Kristan spada v rang vratarskih legend, kot so bili nekoč Rudi Knez, Tone Gale in Cveto Pretnar. Prav vsi so produkt priznane jeseniške hokejske šole, ki je slovenskemu hokeju namenila največ reprezentantov. Z izbrano vrsto je sodeloval na desetih svetovnih prvenstvih in postal eden najbolj spoštovanih vodij moštva tako na igrišču kot v garderobi. V nepozabnem Sočiju je ob slovenski uvrstitvi v četrtfinale zaklenil vrata in bil s solznimi očmi tako ganjen, da je v televizijske kamere govoril s tresočim glasom. V reprezentanci je pustil največji pečat v petletnem mandatu selektorja Matjaža Kopitarja, ko se je znebil pritiska in pridobil samozavest za odmevne dosežke. Vedno je veljal za posebnega vratarja z nepredvidljivim značajem, kar mu je zaprlo vrata, da bi se v najboljših vratarskih letih preizkusil v severnoameriškem okolju. Na Švedskem se mu je dvakrat ponudila priložnost za veliki met, a je bil v depresivnem okolju preveč osamljen in brez pomoči strokovnjakov, da bi izkoristil največji izziv kariere. Po selitvi v Zagreb ga je pri Medveščaku utesnjeval status prvega zvezdnika, zadnje velike predstave pa je pokazal v najmočnejši češki ligi.
Po letu dni premora od hokeja se je lani poleti vrnil v pogon, vendar pri Olimpiji ni dosegel stare slave. Močno si je želel, da da bi se znašel med potniki za olimpijski Pjongčang, a so priložnost dobili mlajši vratarji, zato je ob koncu sezone izgubil motivacijo. Zadnjo tekmo je s poškodovanim kolenom odigral 6. marca, ko je na Jesenicah ploščico poslal v lastno mrežo. Čeprav Kristanovo slovo od ledenih ploskev ni minilo v šampionskem slogu, njegovo poslanstvo v hokeju še zdaleč ni končano, saj je svoje nesporno znanje že začel prenašati na mlajše rodove.
