Na hokejskem turnirju, ki je po dvanajstih letih spet gostil igralce NHL, sta se v finale prebila velika tekmeca – Kanada in ZDA. Obe ekipi sta v Milano prišli s praktično vsemi najboljšimi hokejisti, obe sta se v četrtfinalnih obračunih izvlekli z goloma v podaljšku, ki je odločil tudi o boju za zlato kolajno. Čeprav je za končno zmago ameriške reprezentance zadel mlajši od bratov Hughes Jack – starejši Quinn je zadel v podaljšku četrtfinala proti Švedski – je bil prvi junak tekme zagotovo Connor Hellebuyck.
Že zjutraj je čutil, da bo njegov dan
Za 32-letnega vratarja, ki se je rodil v Commerce Townshipu v ameriški zvezni državi Michigan, velja, da ne išče prevelike pozornosti. Na olimpijskem turnirju je na šestih tekmah ubranil 95,62 odstotka strelov na svoja vrata, kar mu je prineslo naziv najboljšega vratarja tekmovanja. Veliko pomoč mu je nudila tudi skoraj brezhibna obramba – Američani so 18-krat igrali z igralcem manj in niso prejeli gola.
»To je izpolnitev sanj. Garali smo, se borili in igrali eno najboljših tekem v mojem življenju,« je po osvojitvi zlate kolajne povedal Connor Hellebuyck. »Že zjutraj sem čutil, da bo to dan, ko mi bo šlo vse kot po maslu. Vsak korak je bil pravilen in vse se je prelevilo v občutek samozavesti.«
Samozavest se je najbolj pokazala v ključnem trenutku v zadnjih minutah tretje tretjine, tik pred podaljškom, ko je Hellebuyck z igralno palico ustavil strel Devona Toewsa. Plošček je imel praktično odprto mrežo, a ga je odbil s spodnjim delom palice, s čimer je preprečil kanadsko vodstvo 2:1. »To ni moja prva obramba z igralno palico, a verjetno je bil to moj največji trenutek. Ko sem se kotalil nazaj in plošček ni bil v mreži, sem začutil, da zmorem mrežo ohraniti nedotaknjeno.«
Vztrajnost je bila nagrajena
Svoje prve hokejske korake je Hellebuyck naredil v rojstnem mestu, a ne na ledu. Kot štiriletni fantič je 14 mesecev starejšega brata Chrisa spodbujal, da sta igrala hokej na rolerjih, leto pozneje pa je uradno začel trenirati na ledu. »Igrala sta ena na ena in tako se je začela njegova pot. Že od malih nog je vedel, da hoče biti vratar,« se spominja njegov oče Chuck. »Pred televizijo je stal z majhno palico v eni roki in rokavico v drugi, opazoval vsak gib svojega najljubšega vratarja Olafa Kolziga in posnemal vse, kar je videl.«
Njegova pot do vrha ni bila lahka. Po koncu srednje šole ga niso izbrali v vrhunske mladinske lige, a ni obupal. Sam je prevozil 12 ur do Minnesote na preizkus, ki ga je pripeljal v NAHL, kjer je začel igrati za Odessa Jackalopes. Leta 2012 ga je na naboru NHL izbral Winnipeg Jets šele kot 130. igralca, v 5. krogu kot 13. vratarja. Večino prvih dveh profesionalnih sezon je preživel v nižjih ligah z ekipama St. John’s IceCaps in Manitoba Moose, šele leta 2017 pa je postal številka ena v vratih Winnipeg Jets.
»Verjetno bi lahko rekel, da gre za zgodbo o podcenjenem vratarju. Moral sem se dokazovati, vztrajati in najti svojo pot,« se spominja Hellebuyck, trikratni dobitnik nagrade Vezina (2020, 2024, 2025) in lani prejemnik nagrade Hart Memorial kot najkoristnejši igralec lige. Ob podelitvi je dejal: »To je nekaj posebnega. Takšnih priznanj vratarji ne dobivamo prav pogosto, zato pomeni veliko.«
Manjka mu le še Stanleyjev pokal
Čeprav ima številna priznanja, od nedelje naprej tudi olimpijsko zlato kolajno, se s Stanleyjevim pokalom še ne more pohvaliti. Najbližje mu je bil leta 2018, ko so Winnipeg Jets obstali v finalu zahodne konference proti Vegas Golden Knights. »Imam samo še en cilj – osvojiti Stanleyjev pokal,« ne skriva Hellebuyck, ki veliko časa posveča analizi igre in strelcev. Njegovo razumevanje vloge vratarja presega običajno pojmovanje – ni le čuvaj mreže, ampak tudi strateški partner obrambne linije, ki natančno prebere poteze tekmecev in prilagaja svoje odločitve. To se odraža tudi v njegovem pristopu k treningu – ni le atlet, ampak tudi vratar z izrazitim občutkom za podrobnosti.
Izven ledu je strasten ribič, kar se odraža tudi na njegovih unikatnih hokejskih maskah, ki pogosto vsebujejo motiv ribištva, vključno s slikami basov in drugih rib. Ribolov ga spremlja že od otroštva, ko ga je dedek popeljal na prve izlete, in ostaja njegova priljubljena dejavnost tudi v času, ko ni hokejske sezone. Razmišlja o tem, da bi se po koncu hokejske kariere začel ukvarjati s tekmovalnim ribolovom.
Poročen je z Andreo Marie Fanciullo, nekoč atletinjo in aktivno članico skupnosti NHL. Skupaj imata dva otroka, sina Hugha Josepha in hčer Violet Elaine, in si prizadevata uravnotežiti intenziven ritem profesionalnega hokeja s stabilnim družinskim življenjem, ki je za najboljšega vratarja na olimpijskem turnirju temelj vsakdana.