Za pogovor z Janezom Kocijančičem smo se pripravljali v času, ko je postal predsednik EOC, Evropskih olimpijskih komitejev; ko pa smo pogovor začeli, se je izkazalo, da glavne teme ne bodo povezane z vplivom korporacij na sodoben šport, z uspehi in neuspehi slovenskih športnikov ter z velikim deležem slovenskih funkcionarjev v svetovnih športnih organizacijah, ampak z za mnoge kar neverjetno odločitvijo Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok), da Rusiji kot državi ne dovoli nastopa na zimskih olimpijskih igrah februarja 2018 v Pjongčangu. Kocijančič je pragmatik, odločitev Moka se mu zdi sporna, po njegovem mnenju je nerazumno kaznovati vse športnike in celotno državo zaradi tega, ker je nekaj promilov športnikov jemalo poživila. Po drugi strani se mu vpliv multinacionalk na šport ne zdi nevaren, zanj je bolj sporno to, da v velike nogometne klube velika finančna sredstva vlagajo posamezniki.
Slovenci smo po številu osvojenih olimpijskih medalj na prebivalca v samem vrhu, v zadnjem času pa se zdi, da osvajamo tudi vrhove največjih mednarodnih športnih zvez. Najpomembnejši, ne pa edini, sta vaša predsedniška funkcija v olimpijskem komiteju in Čeferinova v Uefi.Kar se tiče medalj, jih je Slovenija v času samostojnosti osvojila 38, kar je za državo z dvema milijonoma prebivalcev ogromno in nas uvršča v svetovni vrh. Po drugi strani pa se nas je večina v mednarodnih organizacijah uveljavila s svojim delom in kakovostnimi argumenti. Za nami ni nobenega kadrovskega mehanizma, kot je bila na primer socialistična zveza iz nekdanjih časov. Tudi po merilih velikosti države, ekonomske in politične moči ni mogoče računati, da bi kdo iz Slovenije prišel na vodilne športne položaje. Torej je vse plod našega dela in stališč. Vseeno vtis, da smo po športnih funkcionarjih med vodilnimi, ni povsem točen. Mislim, da pri tem močno prednjačijo Švicarji, kar je razumljivo, saj je tam vrsta sedežev mednarodnih organizacij. Prav tako je zelo močna Italija.
Se vam glede na globalno vlogo športa to ne zdi problematično?Menim, da je to sekundaren problem. Pomembno je, s kakšno stopnjo integritete ljudje funkcijo opravljajo. Če to delajo na pošten in odgovoren način, je popolnoma vseeno, od kod prihajajo. Če pa navijajo za parcialne interese, interese svoje države in premalo upoštevajo objektivne kriterije, je to nekaj povsem drugega in je nesprejemljivo. V mednarodnem športu imamo primere za eno in za drugo.
Prav imenovanje Aleksandra Čeferina na čelo Evropske nogometne zveze je bilo posledica postopkov, uvedenih proti njegovim predhodnikom.Nogomet je zelo specifičen. Je najbolj priljubljen šport, v njem se vrti največ denarja in je zato tudi pod največjimi pritiski. Če Neymar prestopi v Paris Saint-Germain za 222 milijonov evrov, nekateri nogometaši pa imajo letne prihodke v desetinah milijonov evrov, je razumljivo, da vsi okoli njih razmišljajo predvsem o zaslužkih. Ta vrsta odnosov je toksična in hitro pripelje do zlorab. Ljudje, ki so v tem športu, bi morali biti izjemno moralni in ne bi smeli prehitro podleči materialnim izzivom.
Je bilo imenovanje Čeferina dobra poteza?Zagotovo je bil odličen kompromisni kandidat, ker so se predstavniki velikih držav opekli. Konec koncev je eden od protikandidatov, ki so se omenjali, Španec Angel Maria Villar, danes v kazenskih postopkih. Pred Čeferinom je krajši čas Evropsko nogometno zvezo vodil Francoz Michel Platini, ki ga prav tako kritizirajo. Gre za ljudi iz izjemno močnih nogometnih držav, bistveno močnejših od Slovenije. Mislim, da so zato v nogometnih krogih začeli razmišljati o človeku, ki bi bil bolj nevtralen in pod manjšimi pritiski domačega okolja. Dejstvo pa je, da če je funkcionar pošten, za svojo državo lahko naredi relativno malo.
Pretekli teden ste bili imenovani za predsednika Evropskih olimpijskih komitejev. Za kakšno funkcijo gre?To je predvsem koordinacijska funkcija. V športu je Evropa vodilen kontinent. Ima manj kot 10 odstotkov svetovnega prebivalstva, njeni športniki pa so na zadnjih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru osvojili kar 48 odstotkov vseh medalj. Na zimskih olimpijskih igrah je ta delež še višji in je v Sočiju zajemal 73 odstotkov. Evropa ima zato v mednarodnem olimpijskem gibanju mnogo več dolžnosti. Vanj mora vnesti športna načela, etiko in poštenost. Zato je koordinacija 50 olimpijskih komitejev pomembna, saj je Evropa obenem tudi zelo barvit kontinent. Države moramo obravnavati enakopravno, čeprav ni vedno tako. Imamo izjemno bogate in izjemno revne države, zato vodenje politike, ki vsaj približno vsem v športu omogoča enakopravnost, ni enostavno.
Lahko vašo funkcijo primerjamo s Čeferinovo? Ne gre spregledati, da sta oba s Čeferinom na pomembna položaja prišla zaradi domnevne korupcije vajinih predhodnikov.Čeferin je izkušen pravnik iz ugledne odvetniške družine. Njegova funkcija je mnogo bolj pomembna in operativna od moje. Po drugi strani je predsednik Uefe profesionalna, plačana služba, moja pa je amaterska in neplačana.
Treba pa je povedati, da nobenemu od najinih predhodnikov krivda ni bila dokazana. Mediji danes človeka obsodijo, še preden je v kakršnemkoli postopku. Pri mojem predhodniku Patricku Hickeyju je sploh vprašljivo, kaj naj bi storil. Kot predsednik Irskega olimpijskega komiteja je podpisal pogodbo z neko agencijo, ki je v Braziliji ne marajo. Gre za zadevo, ki jo je v Braziliji mogoče kazensko preganjati, medtem ko v Evropi to ne bi bilo možno. Prav tako se postopek proti njemu v Braziliji še niti ni začel.
Vse pogosteje se dogaja, da na nekaterih tekmovanjih športnikom ne dovolijo nastopov v nacionalnih reprezentancah.Če bodo profesionalne lige nacionalnim reprezentancam za največja tekmovanja odtujevale igralce, bo to pripeljalo do hudih zapletov. Del svetovne športne javnosti bo to zagotovo obsodil. V nekaterih športih, kjer imamo opraviti z močnimi ligami, sistem za zdaj še funkcionira, a bo treba opraviti resne razgovore. Verjamem, da se bo organiziran šport zelo ostro upiral temu, da bi njegov kakovosten vrh nekdo kupil in nato s športniki razpolagal kot s sužnji, pa naj bodo še tako dobro plačani. Če sta temeljni načeli olimpizma načelo svetovne kakovosti in načelo univerzalnosti, se obe porušita, če je vdor komercializma prehud. S profesionalnimi ligami je treba najti sozvočje. Če bo v celoti prevladala logika denarja, bo športna etika izginjala, šport pa izgubljal.
Mar ni tudi Mok sprejel teh pravil igre? Ne nazadnje se na olimpijskih igrah obrne ogromno denarja.Ljudje v Moku ne razmišljajo bistveno drugače od mene. Vedo, da jih ogrožajo velike komercialne lige, kjer prevladuje denar. Ne gre pozabiti, da je bil Mok v času predsednika lorda Killanina na robu bankrota. Danes so glavni financerji olimpijskega športa tisti, ki imajo od tega največ koristi. To so mednarodne, zlasti ameriške televizije. Poleg tega so tu še veliki sponzorji Moka. Denar, ki prihaja iz teh virov, se v glavnem namenja za programe olimpijske solidarnosti, torej za pomoč nacionalnim olimpijskim komitejem in mnogim dejavnostim, ki nudijo športu neposredno podporo.
Vseeno ima Mok za sabo najmočnejše multinacionalke na svetu. Med drugim Coca-Colo, Toyoto, Samsung…Zanimivo je, da so ta podjetja v glavnem iz Amerike in Azije, medtem ko jih iz Evrope praktično ni, čeprav tudi v Evropi obstaja zelo veliko uspešnih multinacionalnih podjetij.
Ali sponzorji diktirajo posebne pogoje znotraj športa?Ne da bi vedel. Vem le, da se sponzorji po sklenitvi pogodbe z Mok nato pogovarjajo z vsakim posameznim nacionalnim olimpijskim komitejem, o tem, ali je v zameno za denar pripravljen izvesti njihov program. Toda v to jim ni treba privoliti in imajo lahko svoje sponzorje. Vendar to pogosto privede do težav. Nazadnje se je cela vrsta sponzorjev s področja avtomobilske industrije morala umakniti, ker je večina nacionalnih komitejev zaradi pogodbe Toyote z Mok prešla na njihova vozila.
Sta Coca-Cola ali morda McDonald's primerna za oglaševanje v športu? Kje Mok postavi mejo?Treba je upoštevati, kaj mladi jedo in pijejo, in v tem smislu sta tako Coca-Cola kot McDonald's kar primerna. Izjemno čist pristop bi nas pripeljal do tega, da bi ostali brez sponzorjev. V vsaki dejavnosti se najde kaj spornega. Kljub temu so nezaželena podjetja, ki prodajajo alkohol ali zdravila ali oboje.
Velika težava je zdaj nastala v košarki, kjer igralci iz lige NBA ne nastopajo za reprezentanco, po novem pa tudi ne igralci iz evrolige.Ta razmerja bo treba urediti v okviru Mednarodne košarkarske zveze (Fiba). To, da vsaka organizacija vztraja pri svojem, je zelo slab znak. Patrick Bauman, ki vodi Fibo, je zelo vpliven v Moku, precej manj pa v košarki. Bolje bi bilo, če bi bilo obratno.
Februarja prihodnje leto se začenjajo zimske olimpijske igre. Se vam zdi kazen, ki jo je Rusija prejela zaradi dopinga, ustrezna?Nekdanja Sovjetska zveza in danes Ruska federacija sta osvojili več kot 1700 olimpijskih medalj. Gre za eno največjih in najmočnejših športnih velesil. Absolutno je treba kaznovati vse dopinške prestopnike, saj velja načelo ničelne tolerance. A hkrati je treba zaščititi vse, ki so brez greha. Če je res, da je bilo v vsej zgodovini 0,7 odstotka ruskih športnikov kdajkoli v dopinških postopkih, to pomeni, da bi zaradi njih udeležbo na olimpijadi prepovedali 993 čistim športnikom. To je v nasprotju z načeli športne etike.
Kako bi vi ukrepali v primeru ruskih športnikov?Iskal bi uravnoteženo in pošteno rešitev. Vse, ki so krivi, bi kaznoval, hkrati pa iskal zaveznike v Rusiji. Menim, da se vsi v Rusiji na področju dopinga pošteno trudijo, zlasti njihov olimpijski komite. Prav tako bi jim pomagal z resno mednarodno kontrolo.
Kaj mislite, kakšna bo reakcija Rusije na dolgi rok?Težko sodim o tem. Sam sem do odločitve izvršnega komiteja Mok kritičen, ker je odločitev premalo uravnotežena, saj Mok ni dovolj upošteval načela, da je treba kaznovati vse tiste, ki so zagrešili dopinške prekrške, in zaščititi vse čiste športnike. K sreči so prve reakcije ruske strani umirjene, čeprav bodo celoviti odgovori ruske strani znani šele po seji ruskega olimpijskega komiteja 12. decembra in na olimpijskih igrah samih. Upam, da kooperativnosti ne bo zamenjala užaljenost. Najslabši scenarij bi bili eskalacija slabih odnosov in dolgoročna obremenitev svetovnega olimpijskega gibanja s tem problemom.
Kakšni so bili komentarji na odločitev Moka iz športnih vrst?Zadržani, mnogi tudi izrazito kritični, z argumenti, ki so podobni mojim.
Kaj menite o izjavi ruskega predsednika Vladimirja Putina – ki je očitno uslišal tiste ruske športnike, ki so pripravljeni nastopiti pod olimpijsko zastavo – da »Rusija ne bo bojkotirala olimpijskih iger v Pjongčangu«?Umirjen in moder nastop državnika, katerega stališče pa se za zdaj precej razlikuje od stališč zunanjega ministrstva Ruske federacije in od razpoloženja ruske športne javnosti.
Kar nekaj dopingiranih športnikov je tudi v Sloveniji. Zadnji odmeven primer je bila biatlonka Tejo Gregorin.Primer Teje Gregorin je še sredi postopka. Ne bi rad prejudiciral, kako se bo ta postopek končal. Dejstvo je, da v Sloveniji nismo imuni na dopinške prekrške in da občasno pride do njih. V vseh teh letih sem imel veliko opraviti z našimi vrhunskimi športniki in lahko rečem, da izjemno nasprotujejo prepovedanim poživilom. Primeri, ki smo jih imeli, so izjeme, grešniki pa so bili v svojem športu obsojeni. Bolj me skrbi to, da je doping posledica neke subkulture. Začne se pri proizvajalcih dopinških sredstev in prodajalcih. Številni, ki športnikom priporočijo jemanje substanc, skoraj vedno ostanejo nekaznovani, čeprav so srž problema. Na koncu je vedno kriv športnik, vsi preostali zgolj poberejo denar.
Ne le med športniki, tudi med rekreativci je jemanje prepovedanih poživil zelo razširjeno.Med drugim je težava sodobne družbe splošno mnenje ljudi, da moramo biti vsi mladi in lepi, a večina ni ne eno ne drugo. To je iluzija, ki se prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje. Doping je goljufanje, ki za nameček še škodi zdravju. Zato se je dopingu treba upreti, zlasti pa je treba odkriti in onemogočiti tiste, ki s prodajo dopinških sredstev služijo denar.
Šport med drugim postaja tudi vse bolj ekstremen. Lep primer tega je alpsko smučanje, kjer je v posamezni disciplini poškodovana tudi polovica smučarjev iz najboljše dvajseterice.Prav to vprašanje sva skupaj s predsednikom avstrijske smučarske zveze prof. Petrom Schröcksnadlom sprožila na predsedstvu Mednarodne smučarske organizacije. Težava je v tem, da tekmovalci vedno smučajo na vso moč. Čedalje manj je taktiziranja, kar pomeni, da vozijo na meji človeških zmogljivosti. Tudi pravila in oprema so premalo prilagojeni varnostnim izzivom. Avstrijci so mi dejali, da je 40 odstotkov njihovih tekmovalcev poškodovanih. Če pogledamo naše smučarje, je tudi med njimi veliko poškodovanih. Podobno je seveda tudi pri drugih reprezentancah. Celotna zgodba tako pomeni hudo ogrožanje varnosti in zdravja. Mednarodne zveze, v tem primeru smučarska, bi morale ukrepati. Pri smučarskih skokih smo bili pri tem v zadnjih letih precej uspešni.
Je alpsko smučanje v tem trenutku najbolj nevaren šport?Tega si ne bi upal trditi. Cela vrsta športov je nevarnih. Naj omenim borilne. Zastrašujoče je, da na primer po napravljenih analizah gledalcev formule 1 ne zanima, ali bo zmagal Lewis Hamilton, Valtteri Bottas ali Sebastian Vettel, temveč ali se bo zgodila nesreča.
Ena velikih težav predvsem v nogometu, vse bolj pa tudi drugje, so veliki vložki multinacionalk. Zdi se, da bi počasi lahko obvladale ves šport. Primer nakupa Neymarja je kar očiten.Multinacionalke nikdar ne bodo mogle v celoti obvladovati športa, saj je preveč množičen. Njihova želja je obvladovanje svetovnega vrha, saj predvsem tu začutijo možnost reklamiranja. Zakaj naftna podjetja vlagajo v nogomet ali zakaj vanj vlaga Roman Abramovič, si ne znam razložiti. S komercialnega vidika to ni ravno pametno. Čisto možno je, da gre za sofisticirano obliko pranja denarja ali pa le za prestiž.
Je treba postaviti mejo?Ne vem, kaj bi s tem dosegli. Če bodo nekaj omejili nad mizo, potem bo toliko več denarja krožilo pod njo.
V slovenski politiki vas že nekaj časa ni več. Ste še vedno član Socialnih demokratov?Sem. Še vedno sodelujem pri nekaterih razpravah, pa tudi članarino plačujem. V stranki nimam nobenih funkcij, niti posebnih ambicij. Sem pa stranki, ki sem jo nekoč vodil, pripravljen pomagati po najboljših močeh.
Stranki pred volitvami prihodnje leto dobro kaže.Za Slovenijo bi bilo dobro, da bi se neke vrste levosredinska koalicija nadaljevala. Ne verjamem, da bi lahko ena stranka dobila absolutno večino, torej bomo imeli koalicijsko vlado. Sloveniji gre izjemno dobro, rast domačega kosmatega proizvoda je izjemna in tudi dejavniki te rasti so zdravi. Mislim, da smo v izrazito ugodnem obdobju, v katerem je treba delati strukturne spremembe v dobrobit ljudi. Slovenska družba bi v sedanjem stanju morala rešiti vsaj en kardinalen problem, problem revščine. Velika sramota za vse nas je, da del prebivalcev še vedno živi v siromaštvu. Morali bi biti bolj socialna država, zgrajena na solidarnosti. Prav tako menim, da Slovenija potrebuje resen program spreminjanja prekarnih razmerij v redna delovna razmerja.
Vaš nekdanji strankarski kolega in predsednik Socialnih demokratov ter sedanji predsednik države Borut Pahor je zavzel razmeroma ostro in ne povsem solidarno stališče glede beguncev, tudi v primeru Ahmada Shamieha.Kar se beguncev tiče, upam, da Slovenci nikdar več ne bomo v takem položaju, čeprav mi nekateri kolegi pravijo, da bo, ko bodo v Sloveniji vse razprodali, tretjina prebivalstva odšla s trebuhom za kruhom. Podobno se je že zgodilo konec 19. stoletja, ko je ogromno Slovencev odšlo v Ameriko. Na begunsko problematiko moramo gledati tako, kot da bi se zgodila nam. Menim, da je tudi biti begunec ena od človekovih pravic. A težava je drugje. Ob vsej moralni obvezi, ki jo do beguncev imamo, moramo na objektiven način določiti, kakšna je kapaciteta družbe glede števila beguncev, ki jih lahko sprejmemo. Videli smo, da so to Nemci ugotovili na zelo boleč način. A ob relativno majhnem številu beguncev, ki bi jih mi lahko sprejeli, bi jim morali ponuditi vse možnosti, da se vključijo v družbo in živijo normalna življenja.
V zadnjem obdobju smo imeli dva ekstrema. Na eni strani iz države podimo vojnega begunca, ki se poskuša integrirati v družbo, na drugi pa smo podelili državljanstvo profesionalnemu košarkarju, ki, če parafraziramo, ne zna niti besedice slovensko.Gre za utilitaren pristop. Center smo rabili, medtem ko gospoda iz Sirije najbrž ne. A tu gre za druge razsežnosti. Ne smemo slediti le črki zakona, temveč je treba biti human in odprt. Ta odprtost gre nekaterim zelo težko v glavo. Tako kot v vsej zgodovini bo tudi v prihodnje prihajalo do selitev narodov. Da bi bili v Sloveniji izolirani od tega in da bi se opredelili za nacionalno sebičen pristop, kot sta to na primer storili Madžarska in Poljska, bi močno odsvetoval. Resnična humanost se pokaže v praksi, in ne z govoričenjem.
