Zame vsekakor prijetni spomini, za koga drugega morda zvodenela preteklost. Tudi tega, ko sem pred četrt stoletja v Lillehammerju osvojil olimpijsko kolajno, se zelo živo spominjam.
Se tudi vam zaradi razvoja smučarske opreme zdijo posnetki vaših največjih uspehov stari več kot dvajset let?Ne. Oglejte si posnetke dvajset let pred mojimi uspehi in se vam bo vse skupaj zdelo še bolj čudno. Ko pogledam svoje smučanje, se mi sicer osebno zdi smešno, a vem, da je bilo takšno tedaj najboljše na svetu. Pravo malo revolucijo so leta 2001 povzročile karving smuči. A tedaj zavoji niti najmanj niso bili tako popolni kot dandanes pri Marcelu Hirscherju. Menim, da bo tudi zdajšnje smučanje čez dvajset let smešno. Oprema, pripravljenost, taktika, tehnika in konec koncev tudi priprava proge gredo naprej. In tako je tudi prav.
Bi se dalo s stališča poškodb ustaviti alpskosmučarsko gladiatorstvo?Nerad govorim čez alpsko smučanje. A dejstvo je, da gre za nevaren šport. Ne strinjam se s pripombami, da je za poškodbe kriv le razvoj opreme. Največ poškodb je posledica sodobne priprave prog, ki so izredno trde. Zato so hitrosti višje, padci pa hujši. Tako v hitrih kot tehničnih disciplinah. Padci so sestavni del posla in po mojem mnenju niso slaba propaganda našemu športu. Na žalost pa veliko ljudi gleda le padce, tudi če se zgodijo pri smuku pri številki 53. Podobno kot pri avtomobilizmu, pri katerem so za ljudi najatraktivnejše nesreče.
Koliko so današnje proge trše od tistih iz vaših časov?Težko je primerjati. Danes organizatorji vsem progam vbrizgavajo vodo, zato so ekstremno trde. Zdaj je šla znanost že tako naprej, da noben organizator ničesar ne prepušča naključju in vremenskim razmeram, saj bi v tem primeru lahko hitro ostal brez tekme.
Bi bilo poškodb manj, če bi bile proge naravnejše?Menim, da ja. Bi bile pa tekme manj zanimive, saj bi lahko manjše število tekmovalcev doseglo dober čas. Naj opomnim še, da so alpski smučarji in smučarke vse bolje kondicijsko pripravljeni. To pomeni, da se lažje rešijo iz težav. Tedaj telo avtomatično dodatno obremenijo, kar pripelje do več poškodb, ki so tudi hujše.
Samo v slovenski reprezentanci so se v tej sezoni poškodovali Ilka Štuhec, Ana Drev in Martin Čater. Preveč poškodb, mar ne?Vsaka poškodba je preveč. Če pa primerjamo letošnje poškodbe v slovenski reprezentanci z drugimi, verjetno pridemo do podobnih odstotkov, kot jih imajo druge smučarske velesile.
Kako komentirate izjavo Andree Massija, ki je po padcu in poškodbi Ilke Štuhec v Crans Montani za Žurnal24 izjavil, da Mariborčanka smuča na vse ali nič, česar ne podpira?Massijev komentar se mi zdi povsem neprimeren! Tudi če res tako meni, je to izjavil v neprimernem trenutku. Ko si svetovni prvak, ni pomembno, ali smučaš na vse ali nič oziroma zgolj na dvajsetih odstotkih. Sam menim, da Ilka smuča zelo prefinjeno, saj je izredno inteligentna smučarka. Njen padec v Crans Montani je bil splet številnih okoliščin. Imela je startno številko 1, verjetno je bila proga malce hitrejša kot na treningih, skočila je dlje, kot bi sicer, in je padla.
V Kranjski Gori ste bili prisotni le na Grubinem memorialu. Zakaj?Zato, ker sem hčer, ki je glasbenica, peljal na koncert Billie Eilish v Španijo. Sicer bi bil na obeh tekmah.
Odgovor ni slišati povsem iskren, saj ste tudi v preteklosti večkrat manjkali na tekmah v Kranjski Gori.Res sem večkrat manjkal, a večinoma zaradi poslovnih obveznosti, ki sem jih imel na Japonskem. S kranjskogorskim klubom imam sicer bolj malo stikov. Če pa že, so korektni. Če namigujete na nesoglasja, so v preteklosti res bila. A to še v časih, ko sem bil zaposlen v Smučarski zvezi Slovenije in sem želel vpeljati nekatere novosti, pri čemer sem naletel na zelo buren odziv.
Po dolgih letih sodelovanja z Rossignolom ste se s francoskim proizvajalcem poslovno razšli. Zakaj?Vselej smo podpisovali pogodbo za olimpijsko obdobje. Po Pjongčangu nismo prišli skupaj s pogoji delovanja in obveznostmi. Lahko rečem, da razmišljajo zelo korporativno. Vsi pa vemo, da stare zasluge v poslovnem svetu ne štejejo preveč. Zgodba je bila res dolga, po drugi strani pa vselej obstajajo nove priložnosti.
Prestopili ste k Nordici, ki jo v tej sezoni najbolje promovira Dominik Paris.Tudi z Nordico imam dolgo zgodovino, saj sem v njihovih smučarskih čevljih osvojil bronasto olimpijsko kolajno. Hitro smo se dogovorili za sodelovanje. Sem ambasador podjetja in pokrivam področje boljših rekreativnih smučarjev. Na istem področju delata tudi Kjetil Andre Aamodt in Massimiliano Blardone.
Vas ponovno vleče v slovensko smučarijo?Nikoli ne reci nikoli.
Proračun v slovenski smučariji je vsako leto višji in je znova rekorden. Ali to pomeni, da vodstvo dela dobro?Seveda, zelo dobro. Kolikor opazujem in imam vpogled, zaposleni stojijo na trdnih tleh. Alpski del se zelo trudi, so zagnani in dobro funkcionirajo. To se ne vidi zgolj pri proračunu, temveč tudi pri rezultatih.
Tudi pri mladih?Tudi. Sicer jih ni veliko, a posamezniki so dobri. Vprašanje je, ali bomo imeli v slovenskem alpskem smučanju še kdaj močno ekipo. Če bomo vzgojili enega, dva ali tri dobre posameznike, bo dobro. In za zdaj kaže tako.
Prvi mož slovenske smučarije je Miha Verdnik, ki ste ga pred devetimi leti pripeljali v zvezo, sicer tedaj za kratek čas.O Mihu vse najboljše! Redko je mogoče srečati nekoga, ki ima takšno delovno vnemo, kot jo ima on. Vse podredi cilju. Takšnega človeka se je v slovenskem alpskem smučanju dolgo iskalo. Menim, da se je Miha v letih, odkar sem ga pripeljal v smučarsko zvezo, ogromno naučil in dela zelo dobro.
Kje so meje Mete Hrovat, Žana Kranjca in Štefana Hadalina?Pri omenjeni trojici so meje postavljene visoko. Vsi trije so se že dokazali tako na tekmah svetovnega pokala kot na velikih tekmovanjih. S pravim pristopom jim lahko uspe veliko in pri vseh treh imam zelo dober občutek.
Kje pa so meje Ane Bucik, Maruše Ferk, Boštjana Klineta in Klemna Kosija?Celotna moška ekipa hitrih disciplin je v rezultatski krizi. Bilo je nekaj presenečenj pri Čatru in Kosiju, a sta oba na žalost grdo padla. Kar zadeva Klineta, se bo moral stvari lotiti drugače. Bil je že zmagovalec svetovnega pokala, zdaj pa je padel precej nazaj. Ne bi rad preveč pametoval, a tudi pri ekipi za tehnične discipline pri ženskah je mogoče opaziti krizo. Z izjemo Mete Hrovat, seveda. Treba se bo sestaviti in rešiti težave.
Namigujete na trenerske menjave?Ničesar ne želim namigovati, saj nisem v položaju, da bi to počel. Prepričan sem, da bodo znali analizirati sezono in povleči prave poteze.
