Veslaška zveza Slovenije (VZS) je minulo soboto na Bledu zaznamovala 70-obletnico svojega delovanja. Čeprav od olimpijskih iger v Londonu leta 2012, ko sta bila Iztok Čop in Luka Špik tretja, ni več imela svojega čolna na olimpijskih igrah, se lahko pohvali s šestimi olimpijskimi kolajnami, sedemnajstimi naslovi svetovnih prvakov, 141 kolajnami na največjih tekmovanjih, priredila pa je tudi štiri svetovna prvenstva. Jošt Dolničar, predsednik VZS, ki je na njenem čelu od leta 2014, je bil tudi sam aktivni veslač, pozneje še trener, zato dobro pozna trenutno problematiko slovenskega veslanja, prepričan pa je, da so pred njim spet svetlejši dnevi.
Gospod Dolničar, kakšni občutki vas prevevajo ob častitljivem jubileju VZS, če vemo, da je v zadnjih letih slovensko veslanje, z izjemo nekaterih posameznikov, daleč od nekdanje slave?
V prvi vrsti ponos na prehojeno pot v vseh teh desetletjih. Ko se ozremo nazaj, vidimo, da se je v teh letih veliko naredilo, imamo pa tudi zaupanje vase, da bomo v prihodnosti rezultatsko na ravni, na kateri smo že bili. Imamo dva glavna segmenta delovanja, eden je tekmovalni, drugi pa organizacijski, v katerem smo bili tudi v zadnjih desetih letih zelo uspešni. Tako bomo imeli prihodnje leto maja evropsko prvenstvo na Bledu. Na tekmovalni ravni je potekala in še poteka zahtevna menjava generacij tako med veslači kot med trenerji. Vseeno je to proces, ki traja, če ga želimo ustrezno zapolniti. Čeprav ne smemo mimo kolajn Rajka Hrvata, resda v neolimpijski disciplini. Upam, da nam je zdaj to uspelo in da smo z nekaterimi letošnjimi rezultati dokazali, da smo že v rahlem vzponu.
Ob tej priložnosti je treba poudariti, da ima veslanje v Sloveniji precej daljšo tradicijo kot le 70 let.
Tako je. Začetki veslanja v Sloveniji segajo v konec 19. stoletja, ko je bil v Piranu ustanovljen prvi veslaški klub, nato pa se je leta 1907 začelo v Ljubljani, kjer je bila leta 1920 ustanovljena Veslaška zveza Jugoslavije, na Bledu pa je bil klub ustanovljen po koncu druge svetovne vojne. Prav blejski, ljubljanski in mariborski klub so potem ustanovili Veslaško zvezo Slovenije.
V preteklih desetletjih ste dosegli veliko veslaških uspehov. Katere bi izpostavili?
V tekmovalnem smislu zagotovo zlato olimpijsko odličje Čopa in Špika na olimpijskih igrah v Sydneyju. Zame je to največji uspeh in potrdilo, da smo tudi v relativno majhni zvezi sposobni izpolnjevati pogoje, da se je mogoče povzpeti na Olimp. Imamo le šest klubov in da smo sposobni iz takšne baze poseči tako visoko, je nekaj izjemnega. Potem je tu leto 1992, ko so Čop in Žvegelj ter četverec brez krmarja Milan Janša, Jani Klemenčič, Sašo Mirjanič in Sadik Mujkič priveslali prve olimpijske kolajne za slovensko državo. Druga stvar, ki bi jo rad izpostavil, pa je organizacijska, saj so bila na Bledu že štiri svetovna prvenstva, kar v olimpijskem športu ni uspelo nikomur drugemu v slovenskem športu.
Tudi sami ste nekdanji tekmovalec in trener. Kateri so po slovesu Iztoka Čopa in Luke Špika in pred njima še nekaterih drugih vrhunskih veslačev vzroki za nenaden padec?
Mislim, da smo najbolj zamudili na trenerskem področju, kajti v veslanju je veliko sistemskega dela. In to se nam po slovesu Čopa in Špika ni pokrilo. Vedno smo se zanašali nanju. Nekaj veslačev je bilo, ki so obetali, vendar nam jih ni uspelo zadržati v veslanju. Veliko perspektivnih veslačev se je poslovilo po koncu študija.
Ko ste prvič kandidirali za položaj predsednika Veslaške zveze Slovenije, ste omenili, da mladi prezgodaj končajo svojo kariero. Ali vam je v tem času uspelo urediti njihov status?
V zadnjih letih smo se glede te problematike bolj povezali s klubi in tudi njih usmerjali v to, da se s svojimi tekmovalci pogovarjajo o prihodnosti. Imamo pa tudi v veslanju tako kot še v veliko drugih športnih panogah trend, da so začele ameriške univerze intenzivno novačiti naše mladince za študij v ZDA. Žal se nihče od teh, ki so šli tja, ni več vrnil v reprezentančni pogon. Zdaj se trudimo mladim že ob koncu mladinske kariere predstaviti, kakšna je njihova vizija v reprezentanci, kako lahko to doma kombinirajo s študijem, da jim ni treba iti v ZDA. Upam, da smo koga prepričali.
Kako je z bazo v slovenskem veslanju, se zanj odloča dovolj mladih in kako jih pridobiti še več?
Že več kot deset let po osnovnih šolah izvajamo program s simulatorjem veslanja, da z njim približamo veslanje mladim. Prav tako z Zavodom Planica v zimskem obdobju organiziramo tekme na ergometrih na osnovnih šolah, kar je mladim zanimivo in nekateri spomladi ostanejo z nami. To je eden od načinov, kako skušamo priti do novih veslačev, sicer pa je to odvisno od dejavnosti posameznih klubov. Pomembno se mi zdi, da smo postali bolj aktivni in da ne čakamo samo, da kdo pride v naše okolje. Je pa zelo težko, saj smo športna panoga, ki zahteva veliko napora. Toda ti, ki ostanejo, so veslanju zelo predani in imajo motivacijo.
Velikokrat omenjate klube. Ali to pomeni, da zveza z njimi tesno sodeluje?
V obdobju, ko smo se soočili z upadanjem rezultatskih uspehov, smo se veliko spraševali, kaj narediti, kako pristopiti, zato smo šli v več smeri. Ena od njih je bila, da smo skušali delo izvajati sistemsko in že z mladimi v okviru zveze imeti skupne treninge, vendar smo videli, da iz tega naslova nismo dosegli nobenega pravega dolgoročnega učinka. Zato smo zgodbo vrnili v klube in smo se trudili delati tako kot pred desetletji. Se pravi, da imajo klubi odgovornost za pridobivanje najmlajših kategorij in jih usposobijo do mladinske ravni, potem pa se klub, zveza in športnik dogovarjamo, kako na čim boljši način prestopiti v člansko kategorijo.
Po zaslugi Rajka Hrvata med lahkimi veslači ter Nika Krebsa in Jake Časa v dvojcu v kategoriji do 23 let je veslaška rezultatska krivulja v rahlem vzponu. Ali posamezne lastovke prinašajo pomlad?
Letos je bilo pet naših članskih veslačev konkurenčnih na mednarodni ravni. Ob omenjeni trojici še Filip-Matej Pfeifer in Nina Kostajnšek v enojcih, vsi so na evropskem članskem prvenstvu prišli med devet. Ponosni smo lahko, da smo nekoliko razširili število članskih reprezentantov, in na teh petih bomo delali v naslednjem obdobju do olimpijskih iger. Že prihodnje leto nas na Bledu čaka evropsko prvenstvo, pa svetovno prvenstvo v Beogradu, kjer bodo že prve kvalifikacije za olimpijske igre. Naš glavni cilj je, da bi olimpijske igre v Parizu naskakovali s tremi posadkami, ker Hrvat žal ne tekmuje v olimpijski disciplini.
Ali to pomeni, da je Pariz dosegljiv?
Glede na trenutno videno sem optimist. Mislim, da imamo veliko možnosti, da bi v Parizu nastopili vsaj z eno posadko. Vsi omenjeni kažejo velik napredek, in če bodo v tem tempu svoj razvoj nadaljevali, sploh Krebs in Čas, se lahko nadejamo, da bo kdo od njih izpolnil normo.
Kako je s strokovnim kadrom, ali Jan Ilar ostaja selektor?
Ostaja, da. Verjamem, da nam je to vprašanje uspelo rešiti dolgoročno. Drugače pa s strokovnim kadrom niti nimamo težav, vedno smo imeli dobre trenerje, večja težava je bila, da je v zadnjem desetletju zamrl selekcijski proces, kajti v veslanju je proces gradnje vrhunskega tekmovalca zelo dolg. Naš glavni izziv je, kako mlade športnike, stare od 23 do 25 let, ki so šele prišli v najboljša leta, v vrhunskem športu zadržati naslednjih pet do deset let.
