#intervju Bojan Tokić, namiznoteniški igralec: Nekoč bi sedel na Jorgićevo klop

O tem ne razmišljam. Želim si, da ne bi bile. Trenutno me zanimajo le igre v Tokiu, saj smo z ekipno uvrstitvijo na največje športno tekmovanje dosegli enega največjih uspehov v slovenski namiznoteniški zgodovini. Navsezadnje bodo po Tokiu naslednje igre v Parizu že čez tri leta.

Verjetno bom zaradi zasedenosti v prihodnosti za slovensko reprezentanco igral bolj malo. Bom pa gotovo nadaljeval klubsko kariero. Fizično se počutim zelo dobro, na svetovni lestvici sem še vedno uvrščen visoko, v francoskem prvenstvu, ki je po moči drugo najmočnejše v Evropi, pa imam eno najboljših razmerij zmag in porazov.

Največ težav imam z motivacijo. Težko je sprejeti, da se naša športna panoga v več kot letu dni še ni pobrala. Spremljam številne individualne športe, v katerih tekmovanja potekajo nemoteno. V mislih imam predvsem kolesarstvo in tenis, po katerem se radi zgledujemo. Leto dni smo čakali, da smo na mednarodni ravni odigrali turnir, če ne štejem finala svetovnega pokala na Kitajskem, ki je bil namenjen le najboljšim dvajsetim na svetu in kjer je uspešno tekmoval Darko Jorgić. Marca sem nastopil v Katarju, zdaj pa spet čakam na nastop na olimpijskih igrah. Preprosto ne razumem, zakaj se v svetovnem namiznem tenisu ni spremenilo tako rekoč nič.

Drži. Zaporedje dogodkov je presenetilo tudi mene, saj niti pomislil nisem, da bom postal selektor velesile, kot je Belgija. Vse skupaj je potekalo zelo hitro. Najprej so me obvestili, da si me na tem položaju želijo igralci, v prvi vrsti najboljši med njimi Cedric Nuytinck. Nekaj dni pozneje sem navezal stik s predstavniki belgijskega namiznoteniškega vodstva, hitro smo si segli v roke ter podpisali pogodbo do konca leta 2024. Športni direktor in menedžer reprezentance ter predsednik zveze so mi dejali, da si želijo dvigniti raven belgijskega namiznega tenisa ter imeti na olimpijskih igrah v Parizu svojega predstavnika. Najprej se bom z igralci usedel, se z njimi pogovoril, jih povprašal po ambicijah, potem pa se bomo skupaj lotili dela. Vsega skupaj se bom lotil s polno vnemo po Tokiu, do takrat pa me v prvi vrsti zanima dober nastop na igrah.

To pa imam. Novega dela se ne bojim, temveč mi pomeni velik izziv. Zavedam se, da če si dober igralec, še ne pomeni, da boš uspešen tudi kot trener ali selektor. Stojim za svojim širokim namiznoteniškim znanjem, načeli, razmišljanji in delovnimi navadami.

To sicer drži, a tehnične napake je treba ves čas odpravljati. Menim, da imam dovolj izkušenj. Na dolgi športni poti sem sodeloval s številnimi vrhunskimi trenerji, predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije ter tudi nemškimi in kitajskimi. Dolgo časa sem bil na svoji športni poti volk samotar, ki si je sam iskal vadbene partnerje ter cukal za rokav trenerje, da so mi kaj svetovali. Imam torej trenersko širino, izkušenj pa ne.

Kakšne so selektorske plače v drugih reprezentancah, ne vem. Lahko pa povem, da bom kot belgijski selektor zaslužil dosti več kot igralec.

Čeprav prihajam iz Bosne in Hercegovine, sem velik slovenski patriot. Uživam v zeleno-modrih reprezentančnih oblačilih. Bržčas mi bo nenavadno, ko bom na reprezentančni trenirki nosil napis Belgija, in ne Slovenija. Za drugačen scenarij bi moral biti v prvi vrsti izkazan interes vodilnih na slovenski namiznoteniški zvezi. Tega ni bilo, čeprav sem bil petnajst let paradni konj slovenskega namiznega tenisa. Tudi ko je v javnosti zakrožila informacija, da bom postal belgijski selektor, mi ni nihče iz vodstva čestital ali mi vsaj zaželel srečo na novi poti. Pa tudi ne vprašal, ali si želim morda kdaj delati v Sloveniji.

Po incidentu sva imela korekten in profesionalen odnos. Hribar me je večkrat poklical in vprašal, kako sem. V zadnjem času je stik malce zbledel.

Napredek Darka Jorgića ni zame nikakršno presenečenje. V številnih intervjujih že več let opozarjam, da Darko ne bo le kandidat za kolajne na evropskih prvenstvih, temveč tudi svetovnih in olimpijskih igrah. Raven njegove igre je neverjetna. Je izjemno kompleten igralec, poleg tega pa je odlično tehnično in fizično podkovan. Proti njemu je težko dobiti že točko, kaj šele niz ali dvoboj. Moja najboljša slovenska uvrstitev na 25. mestu svetovne lestvice bo kmalu presežena. Vprašanje časa je, kdaj se bo Darko uvrstil med najboljšo svetovno deseterico.

Takšna priznanja mi vzbudijo pomislek, kako uspešna bi lahko bila moja športna pot, če bi imel na njej prave smernice. Ali če bi jo že pred mano prehodil kak drug Slovenec. Lahko sem ponosen, da Jorgić pozna mojo pot in jo ceni. Morda bo najina pot še kdaj skupna. Lahko si le želim, da bom kdaj tako uspešen trener ali selektor, da bom lahko sedel na Jorgićevi klopi.

Kje pa. Deniju sem zmago odkrito privoščil, saj si jo je priboril in zaslužil. Uvrstitev Kožula na 109. mestu svetovne lestvice ni realna, saj sodi precej, precej višje. Ima odličen servis ter bekhend in le vprašanje je, kdaj bo sestavil mozaik in se uvrstil med najboljših 50 na svetu ali celo višje.

Poznam številne vinarje z obeh koncev, družim pa se bolj z vipavskimi vinarji. Največ z Batičem, Čebronom in Mlečnikom. Blizu je Italija in sem ljubitelj tudi zamejskih vin. Verjamem, da bom imel v prihodnosti več časa bolje spoznati tudi druga slovenska vinorodna območja.