Šestindvajsetletni slovenski reprezentant, ki je pred desetimi leti odšel v tujino in se decembra vrnil v Olimpijo, bo namreč odigral svoj prvi finale končnice in še nima naslova državnega prvaka. Do zdaj je v ligi IceHL za Ljubljančane odigral 13 tekem, dosegel dva gola in prispeval šest podaj.
Kaj vam je pomenila vrnitev v zeleno-beli dres in kako se počutite po zgladitvi vseh nejasnosti glede kariere?
Zelo sem vesel, da sem spet začel igrati in da se je hokejski tempo vrnil v moje življenje. To sem res pogrešal. Ko si dlje časa brez tekem, začneš čutiti, kako velik del vsakdana ti to predstavlja. Že ob podpisu pogodbe sem bil prepričan, da je odločitev prava, in enako mislim tudi zdaj. Ekipa me je odlično sprejela, strokovni štab pa mi je jasno predstavil, kaj se od mene pričakuje. Pred nami je še zelo pomemben del sezone, po koncu pa bomo lahko potegnili črto in ocenili, kaj smo naredili.
Kako pa ocenjujete dosedanje rezultate ekipe?
Vmes smo imeli tudi nekaj slabših tekem, ko nam igra ni stekla, predvsem smo imeli težave z realizacijo. Trenutno smo precej oddaljeni od želenega tretjega ali četrtega mesta, hkrati neposredne uvrstitve v končnico še nimamo zagotovljene. Zato bo pomembna prav vsaka tekma.
Kako ste zadovoljni s svojo igro?
Najpomembnejše je, da sem v ritmu tekem, tudi kondicijsko sem se izboljšal, kar je normalno, ko prideš sredi sezone. Seveda je vedno prostor za napredek, predvsem v detajlih. Imam nekoliko drugačno vlogo v ekipi, kot sem je bil vajen v preteklosti, a mislim, da sem se dobro vklopil in da lahko še napredujem.
Pred leti ste že bili v Olimpiji, takrat v obdobju alpske lige in covida. Kakšne premike opažate v klubu?
Že ko sem bil prvič v Ljubljani, smo veliko zmagovali in vse je bilo, kljub zahtevnim razmeram, dobro organizirano. Zdi se mi, da je Olimpija naredila še dodaten korak naprej. Ne le na ledu, temveč tudi v vsem, kar obkroža ekipo. Preskok se čuti na več ravneh, od pogojev za delo do profesionalnosti. Čeprav mi tudi takrat ni nič manjkalo, je jasno, da klub raste in se razvija.
Kako doživljate življenje zunaj hokeja, zdaj ko ste spet doma?
Čeprav sem bil pred petimi leti že v Ljubljani, je bilo to zelo kratko obdobje. V Sloveniji sem nazadnje zares živel pri približno šestnajstih letih, zato je to kar velika sprememba. Tempo življenja je drugačen, tudi način razmišljanja. A lepo je biti doma, blizu družine in prijateljev. Tudi to je pomemben del psihološkega miru.
Na nedavni tekmi proti celovškemu KAC je bil na nasprotni strani vaš someščan Jan Muršak. Sta se že kdaj prej srečala na ledu?
Ne, nikoli. Vedno sem si sicer želel, da bi kdaj igral z njim, a zdaj sem vsaj igral proti njemu. Nič ne bi imel proti, če se bova srečala še v končnici. Po tekmi se žal nisva imela časa pogovarjati. Derbi je pač derbi.
Do zdaj ste igrali že proti večini ekip v ligi. So razlike med moštvi z vrha in dna lestvice velike?
Razlike so kar opazne. Zelo se pozna tudi, ali igraš doma ali v gosteh. Nekatere ekipe pridejo na tekmo praktično naravnost z avtobusa in enostavno nimajo pravih nog, kar se hitro pozna pri ritmu igre. A kljub temu smo videli, da smo znali izgubiti tudi proti ekipam z dna lestvice, zato nikogar ne smemo podcenjevati.
V karieri ste veliko potovali, predvsem v Rusiji tudi čez več časovnih pasov. Kako to primerjate s potovanji v ligi IceHL, ki so vendarle krajša?
Res je, včasih smo leteli tudi čez osem časovnih pasov, a je bilo v nekem smislu celo lažje, saj smo potovali z letalom, in to dan ali dva pred tekmo. Ni bilo tako grozno, kot se morda sliši. Ko sem bil v Moskvi, skorajda nismo imeli dolgih gostovanj. Tukaj je več avtobusnih voženj, kar je zame trenutno nekoliko težje, a se navadiš. Tudi to je del lige.
V tem trenutku je vaša zgodba z ligo KHL končana. Bi se vanjo še kdaj vrnili?
To ni več odvisno od mene. Odločitev je na strani klubov in pravic, agent bo videl, kaj je sploh možno. Sam lahko le čakam, hkrati pa mi to, da sem zdaj v Olimpiji, ustreza. Končno se je vse skupaj umirilo in osredotočenost je spet izključno na hokeju.
Ali bi v Olimpiji ostali tudi prihodnjo sezono?
Zakaj pa ne?
Pred vami je finale državnega prvenstva proti Jesenicam. Koliko vam pomeni naslov državnega prvaka?
Zame bi naslov državnega prvaka pomenil ogromno, saj ga na članski ravni še nisem osvojil in si ga res zelo želim. Dvakrat sem bil sicer prvak v mlajših kategorijah, a tega se ne da primerjati. Proti Jesenicam sem že igral, zato vem, da je derbi vedno nekaj posebnega – čustven in zahteven.
Ste se v ekipi že pogovarjali o pritisku, ki ga prinaša finale?
Vemo, da tekmeca ne smemo podcenjevati. Do zdaj smo bili osredotočeni predvsem na IceHL, v prihodnjih dneh pa bodo v ospredju tekme z Jesenicami. V vsakem primeru bomo dali vse od sebe in šli tekmo po tekmo.
Do kod pa segajo vaše ambicije v IceHL?
Če smo že premagali KAC, Graz99ers in Salzburg, je jasno, česa smo sposobni. A končnica je povsem druga zgodba. Nekatere ekipe se dodatno okrepijo, tudi slog igre se spremeni, zato je težko karkoli napovedovati. Verjamem pa v ekipo in upam, da pridemo čim dlje.