V ekipi bo spet Jani Kovačič, izkušeni 34-letni libero slovenske reprezentance, ki je z njo na evropskih prvenstvih osvojil tri srebrne in bronasto kolajno.
Evropsko prvenstvo se nezadržno približuje. Že čutite kaj nervoze?
Ne, ni razloga zanjo. Dejstvo je, da se prvenstvo približuje, to pa je tudi vse. Zame bo to že sedmo evropsko prvenstvo, tako da imam s tem dovolj izkušenj. Trenutno pa bolj razmišljam o treningih in turnirju na Poljskem kot o tem, kaj nas čaka v Italiji.
V Krakovu boste na prvi tekmi igrali z domačini turnirja, nato vas čakata v soboto še tekma s Francijo in zadnji dan tekma proti ZDA. Kako pomemben bo ta turnir za pripravo na prvenstvo?
Načeloma je še kar nekaj časa, da pridemo do želene forme. Tudi če v skupinskem delu tekmovanja na evropskem prvenstvu še nisi v najboljši formi, imaš do izločilnih bojev dovolj časa, da jo dosežeš. Na zadnjem prvenstvu je bilo sicer tako, da smo dobili vse tekme v skupini, na prejšnjih prvenstvih pa smo vedno naredili kakšen kiks in na koncu vseeno prišli do kolajn. Tako da imamo še kar nekaj časa do tiste najboljše igre, ki jo lahko prikažemo. Bo pa turnir v Krakovu zagotovo določen kazalnik, čeprav ne bo nič tragičnega, tudi če izgubimo vse tri tekme.
Na prvenstvo boste odšli v vlogi enega od kandidatov za kolajno. Bo po tretjem mestu v ligi narodov pritisk še večji?
Zagotovo bo nekaj dodatnega pritiska, ker smo bili tretji v ligi narodov. Če gledamo rezultatsko, smo bili druga najboljša evropska država. Dejstvo je, da nismo več v taki vlogi, kot smo bili leta 2015, ko so nas vsi jemali kot reprezentanco, ki še ni na takšni ravni kot takrat najboljše. Zdaj je položaj povsem drugačen. Že zadnjih nekaj prvenstev smo med favoriti za kolajne in tudi zdaj je tako. Pritisk je vedno prisoten in tudi letos je, ampak to je vse normalno.
Slovenija je z uvrstitvijo v finale leta 2015 prvič opozorila nase na evropskem prvenstvu. Ste takrat verjeli, da lahko ostanete tako dolgo pri evropskem vrhu?
Vsi so mislili, da je bila takratna srebrna kolajna muha enodnevnica. Dobro, dve leti pozneje smo sicer izpadli v četrtfinalu, ampak proti Rusiji, ki je nato osvojila naslov evropskega prvaka. Takrat ni nihče verjel v nas, mi pa smo verjeli, da se nam bodo, ko pridemo enkrat tako daleč, odprle možnosti za še več kolajn. In tudi to smo dosegli.
V tem obdobju so se menjavali selektorji in tudi igralci. Čemu pripisujete to kontinuiteto?
Ni preprostega odgovora. Očitno se pri nas dobro dela z mladimi, ker je v zadnjem času prišlo veliko novih igralcev. Vedno bolj presenečamo s tem, da se tudi takrat, ko igrajo nekateri drugi in ko ni več tiste … »zlate generacije«, lahko uvrstimo na najvišja mesta. Tudi na zaključnem turnirju lige narodov sta bila le dva igralca iz tiste postave, ki je osvojila največ kolajn. Seveda imamo še vedno veliko prostora za napredek, ampak vseeno smo že zdaj v samem vrhu svetovne odbojke.
Na zaključnem turnirju lige narodov na Kitajskem ni bilo vas in Tončka Šterna, Alen Pajenk pa je igral le eno tekmo, pa ste vseeno prišli do tretjega mesta. Imate zdaj na vseh igralnih mestih ustrezne zamenjave?
Grega Okroglič me je več kot odlično zamenjal in že zdaj je po kakovosti na isti ravni kot jaz, če ni celo boljši od mene. Bomo videli, za koga se bo selektor Fabio Soli odločil. Dvanajst let sem starejši od njega, tako da gredo moja najboljša leta počasi h koncu, on pa trka na vrata svojih najboljših let. Nekaj podobnega velja tudi za druga igralna mesta in samo veseli smo lahko, da za zdaj menjava generacije poteka tako uspešno.
V skupini evropskega prvenstva vas čakajo Italijani, aktualni svetovni prvaki, Čehi, ki so bili med štirimi na zadnjem svetovnem prvenstvu, Švedi, Grki in Slovaki. Kako jo ocenjujete?
Lahkih tekem ne bo. Kot ste dejali, imamo Italijane, ki so aktualni svetovni prvaki, in Čehe, ki so bili med štirimi na Filipinih. Tudi druge reprezentance so zelo kakovostne, tako da nobena tekma ne bo lahka. Na papirju smo morda drugi v skupini, ampak vseeno mislim, da lahko premagamo kogar koli. Po drugi strani lahko tudi izgubimo kakšno tekmo, česar si ne bomo smeli dovoliti.
Ali je vaš prvi cilj preboj iz skupinskega dela tekmovanja in uvrstitev v izločilne boje, kjer se prvenstvo pravzaprav šele začne?
Vsekakor je prvi cilj priti iz skupine, seveda pa si želimo, tako kot na vsakem prvenstvu, priti čim višje. Bomo videli sproti, kako bomo igrali mi in kako drugi. Krog kandidatov za kolajne je vsako leto večji. O tem smo se lahko prepričali tudi v letošnji ligi narodov, ko se Francozi, ki so aktualni evropski prvaki, in Bolgari, lani drugi na svetovnem prvenstvu, sploh niso uvrstili na zaključni turnir.
Prvenstvo bo spet v Italiji. Je igranje v Italiji res nekaj posebnega?
Da, že zaradi občinstva, ki resnično pozna in ceni odbojko. Nekaj podobnega velja tudi za Poljsko. Seveda ni nikjer takšnega vzdušja, kot ga pripravijo naši navijači v Stožicah, toda v Italiji je tudi hrana izvrstna, tako da nas tudi s tega vidika čaka lepo prvenstvo. Če pridemo do zaključnih bojev, kar je, kot sem že omenil, naš cilj, se bodo vse tekme igrale v Italiji in ne bomo imeli toliko selitev kot druge ekipe. To je zagotovo dobro.