinah. Pa vendar vsa ta tekmovanja do neke mere postanejo smiselna, če jih gledaš na Eurosportu oziroma če jih komentira Anglež. Si sploh lahko zamislimo zimske športe brez angleškega navdušenja nad njimi?Odlični so in tudi sam marsikaj spremljam na njihovem kanalu. Imajo veliko ekipo in za njih delajo največje zvezde. Če hočeš igre predstaviti na spektakularen način, se je še vedno treba učiti v tujini. Ne samo pri zimskih športih, temveč pri športih nasploh.
Ali pogrešate kakšen nov kot kamere?Pri hokeju je super ta kamera, ki zarotira za 360 stopinj, ali pa kamera pri umetnostnem drsanju, ki skok pokaže iz vseh zornih kotov. Pri smučanju je to bolj okorelo. Sam bi že zdavnaj uvedel pravilo, da je na čeladi kamera. Imajo jo tako v Formuli 1 kot v Moto GP, pa vozijo 300 km/h in ni nikomur povzročena nobena škoda. Poleg tega bi v hitrih disciplinah uvedel radijsko povezavo s trenerjem. Ne samo na olimpijskih igrah, ampak nasploh. To sem imel na nekaj tekmah sam in moram reči, da mi je pomagalo. Šlo je samo za informacije, ali zaostajam ali ne. Predvsem bi bilo to zanimivo v smuku.
V kolikšni meri pa bi si, ko ste bili v vrhunski formi, sploh upali manipulirati sami s seboj in s svojim smučanjem, če bi recimo izvedeli prek radijske zveze, da vodite, kar bi pomenilo, da vam ni treba biti napadalen? Tekmovalec se pri tem lahko hitro ušteje, mar ne?Sam se bolj spomnim primera, ko mi je na Japonskem informacija, da zaostajam, pomagala.
Zakaj ste sploh imeli radijsko zvezo, zdaj pa je nihče več nima?Ker sem bil prvi, ki jo je imel. Mi smo to testirali, potem pa je FIS prepovedala uporabo radijskih zvez.
Omenili smo že napadalnost oziroma nenapadalnost slovenskega smučarja. Tomaž Cerkovnik, žal pokojni trener, se je zdel izrazito talentiran za motiviranje tekmovalcev in v tem smislu tudi drugačen od preostalih slovenskih smučarskih trenerjev. Znal je zbuditi tekmovalnost.On je bil talentiran za marsikaj. Bil je tudi odličen organizator. Bi se pa strinjal, da je pri mnogih trenerjih motivacija problem. Njegov način je bil sicer zelo ameriški, ker je bil tam profesionalni smučar, vendar je meni zelo pomagal.
Ko tekma že poteka, nimaš tekmovalca več kaj učiti. Tudi v drugih športih je tako. V košarki ali nogometu. Tekma je trenutek, ko gre predvsem še za motivacijo, in v tem smislu sumim, da bi se dalo narediti več.Trener si mora najprej zagotoviti status, da mu bo športnik verjel, ko govori. Povsem iz svojih izkušenj bom povedal: ko stojiš na startu drugega teka in si vodilni po prvem teku, lahko v glasu in navodilih trenerja začutiš, ali je siguren vase ali pač ne. Slišiš ga, ali je prepričan v tvojo sposobnost, da boš zmagal, ali pa tudi sam dvomi. Naj omenim Kokoškova, trenerja košarkarjev. Brez povzdigovanja glasu so ga vsi poslušali in nikogar ni bilo videti, da bi postopal ali pogledoval naokoli, medtem ko je govoril v minuti odmora. Vendar pa je tak odnos dosegel prej, skozi trening, skozi skupno življenje.
Koliko trenerjev ste zamenjali v karieri?Preveč.
Nemalokateri tekmovalec ima vso kariero enega trenerja?Do Toneta Vogrinca imam vse spoštovanje in danes se z njim pogovarjam drugače, kot sem se včasih. Slovensko smučarijo je postavil na svetovni zemljevid, vendar pa je ena od napak, ki sem mu jih očital, ta, da se je trenerje premalo zbiralo ciljno in strokovno, preveč pa na podlagi nekega prijateljstva, zvez, insajderstva. Tudi on je kasneje manj preverjal zadeve, kot jih je prej. Ne govorim samo za trenerje na snegu, ampak tudi za kondicijske trenerje. Zato so šle sezone, ki bi lahko bile boljše, kot so bile. In zato mi je Massi nekoč rekel, da smo delali napake, o katerih nimam pojma. No, da se ne bomo narobe razumeli. Večina trenerjev, ki sem jih imel, je bila strokovnih.
Massija v slovenskem smučanju ni več, kar se mi zdi škoda. Človek je bil nadvse posvečen zadevam in uvedel je neko delovno etiko, za katero se mi zdi, da je dolgo časa izostajala.Se strinjam. Tudi meni je žal. Uspeh je sestavljanka iz mnogih malenkosti in nians, pri tem pa smo Slovenci dostikrat preveč malomarni. Massi je bil v tem smislu zahteven in je vztrajal pri svojem načrtu za vsako ceno. Predvsem je naredil premik v telesni pripravi, pa tudi v psihološkem smislu. Tina Maze je začela drugače razmišljati.
V kolikšni meri je na stanje slovenskega smučanja vplivala ideja lagodja?Z leti si je smučanje izborilo neki status in postati reprezentant je nekaj pomenilo samo po sebi, kar pa ni bilo prav. Pogrešam entuziazem, tudi pri starših. Entuziazem je v veliki meri izginil. Pri smučanju je treba podrediti vse. Vstati v soboto zjutraj ob 5. uri in se odpeljati na Kanin. Najlažje je reči, da je smučanje drago. Tekmovalno smučanje je resda drago, ni pa drago to, da naučiš otroka smučati. Osnovno opremo se da kupiti za ne veliko denarja. Večji problem je čas in današnje življenje je drugačno. Otroci imajo telefone in računalnike.
Končno imamo tudi veleslalomista, Žana Kranjca, a veleslalom verjetno še ni rešen. Konec koncev tudi Avstrijci ne dobijo več smuk šampiona…... da, čeravno vlagajo v smuk neizmerne vsote, so bili na olimpijskem moškem smuku tako grdo poraženi, da mi jih je kar žal.
Da, dogaja se torej tudi v boljših familijah, pa vendar so tegobe slovenskega moškega veleslaloma malodane pregovorne. Zakaj tako?Tudi sam sem imel samo eno dobro veleslalomsko sezono, bil sem drugi v svetovnem pokalu. A raje sem imel slalom. Pri nas velikokrat vidim težavo v prehitrem usmerjanju v eno disciplino. Tudi sam sem bil podvržen temu. Ko danes gledam nazaj, bi rekel, da je bila tista usmeritev napačna, kajti kot mladinec sem vendarle bil svetovni prvak v superveleslalomu.
Ste si takrat sploh upali voziti bolj hitro, kot ste si to kasneje, ko ste se specializirali zgolj za slalom?Takrat sem si upal biti v smukih napadalen. Resda ne na vsakem smuku, načeloma pa ja. Sploh evropske pokale, FIS in mladinske tekme sem odpeljal brez kompromisa. Takšne smuke sem napadal podobno kot slalomske proge. Kar pa je seveda stvar treninga. In ko te discipline nehaš trenirati, dobiš hitrostno bariero, ki se potem prenese tudi v superveleslalom oziroma celo v veleslalom. Enostavno si ne upaš več toliko tvegati. To je sicer podzavestna zadeva, kajti seveda si ne rečeš na startu, da boš zaviral. Vseeno pa potem v strmini ne greš tako drzno naprej, ampak malce drugače.
Greste še vedno radi smučat?Absolutno.
Zakaj?Ker mi je všeč občutek drsenja, narava, vzdušje, ker obvladam smučanje in v tem uživam. Veliko smučam. Po moje na leto zberem med 35 in 45 dni.
Nedavno ste sodelovali na Mežnarjevem smuku v Stanežičah, kjer ste se spuščali po gozdni poti?Da, tam sem bil prvič in moram reči, da mi je bilo izjemno všeč. Vrhunsko. Na start je bilo treba peš. Takšne zadeve imajo prihodnost, ker so pristne in ker na tekmi vlada dobra atmosfera.
Katero mesto ste dosegli?Drugo. Zmagal je Pogačnik, tudi bivši reprezentant, ki pa je vendarle kar nekaj let mlajši od mene.
Z Anžetom Kopitarjem sta malodane soseda. Njegova Hrušica in vaša Mojstrana nista preveč oddaljeni druga od druge. Pri obeh se da dobiti občutek, da je na neki način na oba vplival Dražen Petrović?Praviloma rečejo, da imava podoben glas, pa še ena malenkost je. Da sva se njegova mama in jaz kot otroka igrala skupaj. Poznali smo se družinsko. Sem pač toliko starejši. Anže je fascinanten. S svojimi sposobnostmi je osvojil takšno mesto, kot je Los Angeles, in je eden najboljših v ligi. Tudi sicer je šport v Sloveniji fascinantna stvar. Zgodile so se stvari, ki so se dvajset let nazaj zdele fantastika. Da bo Anže Kopitar prvak NHL, da bo Šporn drugi v Kitzbühelu v smuku, da bodo hokejisti enkrat premagali Američane, da bo Tina Maze olimpijska prvakinja v smuku, da bodo košarkarji evropski prvaki, da bo Ilka Štuhec svetovna prvakinja v smuku.
Ali da bo Kozmos olimpijski prvak v mestu kladiva, v disciplini, v kateri nekoč ni bilo drugih konkurentov kot Rusi in Nemci.Da. Imamo nekaj naravnost atomskih rezultatov. Dosežki so genialni, ne morem pa reči, da imamo neko sistemsko ureditev. Vzemimo samo smučanje. Nimamo poligona za smučanje, ki bi bil ves čas na voljo za trening. Skakalci so bistveno na boljšem in bolj organizirani. V Sloveniji je 90 skakalnic. Smučarji se morajo stalno voziti. Če si iz Ljubljane, je to ena sama vožnja. Nimamo niti poštene proge za smuk, imamo pa smukaške prvake. Enako je pri hokeju. Obstaja par klubov in par drsališč, premagamo pa Ameriko. Ne moremo pričakovati, da se bodo takšni rezultati obdržali kot vzorec.
