Na umetni progi ob reki Oklahoma je najprej zmagala v kronometru kajakaškega krosa, nato skupaj s sestro Noemie Fox in Kate Eckhardt osvojila ekipni naslov v kajaku, za konec pa je bila najboljša še v svoji paradni disciplini, kajaku enosedu.
Tokratni uspeh je imel posebno težo. Še spomladi ni bilo jasno, ali bo sploh lahko nastopila. Po operaciji tumorja na ledvici se je morala znova naučiti poslušati svoje telo in potrpežljivo graditi formo. »Mislim, da se je iz mojih čustev videlo, koliko mi pomeni ta zmaga. Hvaležna sem za celotno pot in vsem, ki so mi pomagali, da sem se vrnila na najvišjo stopničko. Nisem vedela, ali mi bo to sploh še uspelo. Sanje se uresničujejo,« je Jessica Fox dejala po petem naslovu svetovne prvakinje v kajaku enosedu v karieri.
Odraščala je ob brzicah
Jessica Esther Fox se je rodila 11. junija 1994 v francoskem Marseillu, vendar se je družina štiri leta pozneje preselila v Penrith pri Sydneyju. Njen oče Richard Fox, britanski olimpijec in petkratni svetovni prvak v kajaku enosedu ter še petkrat v ekipnih vožnjah, je tam prevzel pomembno vlogo pri razvoju avstralskega kajakaštva pred olimpijskimi igrami leta 2000. Umetna proga v Penrithu je postala drugi dom družine Fox. Ob njej sta odraščali Jessica in tri leta mlajša Noemie, ki je pozneje prav tako osvojila svetovne in olimpijske naslove.
Tudi mama Myriam Fox-Jerusalmi je bila ena najboljših tekmovalk svoje generacije. Osvojila je tri posamične in pet ekipnih naslovov svetovne prvakinje, leta 1996 pa je za Francijo osvojila bronasto olimpijsko kolajno. Kljub temu doma rezultati niso bili na prvem mestu. Starša sta želela, da hčerki najprej vzljubita šport. Jessica je pozneje priznala, da je bil čoln zanjo sprva predvsem igra in da je šele pri enajstih letih spoznala, da bi se z veslanjem rada ukvarjala tudi tekmovalno.
Njena največja zaveznica ostaja mama Myriam, ki jo trenira vse od začetka. »Mama je bila vedno moja trenerka. Vsak dan od mene zahteva odličnost. Ve, kako iz mene izvleči najboljše. Seveda se včasih tudi spreva, vendar vem, da želi zame le najboljše,« je povedala. Takšna naveza med materjo in hčerko je v vrhunskem športu prava redkost.
Kondom je postal del olimpijske zgodbe
Na mednarodnem prizorišču je opozorila nase že kot najstnica. Leta 2010 je postala mladinska svetovna prvakinja in osvojila zlato na olimpijskih igrah mladih v Singapurju. Dve leti pozneje je pri komaj osemnajstih letih v Londonu osvojila olimpijsko srebro v kajaku, kar je napovedalo prihod nove zvezdnice.
Sledilo je obdobje, v katerem je začela pisati zgodovino športa na divjih vodah. Svetovni naslovi v kajaku in kanuju, zmage v skupnem seštevku svetovnega pokala ter olimpijska odličja so se nizali skoraj vsako sezono. Ko je ženski kanu v Tokiu prvič postal olimpijska disciplina, je postala njegova prva olimpijska prvakinja. V Parizu je naslov ubranila in dodala še težko pričakovano zlato v kajaku, s čimer je postala najuspešnejša olimpijka v zgodovini tega športa. Njena veličina pa ni le v številu kolajn, temveč predvsem v vsestranskosti. Redki tekmovalci so bili sposobni osvajati največja tekmovanja v kajaku, kanuju in pozneje še v kajakaškem krosu. Prav to je uspelo njej.
Čeprav jo številni uvrščajo med največje tekmovalke v zgodovini tega športa, je ostala presenetljivo dostopna. Med olimpijskimi igrami v Tokiu je svet nasmejala zgodba o nenavadnem popravilu njenega kajaka. Poškodovani del čolna je njena ekipa pred nastopom začasno popravila z ogljikovo mešanico, pri čemer je ekipa uporabila tudi nekoliko nepričakovan pripomoček: kondom. Foxova je posnetek objavila na družbenih omrežjih in z značilnim smislom za humor zapisala: »Stavim, da niste vedeli, da se kondomi lahko uporabljajo za popravilo kajakov.« Dodala je: »Zelo so raztegljivi. Zelo močni.«
Največji boj je bil zunaj proge
Največjo preizkušnjo je avstralska šampionka doživela zunaj tekmovalne proge. Leta 2025 je zaradi tumorja na ledvici morala na operacijo in prvič po dolgem času šport postaviti na drugo mesto. »Ko mi je kirurg povedal, da bi lahko šlo za raka, sem ga najprej vprašala, ali lahko operacija počaka do konca sezone. Šele potem sem dojela, da je moje življenje pomembnejše od športa,« je priznala.
Po operaciji se je vračala postopoma. Začela je skoraj od začetka in se znova učila poslušati svoje telo. »To obdobje me je naučilo, da moram biti prijaznejša do svojega telesa. Dolga leta sem ga le priganjala, zdaj sem se naučila tudi počivati,« je povedala. Čeprav še vedno želi zmagovati, šport dojema drugače: »Stvari ne jemljem več za samoumevne. Vsak dan, ko lahko veslam in tekmujem na najvišji ravni, je nekaj posebnega.«
Foxova svojega življenja že dolgo ne gradi le okoli športa. Posvetila se je študiju komunikologije in psihologije, govori angleško in francosko, po olimpijskih igrah v Parizu pa so jo športniki izvolili tudi v komisijo športnikov Mednarodnega olimpijskega komiteja.