Že pred začetkom jubilejne, dvajsete novoletne turneje v smučarskem teku, ki je potekala le v Italiji, sta bila Digginsova in Klaebo glavna favorita. Norvežan je do vodstva prišel že v uvodni etapi, ko je dobil sprint v Dobiaccu in ga nato ni več izpustil, Američanka pa se je do prvega mesta prebila v drugi etapi. »Vedno je zabavno tekmovati na Touru, še bolje pa je zmagati. Obožujem to zasnovo tekmovanja in vse okoli tega,« je povedal Johannes Høsflot Kaebo, ki je s tem prehitel Švicarja Daria Cologno, rojakinjo Therese Johaug in Poljakinjo Krystyno Kowalyczk.
Jessie Diggins je pokazala konstantnost
Digginsova je svojo tretjo zmago potrdila z drugim mestom na zaključnem vzponu na Alpe Cermis, s čimer je dokazala, da je bila po letu 2021 in predlani najbolj vsestranska tekačica na turneji. »To je res poseben občutek. Brez dvoma moj najboljši Tour doslej. Takšen, kjer se je vse sestavilo,« je po zmagi povedala 34-letna Jessie Diggins, ki je na dveh etapah zmagala, brez stopničk pa je ostala le v sprinterskih preizkušnjah.
»Ključ do zmage na Tour de Ski je konstantnost. Največji izziv je, da si zbran vsak dan in znati to stikalo vklapljati in izklapljati, morda ne vedno z nastopi razreda A+, zagotovo pa vsaj B+ dan za dnem. Za to potrebuješ ekipo in jaz sem ji neizmerno hvaležna. Vesela sem, da mi nikoli več ne bo treba premagati vzpona na Alpe Cermis. Prihodnje leto ga bom gledala po televiziji,« je dodala Digginsova, ki ni posebna le po rezultatih. Odraščala je v Minnesoti, kjer tek na smučeh ni vsakdanja disciplina, a ji je prav to dalo značaj, brez pritiskov tradicije in v smislu čistih užitkov.
Spopad z motnjami hranjenja
Njena pot do vrha ni bila enostavna. Spopadala se je z motnjami hranjenja, o čemer je spregovorila v knjigi Brave Enough (Dovolj pogumna). »Dolgo sem mislila, da nisem dovolj bolna, da bi potrebovala pomoč. A telo ti prej ali slej pove svoje,« je pojasnila. Okrevanje jo je naučilo novega odnosa do hrane in treninga. »Ko sem začela jesti dovolj, sem postala hitrejša, močnejša in srečnejša. Zdravje ni sovražnik uspeha, ampak njegov temelj.« Prav tako je postala tudi ena najglasnejših zagovornic varovanja zimskih okolij. Kot članica gibanja Protect Our Winters opozarja, da brez snega ni niti njenega športa. »Ne govorim o politiki, govorim o prihodnosti našega dela,« pogosto poudarja.
Čeprav je v svetovnem pokalu osvojila že tri naslove v skupnem seštevku, na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih ni osvojila toliko posamičnih zlatih kolajn, kot bi si želela. S Kikkan Randall je v Pjongčangu v ekipnem sprintu osvojila prvo in edino ameriško zlato kolajno. Več uspeha je imela na svetovnih prvenstvih, kjer sta z Randallovo leta 2013 slavili v dolini Fiemme, deset let pozneje pa je bila najboljša še na 10 km prosto v Planici. To želi popraviti čez dober mesec, ko se bo vrnila na četrte in zadnje olimpijske igre v karieri. »Forma je dobra. Lepo je vedeti, da trening deluje in da smo kot ekipa na pravi poti,« je optimistična pred olimpijskimi igrami Milano in Cortina 2026.
Po koncu sezone bo torej končala izjemno kariero. Kaj sledi? »Več časa doma, več časa za ljudi, ki jih imam rada. In še naprej delo na stvareh, ki mi pomenijo največ, okolje in zdravje športnikov,« odgovarja v tem trenutku najboljša tekačica na smučeh.