Napadalec Olimpije prihaja z Bleda, pri štirinajstih letih pa se je preselil v Celovec. Za KAC je igral vse do prihoda v Ljubljano, eno sezono pa je preživel tudi v kanadski mladinski ligi QMJHL, kjer je branil barve Drummondvilla Voltigeursa.
Olimpija je z dobrimi igrami in trenutno tretjim mestom dokazala, da sodi med najboljše ekipe v ligi ICE, vendar ima še vedno obdobja, ko njena igra ni na želeni ravni, kot denimo proti Fehervarju ali Vorarlbergu. Kaj vam še manjka, da bi lahko vseh 60 minut igrali na visoki ravni?
Morda res še nismo čisto tam, kjer si želimo biti, vendar je hokej takšna igra, da vedno pride trenutek, ko za nekaj časa izgubiš ritem. Letos smo imeli kar nekaj takšnih obdobij. Seveda si želimo povezati vseh 60 minut, kar nam za zdaj še ne uspeva najbolje. Na tem moramo še delati, da bomo tudi takšna obdobja znali prebroditi. Tudi na zadnji domači tekmi proti Dunaju se za nas ni začelo najbolje, vendar smo se postopoma dvignili.
Kako ste zadovoljni z dosedanjim potekom sezone in svojo vlogo v moštvu?
Zelo sem zadovoljen. V ekipi je veliko dobrih igralcev, zato je konkurenca velika in se je treba za svoje mesto boriti vsak dan na treningih. Trener preizkuša različne položaje in peterice, zato se še nekoliko iščemo. Sam poskušam izkoristiti vsako priložnost, ki jo dobim, in si izboriti čim več igralnega časa. Takšna konkurenca je dobra, saj vsakega igralca naredi boljšega, tudi mene.
Je bila želja po večji minutaži in pomembnejši vlogi v članskem hokeju eden glavnih razlogov za odhod iz Celovca? Podobno pot so pred vami ubrali tudi Bine Mašič, Marcel Mahkovec in Jan Čosić.
Seveda. Ko vidiš, da je nekdo pred teboj poskusil v tujini, se nato vrnil v Slovenijo in mu je tukaj uspelo, tudi sam dobiš občutek, da je to prava pot. Olimpija mi je ponudila priložnost, da se po vseh težavah s poškodbami znova postavim na noge in naredim korak naprej. Vesel sem, da sem jo dobil, zdaj pa jo moram izkoristiti.
V Celovcu so vas v zadnjih sezonah precej ustavljale poškodbe. Koliko so vplivale na vaš razvoj in možnosti, da bi se dokončno uveljavili v članski ekipi KAC?
Predvsem psihično je bilo zelo težko. Fizično se pripravljaš, delaš vse, kar je potrebno, saj je to naša služba, toda mentalno je precej zahtevnejše. Veš, da si že naredil določen korak naprej, potem pa se moraš zaradi poškodbe znova vračati na začetek. Tudi sam sem imel težke trenutke. Pomagali so mi družina in prijatelji, poskušal sem ostati pozitiven, se zamotiti in ne razmišljati ves čas o hokeju. Zdaj sem vesel, da sem spet na ledu in da lahko normalno igram.
Je bilo lažje, ker ste se vrnili v domače okolje?
Vsekakor. Čeprav sem v Celovcu preživel velik del mladinske kariere, je bilo na članski ravni nekoliko drugače. Pri KAC je veliko tujcev in včasih moraš kot domači igralec pokazati še nekoliko več, da dobiš priložnost. Vesel sem, da sem zdaj doma v Sloveniji. Tudi zato mi je verjetno nekoliko lažje, predvsem pa se lahko osredotočim na hokej in si znova izborim svoje mesto.
Kakšna je razlika med KAC in Olimpijo?
KAC je klub z dolgo tradicijo in vrhunsko organizacijo. Tam imajo določene stvari že dolgo utečene, medtem ko Olimpija na tem področju še raste. Mislim pa, da v Ljubljani delajo zelo dobro in da je klub na pravi poti. Za zdaj glede organizacije nimam nobenih pripomb. Vse je urejeno tako, da se lahko igralci osredotočimo na hokej, kar je najpomembnejše.
V Olimpiji igrate pod vodstvom Bena Cooperja. Kako vam ustrezata njegov način dela in sistem igre?
Igramo precej podobno kot v Celovcu, saj gre za agresiven način hokeja, na katerega sem bil že navajen. Za zdaj se na njegov sistem dobro navajam. Seveda si želim dobiti še nekoliko več igralnega časa, vendar moram izkoristiti priložnosti, ki jih dobim.
Poleti 2023 ste pri 19 letih prvič dobili vpoklic v člansko reprezentanco, nato pa so vam poškodbe prekrižale načrte. Kako pomembno je za vas, da ste po daljšem premoru znova zraven?
Na vsak reprezentančni vpoklic se z veseljem odzovem. Lepo je znova srečati igralce, s katerimi se dobro razumemo, predvsem pa je to priložnost, da se pokažem in si poskušam izboriti mesto tudi za prihodnje akcije. Mladi igralci lahko v reprezentanci prevzamemo pomembne vloge. Spremljal sem tudi zadnje nastope reprezentantov in bilo je lepo videti, kako so se borili drug za drugega. Veseli me, da sem spet del te zgodbe.«
V četrtek vas v Amiensu čaka prvi reprezentančni turnir sezone. Kaj pričakujete od nastopov?
Želim si predvsem dobro izkoristiti priložnost, pokazati, kaj znam, in se čim bolje vključiti v ekipo. Takšne akcije so pomembne, saj se lahko znova dokažeš in si pridobiš zaupanje za naprej.
Slovenija bo prihodnje leto tretjič zapored igrala v elitni diviziji svetovnega prvenstva. Kako ocenjujete potencial reprezentance in njene možnosti, da se dolgoročno uveljavi med najboljšimi?
Imamo dobro in mlado ekipo. Igralci se med seboj zelo dobro podpirajo in borijo drug za drugega. Tudi mlajši igralci lahko prevzamemo pomembne vloge. To, da bomo tretjič zapored igrali v elitni diviziji, je velika čast in hkrati dobra motivacija. Upam, da bomo tudi v prihodnje nadaljevali v tej smeri.