Slovenski odbojkarji se od srede po krajši prekinitvi spet pripravljajo na nadaljevanje naporne reprezentančne sezone. Po ligi narodov, v kateri so izpadli v četrtfinalu zaključnega turnirja, jih od 28. avgusta do 16. septembra čaka evropsko prvenstvo, na katerem bodo branili srebrno kolajno, konec septembra in v začetku avgusta pa še olimpijske kvalifikacije. Tokrat tudi z Dejanom Vinčićem. Izkušeni 37-letni organizator igre je zaradi operativnega posega moral izpustiti ligo narodov.

Za kakšno poškodbo je pravzaprav šlo?

Že vsaj leto in pol sem imel težave z levim komolcem, vendar me to ni motilo pri igri. Sredi sezone sem vseeno šel na magnetno resonanco, ki je pokazala, da je veliko okrušenega hrustanca, kalcinata in še marsičesa drugega in da bom moral prej ali slej na operacijo. V končnici nemškega prvenstva sem ob vsaki podaji čutil močno bolečino, zato sem se, tudi po pogovoru s selektorjem Cretujem, odločil, da grem takoj po klubski sezoni na operacijo. Operiran sem bil 17. maja, operacija je bila uspešna in tudi rehabilitacija je potekala brez težav. Zadnjih štirinajst dni sem preizkušal komolec z individualnimi treningi doma in tudi na svojem odbojkarskem kampu, kjer sem veliko treniral z otroki. Za zdaj deluje dobro, pri podaji ni več bolečin, tudi ne v obrambi, zdaj pa bomo videli, kako bo v bloku.

Omenili ste svoj odbojkarski kamp v Novi Gorici, ki je vsako leto bolj obiskan.

Letos je bil četrtič zaporedoma in počasi že postaja tradicija. S tem bom zagotovo nadaljeval, kajti ko vidiš, kaj to pomeni otrokom in koliko talenta je v Sloveniji, dobiš še dodatno energijo. Odzivi so bili odlični, zato sem vesel, da je šlo v tej smeri in tudi oni so mi konec koncev pomagali pri pripravi, da lahko zdaj nemoteno treniram.

Medtem ko ste vi okrevali in opravljali rehabilitacijo, so vaši reprezentančni soigralci nastopali v ligi narodov. Kako bi ocenili njihove nastope?

V prvi vrsti sem ponosen nanje. Ni jim bilo lahko, za njimi je veliko potovanj, težkih tekem, veliko odbojke takoj po klubski sezoni. Vem, da so dali maksimum in ne vidim razloga za kakršnokoli kritiko. Ravno nasprotno, zaslužijo si le čestitke, kajti ne spomnim se, kdaj je bila kakšna odpoved ali da kdo ni prišel na priprave. Zavedati se moramo, da so takoj po klubski sezoni šli v reprezentanco in so praktično brez odmora.

Ali je bila uvrstitev na zaključni turnir v Gdansk naša realnost? Dejstvo je, da so bili Japonci v četrtfinalni tekmi boljši nasprotnik.

Japonci so celotno ligo narodov odigrali na vrhunski ravni. Tehnično so, vsaj po mojem mnenju, najboljša reprezentanca v tem trenutku. Res je, da jim manjka višina, vendar ta primanjkljaj nadomestijo s tehniko in požrtvovalnostjo v obrambi. Medtem ko so oni tekmo odigrali na najvišji možni ravni, smo mi preveč nihali v igri, vendar si nimamo česa očitati. Škoda je prvega niza, morda bi se potem zgodba lahko obrnila v drugo stran. Poznalo se nam je, da je bila ekipa že nekoliko izčrpana.

Japonska je zanimiva tudi zato, ker bo vaš konkurent na olimpijskih kvalifikacijah konec septembra in v začetku oktobra. Olimpijske igre v Parizu so cilj, h kateremu stremite, toda pred tem vas čaka še evropsko prvenstvo. Kakšna so pričakovanja?

O olimpijskih kvalifikacijah še ne razmišljamo. Zdaj smo osredotočeni na evropsko prvenstvo, kjer bomo skušali narediti čim boljši rezultat. Vemo, kaj nam manjka, vemo, kaj bi radi imeli in vse bomo naredili, da nam to uspe. Dejstvo je, da bo na evropskem prvenstvu vsaj osem reprezentanc, ki realno lahko pričakujejo kolajno. Med njimi je tudi naša.

In kaj vam še manjka?

Saj veste. Na vsakem področju je manjkala kakšna malenkost. Veliko nizov smo izgubili na malih stvareh in na vrhunski ravni se to hitro kaznuje. Kar pa se tehnično taktičnega vidika tiče, je pa to stvar našega strokovnega vodstva.

Koliko ekipa pogreša Tončka Šterna, ki ga ne bo niti na evropskem
prvenstvu?

Vsakogar, ki ga ni, pogrešamo. Mi še vedno nismo v položaju kot Italija, Poljska, Francija in nekatere druge reprezentance, ki lahko sestavijo dve, tri enakovredne ekipi. Takšnega bazena kakovostnih igralcev le nimamo. Žal je pri Tončku posegla višja sila.

Kaj pa vi, ste pogrešali reprezentanco?

Domači so bili zadovoljni, kajti po dolgem času smo bili poleti veliko skupaj in sem se jim lahko več posvetil kot običajno. Toda po drugi strani sem fante pogrešal že na prvem turnirju, ko sem ponoči vstajal, da bi spremljal njihove igre. Preprosto sem se navadil na to družbo ter cilje, ki jih imamo.

Zakaj pri vas, za razliko od nekaterih drugih športnih panog ali pa recimo ženske odbojkarske reprezentance, ni odpovedi?

V vseh teh letih, kar sem v reprezentanci, se je resnično ustvaril kult reprezentance, zato bi mi bilo res čudno, če bi kdo iz neopravičljivih razlogov odpovedal sodelovanje. Včasih vemo, da ni bilo tako, takrat smo se zbirali, ko je imel kdo čas. To lahko pripišemo veliki želji igralcev, da se dokažejo v reprezentanci in verjamem, da smo starejši igralci mlajšim pokazali, kaj je pravi način, kaj je prava pot. Upam, da bodo temu trendu sledili tudi v prihodnosti, ko nas ne bo več zraven.

Kdaj se je začel ta prelom? Vemo, da ste dolgo čakali na prvo zmago na evropskih prvenstvih, do katere je potem le prišlo leta 2011, ko ste na Dunaju premagali Avstrijo.

To je bila dejansko ena od prelomnic. Takrat je bil selektor Veselin Vuković, potem pa je bila ta prelomnica prihod Andrea Gianija, ko smo prvič prišli v finale evropskega prvenstva. Takrat smo prvič videli, česa smo zmožni in od takrat naprej nas nihče več ne podcenjuje. Vse od takrat smo v svetovnem vrhu in le kako si ne bi želel biti del te zgodbe?

Imate že kakšne načrte, kaj po igralski karieri?

Odbojko bom igral, dokler jo bom lahko, svojo reprezentančno pot pa bi rad končal po olimpijskih igrah v Parizu. Če bi bila še kolajna, bi bil še toliko bolj vesel, ampak najprej se moramo tja uvrstiti. Vsekakor pa bi rad v odbojki ostal tudi po koncu igralske kariere, ne vem pa še, v kakšni vlogi. Za zdaj me najbolj veseli delo z mladimi, to me izpolnjuje, vendar bomo videli, ko bo prišel čas za to.

Klubsko kariero boste nadaljevali v Romuniji. Ali ni to vendarle korak nazaj?

Kakor se vzame. Finančno je boljše kot v Nemčiji, pa tudi romunska liga je vse močnejša in morda v tem trenutku, če izvzamemo Berlin, ki je razred zase, celo boljša od nemške. Vidimo, da je Friedrichshafen v finančnih težavah, tako niti ne bo igral v ligi prvakov. Sicer pa bodo ob meni za Rapid igrali še Francoz Marechal, Nemec Fromm, iranska reprezentanta Ghafurja in Mojarda in vprašanje je, ali je to korak nazaj, prav tako pa so se okrepile tudi druge romunske ekipe. Je pa res, da sem pri tej izbiri gledal tudi na nekatere druge stvari. Pri teh letih ne vem, ali sem pripravljen iti na Poljsko, kajti realno nimam več toliko energije in tudi regeneracija je daljša kot pred leti.

Sami ste dejali, da o koncu reprezentančne kariere razmišljate po olimpijskih igrah v Parizu, če se boste tja uvrstili. Podobno verjetno razmišlja še nekaj vaših soigralcev, zato se pojavlja vprašanje, ali imamo vaše naslednike?

Zagotovo jih imamo. Veliko je nadarjenih igralcev, nekaj jih je že z nami, tu so še drugi in prepričan sem, da imamo veliko potenciala. Potrebno bo dobro delo, prava glava igralcev in potrpežljivost. Osebno se ne bojim za prihodnost slovenske odbojke.