Tudi v Švici je bil scenarij znan. Tako kot lani v Stockholmu so se risi reševali v zadnjem krogu, le da so si tokrat nalogo nekoliko olajšali, saj je že osvojena točka zadostovala za obstanek. Na uvodni tekmi prvenstva so namreč v podaljšku nepričakovano premagali Čehe, v tretjem krogu pa so s Slovaki izgubili šele po izvajanju kazenskih strelov, na drugi strani so Italijani do točke prišli le proti Danski.
Mirni odziv po zaostanku
Prva tretjina ni ponudila zadetkov, čeprav sta tako Lukaš Horak v slovenskih vratih kot Damian Clara v italijanskih zdržala visok ritem. Vsak je ustavil po deset strelov, ekipi pa sta pazili, da ne naredita usodne napake. Ta se je Sloveniji zgodila na začetku druge tretjine. Po strelu Phila Pietronira je Italija povedla z 1:0 in za trenutek postavila Slovence pod pritisk. A odgovor je bil hiter in zrel. V 29. minuti je po podaji Marcela Mahkovca izenačil Matic Török, nato pa je sledil odločilni del tekme. Jan Drozg je z dvema zadetkoma ob igri z igralcem več popolnoma obrnil srečanje. Drugi gol je padel tik pred koncem druge tretjine in Italijo praktično izločil iz boja za obstanek.
»Zadetek za 3:1 je bil res lep. S klopi so kričali, da bo zmanjkalo časa, zato sem se odločil za strel,« je povedal Jan Drozg, ki je s tem poskrbel za prelomni trenutek obračuna. V zadnjem delu igre je Slovenija tekmo brez večjih težav pripeljala do konca. Italija ni več našla odgovora, risi pa so zrelo nadzorovali potek srečanja. Zadela sta še Marcel Mahkovec, ki je ob tem vpisal tri podaje, in Žan Jezovšek za končnih 5:1.
»Na začetku je bila tekma, kot smo pričakovali. Italija je imela več ritma, a smo ostali mirni tudi po prejetem golu. Čakali smo na svoj gol, fantje so potem odigrali odlično tekmo. Ta zgodba se je začela že novembra, s to res fantastično ekipo smo to izpeljali,« je po tekmi povedal selektor Edo Terglav.
S pravo energijo in kemijo do končnega uspeha
Eden ključnih kazalnikov tekme je bilo razmerje strelov 36:28 v korist Slovenije, kar je prvič na turnirju pomenilo tudi statistično premoč. Do te tekme je bil prav ta segment ena večjih težav – premalo zaključkov in premalo pritiska na nasprotnika. Tokrat je Slovenija delovala drugače, bolj kompaktno, bolj povezano in predvsem bolj energično. Po uvodni zmagi proti Češki in osvojeni točki proti Slovaški so risi sicer vmes izgubili nekaj ritma, a odločilno je bilo, da so zdržali fizično zahteven ritem sedmih tekem v desetih dneh.
»Na tej tekmi je bilo ogromno na kocki. Govorili smo o tisti eni točki, na koncu pa smo dobili vse tri in prišli do zanesljive zmage. Edina prava napaka je bil prejeti gol. Drugače smo odigrali zelo solidno tekmo, pokazali značaj in energijo,« je dejal 27-letni Drozg, ki se bo v prihodnjih dneh odločil, ali bo kariero nadaljeval v dresu Olimpije.
»Osebno še nimam namena končati kariere, obstanek v elitni diviziji pa mi daje dodatno motivacijo. Če se ozrem v preteklost, bi se vrnil za leto ali dve, ko je v ekipo prišlo veliko mladih obrazov in z njimi nova energija. Že lani je bilo vzdušje odlično, letos pa se je še nadgradilo. Morda smo kakšno tekmo odigrali slabše zaradi utrujenosti, a zadnjo smo odigrali tako, kot je treba,« je Drozga dopolnil devet let starejši branilec Blaž Gregorc.
Med igralci, ki so v zadnjih letih reprezentanci prinesli novo energijo, je tudi Marcel Mahkovec, eden vidnejših obrazov mlajše generacije ob Maticu Töröku, Janu Ćosiću, Janu Goličiču in drugih. »Z večino fantov se poznamo že dolgo, tudi starejši igralci so med seboj zelo povezani. Nismo le soigralci, ampak prijatelji tudi zunaj ledu. Vzdušje v ekipi je res odlično, vsi smo uživali, čeprav je bil turnir zelo naporen. To so spomini, ki bodo ostali za vedno,« je o povezanosti ekipe povedal 22-letni napadalec.
Čudež brez pravega zaledja
Slovenija bo torej prihodnje leto v Düsseldorfu in Mannheimu tretjič zapored igrala med svetovno elito. To potrjuje, da je bila menjava generacije uspešna, prav tako pa se je za pravo potezo izkazalo imenovanje Eda Terglava za selektorja. »Res sem ponosen, da sem trener te ekipe in del družine slovenskega hokeja. Ne govorim le o teh fantih, ampak o vseh igralcih, trenerjih in klubih, ki vlagajo v ta šport. Ni nas veliko, a vsi prispevajo svoj delež,« je po uspehu dejal Terglav.
Toda prav ob takšnih uspehih najbolj izstopa paradoks slovenskega hokeja. Še vedno ima le sedem pokritih drsališč – le eno več kot ob razpadu Jugoslavije – in manj kot 500 registriranih igralcev v vseh kategorijah. Tudi klubska slika ni spodbudna. Olimpija je ob podpori kanadskega vlagatelja Alexandra Lefebvreja edini profesionalni klub, ki še drži korak z najboljšimi ekipami lige ICEHL.
Po vsakem takem uspehu ostaja vprašanje: kako dolgo bo Slovenija še lahko držala korak z najboljšimi? Težava je tudi vse manjše vlaganje gospodarstva v klubski šport. Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Franjo Bobinac pogosto poudarja, da se vsak evro, vložen v šport, večkrat povrne tudi vlagateljem, a takšnih vlaganj je v slovenskem klubskem športu vse manj.
Posledice se vse bolj kažejo tudi v hokeju. Najobetavnejši igralci razvoj vse pogosteje nadaljujejo v tujini. V slovenski reprezentanci do 18 let, ki si je letos zagotovila obstanek v diviziji I, jih kar enajst igra zunaj Slovenije, v reprezentanci do 20 let pa trinajst. Morda najbolj simboličen primer je Tinus Lin Koblar, eden največjih talentov svoje generacije. Sin nekdanjih slovenskih zimskih olimpijcev Andreje Grašič in Jerneje Koblarja danes nastopa za Norveško, na letošnjem svetovnem prvenstvu pa je bil že eden ključnih igralcev njene reprezentance. Prav v takšnih zgodbah se najbolje kaže paradoks slovenskega hokeja – reprezentanca ostaja med elito, sistem, iz katerega raste, pa ji vse težje sledi.