Že lani je Žiga Jeglič napovedal konec reprezentančne poti, pred dnevi pa se je po petnajstih letih igranja v tujini, zadnjih šest sezon je preživel v nemškem Bremerhavnu, vrnil domov. V prihodnjih dveh letih bo skupaj z nekdanjim reprezentančnim soigralcem Janom Urbasom nosil dres ljubljanske Olimpije.
Ste si ob odhodu v tujino kdaj predstavljali, da se boste vrnili in kariero končali v Ljubljani?
Ne, takrat sploh nisem razmišljal o koncu kariere. Ko si mlad, gledaš samo naprej, kam boš šel in kako boš napredoval. Sam sem takrat odšel na Švedsko in potem igral še drugod po svetu. Pri teh letih ne razmišljaš o tem, kje boš končal, ampak kam te bo pot še peljala.
Kaj je bilo odločilno, da ste se vrnili domov in se dogovorili z Olimpijo?
Letošnjo sezono smo bili ves čas v stikih. Že od začetka so potekali pogovori o tem, ali obstaja možnost ali ne. Interes je bil obojestranski, zato se je hitro izkristaliziralo, da bi lahko prišlo do dogovora. Na koncu je šlo vse skupaj precej hitro in zelo sem vesel, da se je izšlo.
Koliko je bila pri odločitvi pomembna skupna vrnitev z Janom Urbasom?
Zagotovo je bilo lažje. Nekako sva imela v načrtu, da bi šla skupaj. Sva približno enake starosti, predvsem pa je tukaj pomembna družina. Otroci odraščajo in počasi pride čas, ko začneš razmišljati tudi o vrnitvi domov. Želela sva si, da bi, kamor koli bi šla, šla skupaj. Zaradi kemije, ki jo imava, se to zelo pozna na ledu. Tudi člani najinih družin so zelo dobri prijatelji in to gre z roko v roki. Če imaš to povezanost, se to potem vidi tudi v igri.
Kakšen občutek sta dobila o Olimpiji od nekdanjih reprezentančnih soigralcev, ki klub že poznajo?
Seveda sva se pogovarjala tudi z njimi in lahko sva se prepričala, da gre Olimpija v pravo smer. V letošnji sezoni je spet naredila korak naprej, očitno pa gre zasluga tudi vodstvu kluba, kajti če ni pravih ljudi, hokej ne more delovati. Lahko vložiš veliko denarja, pa to ni to. Na koncu so ljudje tisti, ki naredijo razliko.
Kaj vas je pri projektu Olimpije prepričalo, da ste rekli da?
Vsi se trudijo, ne samo v hokeju, tudi v drugih športih, da bi dobili ljudi na tribune, tukaj pa se to res dogaja. Kolikor sem slišal in tudi spremljal, je vzdušje na tekmah zelo dobro, vedno je neko dogajanje. Ekipa je letos igrala dobro in prav zaradi tega se je lepo pridružiti taki zgodbi, ker se mi zdi, da je zastavljena v pravo smer.
Kako kot nekdo, ki se vrača v slovenski hokej, ocenjujete stanje na Jesenicah? Ali je realno, da tam še vedno govorimo o drugem stebru slovenskega hokeja?
To je zelo težko vprašanje in zame prava uganka. Ni lepo videti, kar se dogaja na Jesenicah. Za slovenski hokej bi bilo dobro, da bi tudi tam naredili korak naprej. Ampak težko rečem, kaj točno bi bilo treba narediti, da bi se stvari obrnile.
»Karawanken-Express« se razhaja, saj Miha Verlič ostaja v Bremerhavnu. Kakšno je bilo slovo od zdaj že nekdanjih soigralcev?
Imeli smo poslovilni piknik, srečanje z navijači in še en dogodek, povsod pa je bilo veliko čustev. Zaključilo se je pomembno obdobje v moji karieri. Skupaj smo igrali šest let, Miha in Jan celo osem in to ni malo. Veliko časa smo preživeli skupaj. On je sicer malo mlajši od naju, tudi njegovi otroci so malo mlajši in mislim, da je zanj dobro, da ostane. Je zelo dober igralec in tudi pomemben vodja v ekipi. Smo pa še vedno v stiku, ves čas se pogovarjamo, ker je hokejski svet res majhen.
Kaj vam bo iz Bremerhavna najbolj ostalo v spominu?
Tam sem bil šest let, klub je res poseben, deluje kot družina. Zelo malo igralcev se je menjavalo, zato sem se toliko bolj navezal na te ljudi. Moja družina je tam rasla, otroci so odraščali v tem okolju. Vsa skupnost živi s teboj. Veliko sem se naučil in napredoval kot igralec, tako da imam na Bremerhaven res lepe spomine.
Zakaj je bil zdaj pravi trenutek za vrnitev domov?
Lahko bi ostal. Ampak predvsem zaradi družine in tudi zaradi tega, ker sem v Ljubljani videl neko drugo, pozitivno zgodbo, vrnitev domov ni bila tako težka, kot bi si kdo mislil. Otroci rastejo, enkrat moraš razmišljati, kje želiš živeti. Vsako leto je težje. Zdaj je bil pravi trenutek za to odločitev in sem zelo zadovoljen.
Kako dobro poznate ligo ICEHL, v katero prihajate, in kje vidite največje razlike v primerjavi z nemško ligo, kjer ste igrali zadnja leta?
Zdi se mi, da liga napreduje, da je vsako leto boljša. Prihajajo kakovostni tujci, tekme so bolj izenačene, in kot smo videli v letošnji sezoni, je kakovost razpršena, saj so bile v polfinalu ekipe iz vseh štirih držav, ki nastopajo v njej. Način igre je precej podoben, veliko je vpliva severnoameriškega hokeja. Če primerjam, je nemška liga še vedno na višji ravni, tudi zaradi vložkov. So pa tudi tukaj ekipe zelo organizirane. Pomembno je, da imaš sistem in da ga vsi spoštujejo. Če ekipa to dobro izvaja, je lahko zelo uspešna.
Slovenska reprezentanca se na Bledu pripravlja na svetovno prvenstvo. Kako ocenjujete njen lanski dosežek, obstanek v elitni diviziji, ki ga vaša generacija ni dočakala?
To je res velik uspeh. Mogoče malo nepričakovan, ampak po drugi strani tudi ne. Prišla je nova generacija, veliko je mladih igralcev z novo energijo. Sem njihov prvi navijač in zelo sem vesel, da jim je končno uspelo, da je Sloveniji uspelo obstati v elitni diviziji.
Kaj je bila ključna razlika v primerjavi z vašo generacijo?
Ključni sta bili nova energija in sproščenost. Svetovna prvenstva so ob koncu sezone, ko se že nabere utrujenost in je glava polna. Oni pa so igrali sproščeno, brez pritiska, imajo pa tudi potrebno kakovost. Prepričan sem, da bodo to potrdili tudi v Švici in ponovili lanski uspeh.
Zakaj se je po vašem mnenju pri slovenskih igralcih tako močno uveljavil odhod v tujino že v mladih letih? Gre bolj za nujo ali za ambicijo?
To je zdaj trend. Ne samo pri nas, tudi drugje. V mojem času je bilo obdobje, ko tega ni bilo toliko, potem pa se je spet odprlo. Svet hokeja je danes bolj odprt. Ampak ni enega pravega recepta. Vsak igralec ima svojo pot – nekdo gre prej, nekdo kasneje.
Za konec še beseda ali dve o Anžetu Kopitarju, ki igra zadnje tekme v ligi NHL. Kaj vam kot hokejistu pomeni njegova kariera?
Brez besed. To, kar je njemu uspelo, je noro – za hokejista na splošno, kaj šele za Slovenca. Toliko let na vrhunski ravni, toliko tekem, kapetanski trak, dva Stanleyjeva pokala … To je res nepredstavljivo. Zelo sem vesel zanj in mislim, da smo lahko vsi ponosni, da je Slovenec.