Pred nekaj več kot tremi leti je tekač na smučeh Miha Šimenc na tekmi svetovnega pokala v Areju osvojil sedmo mesto v sprintu, v isti sezoni je bil tudi osmi v Val di Fiemmeju, ob tem je imel še pet uvrstitev med 30 najboljših. Nato so sledile težave s hrbtenico, operacija in dolgotrajna rehabilitacija, zato se je šele na zadnji dan minulega leta v Val Müstairu na tekmi novoletne turneje spet prebil v izločilne boje. Sedemindvajsetletni Logatčan bo na svetovnem prvenstvu v Planici – prvi tekaški vrhunec bo že v četrtek s sprintom v klasični tehniki – poskušal izboljšati 13. mesto Mateja Sokliča iz leta 2003. To je še vedno najboljša slovenska moška posamična uvrstitev na svetovnih prvenstvih.

Šimenc je na svetovnih prvenstvih nastopil dvakrat, boljši je bil leta 2019, ko je bil z Janezom Lampičem osmi v ekipnem sprintu in 33. v posamičnem. Dvakrat je nastopil tudi na olimpijskih igrah.

Vse bližje je dan D, ko bo na sporedu vaša udarna disciplina svetovnega prvenstva v Planici. Ali vam ustreza, da bo posamična sprinterska tekma že drugi tekmovalni dan?

Na velikih tekmovanjih je že običaj, da so sprinterske tekme vedno med prvimi tekaškimi disciplinami, čeprav bi si bolj želel, da bi bila kakšna druga disciplina že prej, ampak tako pač je. Formo smo načrtovali, zato bi morala biti v četrtek res najboljša. Upam, da smo bili v tem uspešni, zagotovo pa bom dal vse od sebe.

Tudi letošnja sezona se ni začela po vaših željah. Na kar nekaj sprintih vam je v kvalifikacijah manjkalo nekaj sekund, da bi se uvrstili med 30 najboljših.

Naš glavni trener Ola Vigen Hattestad je pred začetkom sezone predvideval, da bi se mi lahko zgodilo nekaj podobnega, saj sem imel preveliko željo, da se vrnem med najboljše. Na to me je poskušal pripraviti in tudi sam sem si po nekaj neuspehih dejal, da imam dovolj tega, da finalne boje gledam v hotelski sobi. Po sprintu v Val Müstairu se mi je odvalil velik kamen od srca, po drugi strani pa sem spoznal, da sem že kar malo pozabil, kako je tekmovati v izločilnih bojih. Zdaj se tega spet učim in upam, da bom za Planico izbral pravo taktiko, da bom dovolj borben in se uvrstil čim višje.

Prvi cilj je zagotovo priti med prvih 30, potem pa …?

Morda se to zdi skromno, ampak moram biti realen. Dejansko je prvi cilj, da pridem na glavno tekmo. Razmišljam tudi o tem, da bi v izločilnih bojih prišel čim višje. Seveda si želim finalnega nastopa, toda moram biti realen; če bom prišel do polfinala, bo zame to res velik uspeh. Morda nekaj takega, kot je za nekoga drugega kolajna.

Proge v Planici dobro poznate, zagotovo bolje od vaših konkurentov, a tudi zanje ne bodo neznanka, saj so na teh progah že nastopali na tekmah svetovnega pokala.

S progo je tako: nekomu leži in jo osvoji v enem dnevu, drugemu ne in jo lahko trenira tudi pet let, pa ne bo napredka, ker mu eden izmed njenih delov preprosto ne ustreza. Sam sem s planiško progo na ti. Tudi generalka je bila dobra, saj sem zmagal na tekmi za državno prvenstvo. Celotno pripravljalno obdobje smo iskali podobne proge, podobno konfiguracijo, ovinke, spuste, tako da smo ves trening čim bolj približali planiškim progam. Zdaj moramo to samo še potrditi na svetovnem prvenstvu.

Eden od pomembnih dejavnikov za dober rezultat bo v Planici tudi servisna ekipa, ki je bila v letošnji sezoni, kot je slišati, večinoma na visoki ravni.

Čeprav sem bil pred sezono nekoliko skeptičen, kajti vendarle je šlo za bolj ali manj novo ekipo, v kateri ni bilo nikogar, ki bi bil že več let v tem poslu, jo moram samo pohvaliti. Fantje so dokazali, da so pravi profesionalci, in resnično so bile smuči v letošnji sezoni na vseh tekmah konkurenčne. Vedeti pa moramo, da težko konkuriramo z največjimi reprezentancami, toda že če so smuči konkurenčne, so fantje naredili nekaj več.

Kje vas bomo v Planici ob sprinterski tekmi še videli?

V načrtu imam, da nastopim v obeh sprintih, posamičnem in ekipnem, če se bom vanj seveda uvrstil. Zagotovo bom nastopil še v štafetni tekmi 4×10 kilometrov v klasični tehniki, na 15 kilometrov prosto, potem je tu še maraton na 50 kilometrov, ki je kraljevska disciplina. No, to je za zdaj morda bolj želja.

Ste v letih, ko imate lahko pred sabo še dolgo kariero, zato svetovno prvenstvo v Planici verjetno še ne bo vrhunec vaše kariere.

Želim si tekmovati najmanj do olimpijskih iger 2026. To je dolgoročen cilj in vmes se lahko tudi kaj spremeni. Imam tudi družino, dva otroka, devetmesečnega Filipa in dveletnega Luko, zato ni preprosto biti tudi po mesec dni od doma in gledati, kako je žena sama doma z njima. Nadaljnja športna pot bo odvisna tudi od finančne podpore, od tega, kakšni bodo pogoji za trening, in podobno. Vseeno sem že toliko časa v tem športu, da vem, kaj potrebujem za svoj napredek, in se z nečim, kar bi bilo manj od tega, ne morem zadovoljiti.