Kot vsak šport ima tudi padalstvo svoje junake, pravijo v mednarodnem padalskem muzeju. Tisti, ki vstopijo v dvorano slavnih, so pripomogli in so zaslužni za to, da je padalstvo danes to, kar je.
Dvorana slavnih
Mednarodni padalski muzej v Kaliforniji je prvi izbor slavnih padalcev za dvorano slavnih organiziral leta 2010, med prvimi pa so bili Joe Kittinger, ki je leta 1960 skočil z višine 31 kilometrov in njegov višinski rekord ni bil izboljšan do leta 2012, Joe Crane, ki je leta 1925 kot prvi zadržal odpiranje padala in dokazal, da človek v prostem padu ne omedli, Georgia Broadwick - Tiny, ki je kot prvi človek samostojno odprla padalo po skoku iz letala, pa tudi Cheryl Stearns, ki je bila uvrščena med slavne zaradi svojih športnih dosežkov. A tudi, čeprav so to organizatorji v nominaciji zamolčali, njenega rekorda, ko je v 24 urah je skočila 352-krat.
Letos so bili poleg Irene Avbelj v dvorano slavnih sprejeti Američan Chuck Collingwood, organizatorka velikih ženskih formacij Kate Cooper - Jensen, posmrtno Francoz Patrick de Gayardon, izumitelj moderne letalne obleke wingsuit. Potem Američan Alan Eustace, ki je leta 2014 s skokom z višine 41.418 metrov presegel višinski padalski rekord Felixa Baumgartnerja iz leta 2012. John P. Higgins je proizvajalec padal parafoil, tu pa sta še padalska snemalca Avstralec Andy Keech in Američan Tom Sanders, konstruktor sistema rezerve na hrbtu Deke Sonnichsen in Anglež John Thomas - Lofty.
A vrnimo se k naši slavljenki Ireni Avbelj.
S potapljaškega na padalsko SP
Skakati ste začeli leta 1986, že dve leti pozneje ste šli na svetovno prvenstvo? Ste s svetovnega prvenstva v podvodni orientaciji leta 1987, kjer ste z ekipo osvojili drugo mesto, šli naravnost na svetovno padalsko prvenstvo?»Nekaj podobnega. Po republiškem prvenstvu leta 1988 sem na državnem v Banjaluki zmagala in bila uvrščena na svetovno prvenstvo. Je pa tam vse dni pihalo, da sem se vprašala, kam sem prišla. Cele dneve smo le čakali. Moje prvo srečanje z velikim padalskim tekmovanjem je bilo razočaranje. Potem sem sprejela dejstvo, da je lepota skokov na cilj tudi v tem, da veter kreira dogajanje.«
Na svetovnem prvenstvu leta 1990 na Bledu se je od vas ogromno pričakovalo?»Nekaj dni pred tem sem na državnem prvenstvu v Prijedoru postavila rekord z enajstimi zaporednimi skoki v ničlo. S to popotnico sem prišla na svetovno prvenstvo in smo vsi veliko pričakovali. Tudi jaz. Bilo je proti večeru, ko se je ozračje spremenilo in s tem tudi vizualna percepcija. Peljala sem se na cilj in povsem mirno, brez panike, sem se znašla pred blazino. Cilj sem zgrešila za več kot pet metrov.«
Ste pa že na tem svetovnem prvenstvu opozorili nase v disciplini figurativnih skokov? Kako vam je preboj v tej disciplini uspel tako hitro?»Uvrstila sem se med 12 najboljših, kar je bil izjemen uspeh, saj Slovenci nismo nikoli blesteli v figurativnih skokih. Mislim, da je to bila popotnica tega, da sem kot otrok trenirala gimnastiko, poleg tega pa imam izjemno koordinacijo v prostoru. Moj občutek v prostem padu je bil nadgradnja vsega mojega dela pred tem.«
Kanglica z neba
Koliko je padalstvo vplivalo na vaše življenje?»Ogromno. Tudi pozneje, ko sem se odločala, kako naprej v življenju, si ustvariti družino, se zaposliti. Leta 1992 sem končala fakulteto in takrat sem se spraševala, ali naj si iščem dobro službo in neham skakati ali pa naj vse podredim padalstvu. Takrat se je odprla pot, da sem se lahko v Slovenski vojski zaposlila kot športnica. Diplomirala sem na Fakulteti za organizacijo v Kranju, smer informatika. Ko sem se zaposlila v vojski, sem želela tudi delati na tem področju in sem tako dobila zaposlitev na oddelku za informatiko. Je pa bilo treningov vse več, tudi v delovnem času, in je potem moral moje delo narediti nekdo drug. Zato sem odšla v takrat formiran šolsko padalski oddelek, ki pa ni imel poveljnika, ker zaposleni niso imeli potrebne izobrazbe. Tako so me imenovali za poveljnico, sem pa morala končati tudi častniško šolo (1998) in poveljniško štabno šolo SV (2005), tako da sem danes stotnica.«
Nino ste rodili leta 1996 in še danes se spomnim vašega partnerja Mirana Šariča z otrokom v senci, kjer sta vas čakala. Brez podpore družine bi po rojstvu otroka težko nadaljevali športno kariero?»Brez moje podporne ekipe, v kateri sta bili tudi moja mama Božena in tašča Tilka, ne bi šlo. Največkrat je bila z menoj na letališču mama. Prvega tekmovanja sem se udeležila že tri mesece po rojstvu in sem pač po skoku podojila otroka in je bilo vse rešeno. Poleg tega je bilo to najbolj enostavno. Vedno je bilo skuhano, pospravljeno in pogreto, čeprav je 'padlo z neba'. Nisem pa bila prva, ki je imela otroka na tekmovanju, in sem šla po poti drugih. Nosečnost ni bila problematična, Nina pa je bila izjemno priden in potrpežljiv otrok.«
Kako hči gleda na mamo padalko?»V naši družini je bilo padalstvo vedno del življenja. To je bila moja služba.«
Je kdaj skočila s padalom, vsaj v tandemu?»Ne. Ne še.«
Ji mama ni pustila?»Ni res. Za 18. rojstni dan je dobila bon za tandemski skok. Dala sem ji tudi telefonsko številko, od tam naprej pa je za vse morala poskrbeti sama. A ni nikoli poklicala in nikoli skočila…«
Pika na i
Ste kdaj poskusili kaj ekstremnega v padalstvu?»Ne. Opravila sem en base skok s 300 metrov visokega mostu, kar je za tovrstne skoke zelo visoko. Z belgijsko vojsko smo skakali z velikih višin (7000 metrov), kar ni bilo tako ekstremno, razen velike višine. Z višine 100 metrov ne bi šla nikoli skočit, prav tako ne vem, ali bi se pognala v globino, privezana na elastiko. Ker je vse prenizko… So me pa nekoč organizatorji skokov na Mostu na Soči povabili, naj se jim pridružim, potem pa jim ni bilo jasno, zakaj si ne upam. Skačem z dveh kilometrov in več, višine desetih metrov pa se ustrašim. Ampak v padalstvu ti višina da čas, da ukrepaš.«
Dogodek v padalskem centru v Kaliforniji je trajal ves teden, tam je bilo ogromno letal, ves čas se je skakalo, postavljali so nove svetovne rekorde. Od nesreče leta 2011 ne skačete več. Kako pa je bilo opazovati vse, ki skačejo? Ste se jim pridružili?»Vsi so imeli padala na hrbtu, od mladih pa do gospa sredi sedemdesetih let. Ne, nisem šla skočit. Zato, ker preveč cenim svoje zdravje in ves trud, ki sem ga vložila v to, da spet hodim. Pa ne gre le za pristanek, ampak je vprašanje tudi, kako bi sunek ob odpiranju padala prenesla moja hrbtenica. Me je pa mikalo, priznam…«
Kaj je z vašimi bolečinami?»Ah, klasika. Raje ne govorim.«
Kako bi končali tekmovalno pot, če se leta 2011 ne bi poškodovali? Bi lahko to storili mirno in brez stresa?»Če ne bi bilo več rezultatov, lahko. Bi pa še vedno skakala rekreativno, podarjala bi si skoke, ki sem jih vedno želela. Zdaj pa se potapljam, energijo dobim drugje. V plavanju, kolesarjenju, v vsem, kar lahko zaradi posledic poškodb počnem. Se pa moram nemalokrat prisiliti, da vstanem. Uspem se dvigniti, ker vem, koliko energije je potrebno, da se, ko enkrat obležiš, spet postaviš na noge. In tudi s tem vpisom v dvorano slavnih sem se po svoje postavila na noge. Postavila sem piko na i svojega padalstva.«
