Dolgoletni trener Petre Majdič bo v prihodnjih letih v sodelovanju s klubi skušal povezati tek na smučeh v enoten strokovni sistem, ki bo podpiral razvoj tekmovalcev od mladih kategorij do vrhunskega športa.
Kako se je razvijala vaša pot po odhodu iz slovenske reprezentance leta 2012?
Po koncu sodelovanja s slovensko reprezentanco sem v dveh ali treh tednih dobil ponudbo iz Poljske. Takrat sem imel tudi nekaj življenjskih sprememb in sem si želel obdržati delo, ki me veseli in v katerem se počutim kompetentnega. Na Poljskem sem dve leti deloval kot glavni trener moške in ženske reprezentance. Z ekipo smo skušali stabilizirati sistem in ga razvijati, predvsem z vidika kriterijev, ki tekmovalcem zagotavljajo sredstva in varnost. Izkušnja je bila pozitivna, saj Poljska veliko vlaga v šport in infrastrukturo, sprva v poletne, kasneje pa tudi v zimske športe.
Zakaj ste se po olimpijskih igrah v Sočiju 2014 odločili za konec trenerske kariere in kako je nato prišlo do sodelovanja s Švico?
Po Sočiju sem začutil, da sem že dolgo v trenerskem poklicu in da je čas, da končam kariero, čeprav so Poljaki želeli, da ostanem še en olimpijski ciklus. A že teden dni po slovesu sem dobil klic iz Švice, kjer so iskali trenerja z drugačnim pristopom. Razgovor je bil eden najtežjih v karieri: potekal je ves dan, sogovorniki pa so se menjavali, od direktorjev do trenerjev in tekmovalcev. Kasneje sem izvedel, da so bili sočasno še trije kandidati, ki so jih ves čas primerjali. Na koncu sem ponudbo sprejel.
Čas je za novo poglavje
Ostali ste deset let. Kako bi na kratko opisali obdobje v Švici in razvoj ekip, s katerimi ste delali?
V Švico sem sprva prišel zaradi sodelovanja z Dariem Cologno. Z njim sem delal do olimpijskih iger v Pjongčangu, kjer je osvojil še svojo četrto zlato kolajno. Po rojstvu otroka sem želel več časa preživeti z družino, zato smo delo organizirali s pomočnikom. Kljub dobrim rezultatom nisem bil povsem zadovoljen, saj mora biti trener prisoten na treningu in v neposrednem stiku s športnikom. Ko sem to izpostavil vodstvu, so me prosili, naj prevzamem žensko ekipo, kjer smo začeli graditi novo zgodbo. Vključila se je tudi Laurien van der Graaff, ob njej pa so se razvijale mlajše tekmovalke. Ekipa je napredovala, vzpostavili smo dobro okolje in bili uspešni. Ob koncu sem deloval predvsem kot osebni trener, tudi z Nadine Fähndrich. Zaradi številnih potovanj in družinskih obveznosti pa sem začutil, da je čas za novo poglavje.
Ali ste med tem spremljali, kaj se dogaja v slovenskem teku na smučeh?
Seveda sem spremljal, je pa res, da brez notranjih informacij težko daješ natančne ocene, ker v ozadju vedno potekajo osebne, fiziološke in psihološke zgodbe, ki močno vplivajo na rezultate. Če pogledamo širše, so bili rezultati še pred kratkim zelo dobri: govorimo o finalih v sprintu, bojih za kolajne, odličjih na svetovnem prvenstvu, olimpijskih igrah in malem kristalnem globusu Anamarije Lampič. Tudi Eva Urevc je bila blizu vrha. Res pa je, da je bila distanca v primerjavi s sprintom tradicionalno nekoliko šibkejša.
Kako si razlagate letošnji padec rezultatov na zgodovinsko nizko raven?
Padca ne moremo pripisati enemu človeku ali eni skupini. Gre za širši problem, ko se mora vsak pogledati v ogledalo in razmisliti, kaj bi lahko naredil drugače. Vrhunski šport je povezan s frustracijami, zmagovalec pa je lahko le eden. Smučarski tek je posebej zahteven, saj za razvoj tekmovalca potrebuješ 15 let ali več, ob omejeni infrastrukturni in finančni podpori. Zato vidim velik potencial v boljšem povezovanju z institucijami ter večji vključitvi stroke in znanosti. Trenerji potrebujejo podporo strokovnjakov z različnih področij, da lahko delo dvignejo na višjo raven.
Verjame v rotacijo trenerjev in ekip
Ste že začeli oblikovati ekipo in strokovni štab za prihodnje obdobje?
Začeli smo z analizami: najprej znotraj stroke, nato še s trenerji in tekmovalci. V naslednjih dneh bomo pripravili poročila, nato pa na strokovnem svetu potrdili sestavo ekip glede na kriterije, starostne skupine in rezultate. Zatem bomo določili še trenerski štab. Gre za proces, ki je v teku in temelji na stalnih analizah ter usklajevanjih.
Lahko pričakujemo spremembe?
Da, določene spremembe so mogoče. Verjamem v rotacijo trenerjev in ekip, kar sem spoznal tudi v Švici. Novi pristopi, komunikacija in struktura treninga lahko prinesejo napredek, saj se telo in sistem po letih istega dela ne odzivata več enako. Po drugi strani pa imamo omejen kader, zato rotacija ni vedno enostavna in bomo na nekaterih področjih še naprej potrebovali tudi tuje strokovnjake, na primer v servisu. Ključno pa je, da razvijamo domači kader in omogočimo jasno karierno pot tako trenerjem kot tekmovalcem.
Smučarski tek je v zadnjih letih izgubil kar nekaj tekmovalk, tudi zelo mladih. Kako preprečiti takšne odhode in zadržati športnike v panogi?
To je zelo široko vprašanje, ki presega šport. Današnja generacija ima praktično vse, zato je motivacija drugačna kot nekoč. Včasih so bili športniki pripravljeni več potrpeti za cilj, danes pa je težje najti notranji motiv. Zato moramo ustvariti okolje, ki športnikom daje smisel: dobro vzdušje, občutek pripadnosti in jasno karierno pot. Če nekdo deset let vlaga veliko truda, mora videti, da se mu vztrajanje splača. Ključno je, da mladi vzljubijo šport in verjamejo, da se njihov trud dolgoročno obrestuje.
Športnik mora biti osredotočen nase
Kako se pri mladih tekmovalcih spodbujata razvoj in motivacija?
Za mlade tekmovalce je pomembno graditi pozitivno vzdušje sodelovanja in jim ponuditi možnost karierne poti v športu. Če otrok od majhnega vzljubi šport in vidi smisel v njem, ga to motivira, da svoj potencial razvija več let. Naložba v čas, energijo in trud se dolgoročno obrestuje, saj rezultat ni trenutna nagrada, ampak rezultat dolgotrajnega procesa.
Tu se moramo dotakniti tudi Petre Majdič, ki v mlajših kategorijah ni bila med najboljšimi v Evropi, a jo je njena vztrajnost in nepopustljivost pripeljala do vrha. Kaj je tisto, kar vrhunske tekmovalce loči od povprečnih?
Vsem najboljšim – ob Petri Majdič bi dodal še Daria Cologno in Nadine Fähndrich – je skupno to, da nikoli niso iskali izgovorov. Nikoli niso rekli, da so bile smuči slabe ali da je trener naredil slab trening. Vedno so najprej pogledali vase in rekli: »Jaz moram narediti več, jaz sem naredil napako.« Tudi če oprema ni bila najboljša, niso iskali razlogov v materialu, ampak v svoji izvedbi. Ta stopnja samokritičnosti jih je gnala naprej in jih prisilila, da so napake sproti odpravljali. Takšen pristop je ključen. Športnik mora biti osredotočen nase in na svoj napredek. Ne sme iskati izgovorov ali čakati, da bo kdo drug opravil delo namesto njega. Drugi so le podpora z znanjem in strokovnostjo, a na koncu mora vsak športnik sam narediti svoj korak.