Čeprav sta se v finalu svetovnega prvenstva v hokeju pomerili ekipi, ki sta do tega obračuna dosegli največ golov na turnirju – Švica 48 (39 v rednem delu), Finska pa devet manj (31 v rednem delu) – sta mreži Justusa Annunena in Leonarda Genonija po 60 minutah igre ostali nedotaknjeni. Finci so si ustvarili nekoliko več izrazitih priložnosti, Švicarji, ki so jih v skupinskem delu premagali s 4:2, pa v svojem tretjem zaporednem finalu niso našli prave sproščenosti. V podaljšku sta obe ekipi zadeli okvir vrat – najprej Jesse Puljujärvi vratnico, nato Damien Riat prečko –, nato pa je prišel trenutek Konste Heleniusa, ki je prevzel odgovornost in Finski prinesel novo zlato kolajno.
Igrali za leva na dresu in za navijače doma
»Ko sem streljal proti vratom, sem takoj videl, da plošček leti v mrežo. Bilo je noro,« je po tekmi dejal junak finala, 20-letni Konsta Helenius, napadalec Buffalo Sabres. »Tekma je imela veliko vzponov in padcev. Obe ekipi sta imeli svoje priložnosti. Takšen je hokej – ko igrata najboljši ekipi turnirja, odločajo malenkosti,« je dodal Janne Kuokkanen. Branilec Olli Määttä pa je izpostavil vrednoto, ki jo Finci pogosto postavljajo v ospredje kot temelj svojih uspehov: »Pri nas ego pustiš pred vrati garderobe. Zato je tako posebno igrati za Finsko.«
To se je videlo tudi v polfinalu proti Kanadi. Po prvi tretjini so Finci zaostajali, nato pa v drugi popolnoma prevzeli nadzor nad igro in zmagali s 4:2. Le nekaj mesecev prej so Kanadčani na olimpijskih igrah v Milanu Fince ustavili na poti proti finalu. Tokrat je bilo drugače. Jedro reprezentance je ostalo podobno, Kanada pa je stavila na zvezdniško zasedbo s Sidneyjem Crosbyjem in Macklinom Celebrinijem, ki je lovila prvo zlato po letu 2021, ko je v Rigi v finalu premagala prav Finsko.
»Igrali smo s srcem, za leva na dresu in za navijače doma. Sem smo prišli zmagat,« je po polfinalu dejal Anton Lundell, še en finski NHL-ovec iz vrst Florida Panthers. Njegove besede so dobile potrditev dan pozneje.
Kapetan, ki ni obupal
Na Floridi igra tudi kapetan Aleksander Barkov, čigar nastop na svetovnem prvenstvu sploh ni bil samoumeven. Septembra si je na treningu hudo poškodoval koleno, sledila sta operacija in dolga rehabilitacija, zaradi katere je izpustil celotno sezono NHL in olimpijske igre v Milanu.
»Ko sem izvedel, da ne bom mogel igrati na olimpijskih igrah, je bilo zelo težko. Takšne priložnosti niso pogoste. Med rehabilitacijo sem si postavil nov cilj – če bo mogoče, bom pripravljen za svetovno prvenstvo,« je povedal 30-letni Aleksander Barkov, ki je bil na turnirju eden ključnih igralcev Finske in predvsem njen vodja na ledu in zunaj njega.
»Je eden najpomembnejših posameznikov, kar jih lahko imaš v ekipi. Ni zahteven, ne obtožuje drugih, do vseh se vede spoštljivo. V njegovi bližini se vsi dobro počutijo. Zato so ekipe, v katerih igra, tako stabilne in uspešne,« o njem pravi selektor Antti Pennanen.
Pennanen v velikih čevljih
Ena zanimivejših zgodb finskega uspeha je selektor Antti Pennanen, ki je lani nasledil Jukko Jalonena, najuspešnejšega finskega selektorja vseh časov. Jalonen je Finski prinesel naslove leta 2011, 2019 in 2022 ter olimpijsko zlato leta 2022, zato je bil pritisk na njegovega naslednika izjemen že od prvega dne. Pennanen, ki nima bleščeče igralske kariere, ni spreminjal temeljev. Nadaljeval je smer, ki jo finska zveza gradi že več kot dve desetletji – disciplina, kolektivna igra in taktična doslednost. Spremenila so se imena, ne pa filozofija.
»Od prvega dne sem vedel, da ne smem rušiti tega, kar deluje. Moja naloga ni bila revolucija, ampak kontinuiteta,« je po turnirju dejal Pennanen, ki je v finski ligi treniral Ilves, Jukurit in HPK.
Finska šola hokeja
Temelj finskega hokeja ostaja sistematično delo z mladimi, s poudarkom na drsanju, taktični disciplini in kolektivni odgovornosti. V takem modelu posameznik ne izstopa nad sistemom, temveč je njegov del. To se je znova pokazalo tudi v Zürichu, kjer Finska ni imela nekaterih svojih najboljših igralcev, kot so Mikko Rantanen, Sebastian Aho, Mikko Lehtonen, Miro Heiskanen, Roope Hintz, Patrik Laine in Artturi Lehkonen, a je kljub temu delovala organizirano in z jasno identiteto igre.
Na Finskem takšen pristop ni izjema, temveč pravilo. Država s približno 5,6 milijona prebivalcev že desetletja sodi med najuspešnejše hokejske sile na svetu in ima največ registriranih igralcev glede na število prebivalcev. Prelomnica je bil naslov svetovnega prvaka leta 1995, ki je potrdil, da lahko Finska konkurira največjim hokejskim reprezentancam.
Ta sistem od blizu spoznavajo tudi nekateri slovenski igralci, ki se razvijajo na Finskem. Matic Török je tam že od mladinskih selekcij, od lanske sezone je v finskem okolju tudi Anže Žeželj, v mlajših letih pa je tam deloval Bine Mašič. »V finskem hokeju ni pomembno, kdo je zvezdnik. Pomembno je, da vsi razumejo svojo vlogo v sistemu,« pogosto poudarja Barkov.