Ko je brkati Štajerec zaključil s svojo kariero leta 2020, se za smučarski kros ne zanima praktično nihče več. Danes 38-letni nekdanji svetovni prvak v dveh mladih slovenskih tekmovalcih, ki sta na podobni samostojni poti, kot je bil sam, vidi luč na koncu tunela, a je v pogovoru za Dnevnik pojasnil, da nad trenutnim stanjem v Sloveniji ni presenečen. Predvsem pa ga čudi tudi to, da ga za kakšen nasvet ne pokliče nihče izmed odgovornih na Smučarski zvezi Slovenije (SZS), čeprav je, kot pravi sam, vedno pripravljen priskočiti na pomoč.
Filip, za začetek prosim povejte, če ste spremljali smučarski kros na olimpijskih igrah?
Seveda si še pogledam tekme. Žensko tekmo sem si ogledal v neposrednem prenosu, v času moške pa sem bil na poti in sem si nato ogledal nekaj posnetkov. No glede na razmere (močno sneženje in zelo počasna proga, op.p.) bi bilo morda bolje, če si sploh ne bi.
Bronasto kolajno je osvojil Švicar Alex Fiva, s katerim ste v svoji karieri bili neštete bitke in je dve leti starejši od vas. Vas takšni trenutki kaj premamijo, glede na to, da vam manjka zgolj olimpijska kolajna?
Jaz sem svoje tekmovalno obdobje dobro predelal in je vse skupaj za menoj. Nimam nobenih slabih občutkov tudi glede svojih izidov na olimpijskih igrah. Seveda se ob spremljanju tekem še pojavi občutek, kako bi bilo dobro peljati zraven. Po drugi strani pa ima vrhunski šport tudi veliko slabih stvari in predvsem vse te slabe stvari se mi prav nič več ne 'dopadejo', zato sem vesel, da sem s tem zaključil.
Po vašem koncu kariere je smučarski kros v Sloveniji v trenutku zamrl. Ste vedeli, da bo tako?
Meni je bilo to jasno, ko sem nehal. Smučarski kros je zelo neprijazna disciplina za trenirati. V Sloveniji ni nobene proge za trenirati, kar je tudi logično. Nimamo nikakršne infrastrukture, niti nimamo zaledja tekmovalcev. Tudi razumem smučišča, zakaj se tega ne gredo. Vsi se namreč borijo, da imajo sploh sneg za turistično smučanje, tako da ostane resnično zgolj trening v tujini. Ko sem jaz začel trenirati smučarski kros, smo bili skupaj trije tekmovalci. Ob meni sta bila še Matej Adorjan in Simon Jecl. Mi smo bili vsi dovolj nori, da smo se vsakič znova usedli v avto, peljali v Švico in potem tam trenirali. Za smučarski kros morda celo ne morem biti tako črnogled, saj sedaj dejansko imamo mladega Daniela Šmida, ki se s svojim očetom trudi iti nekako moji poti, tudi v Mariboru je svojo pot začela mlada Lina Bratuša. Daniel Šmid sicer še ni na nivoju, da bi dirkal na teh največjih dirkah, a je dobro videti, da se vsaj nekaj dogaja. Po eni strani je situacija žalostna, po drugi pa nekako pričakovana.
Sami ste omenili težave v osnovni disciplini, ki je alpsko smučanje. Vi ste bili sprva zelo talentirani alpski smučar, preden ste se odločili za smučarski kros. Ali vse te težave izhajajo iz Smučarske zveze Slovenije?
Jaz ne bom na nikogar kazal s prstom. Je pa tako, da kar se trenutno dogaja v slovenskem smučanju, ni stvar trenutnega vodstva, niti ne stvar zveze v zadnjih parih letih. Gre za zadevo, ki se je začela dogajati 10 ali 15 let nazaj. Takrat se je naredila ta vrzel, ki jo sedaj imamo, da ni tekmovalcev in zaledja. Gre za skupek nekih odločitev, kako se je gledalo na smučanje v tistem času. Sedaj to imamo in s tem se moramo soočiti. Prihodnost smučanja je pri nas rezervirana za premožne, ki si dejansko lahko to privoščijo in imajo tudi individualne trenerje. Sedaj je presneto težko za šport, kar me zelo žalosti. V zadnjih letih se je smučanje zopet malce usedlo v srca navijačev, saj smo denimo z Žanom Kranjcem, Mihom Hrobatom, Ilko Štuhec, Andrejo Slokar in drugimi dosegli kar nekaj vrhunskih rezultatov. Nekako se vidi pri ljudeh, da je smučanje še vedno priljubljeno v Sloveniji, a sedaj s to 'luknjo' tekmovalcev bo zelo težko priti nazaj. Morda nekoliko lažje pri ženskah, ki lahko zablestijo že nekoliko mlajše, pri moških pa težko. Bomo videli.
Če se vrneva na smučarski kros.
Sami ste bili velika zvezda. Če vas nekako primerjamo s Prevci ali Tadejem Pogačarjem, klubi v skokih in kolesarstvu so polni otrok, vam pa takega zanimanja ni uspelo prenesti na mlade. Zakaj?
To je povezano s tistim, kar sem dejal že prej. Veliko je povezano s financami. Količinsko danes smuča veliko manj ljudi, kot jih je nekoč. Tako je narejena že nekakšna naravna selekcija. Že sama narava omenjenih športov je povsem drugačna. Denimo za kolesarstvo potrebuješ le kolo in cesto in otrok lahko začne trenirati. Pri smučanju je to veliko bolj težavno. Tudi ritem staršev je bil nekoč povsem drugačen kot danes. Nekoč so starši veliko lažje stali ob strani otroku, ki je želel smučati, danes pa vsak starš praktično sam dela od jutra do večera in potem nima niti časa, da bi lahko še otroka vpisal v smučarsko šolo.
Omenili ste, da nekaj podmladka trenutno v smučarskem krosu v Sloveniji vseeno je. Ob zaključku kariere ste veliko trenirali z nemško ekipo, ki je imela na minulih ZOI dva predstavnika v polfinalu. Kako to, da s svojimi poznanstvi in znanjem niste vpleteni v nobeno pomoč pri novih generacijah? Ste se umaknili sami?
Daleč od tega, da bi se umaknil sam. Jaz sem vedno pripravljen pomagati, tudi zastonj, če bi bilo potrebno. Vem sicer, da je dobrota pogosto sirota, a takšen pač sem. Glede na to, da sem prehodil pot od samih začetkov do tega, da sem bil svetovni prvak, mislim da nekaj vem, kako se stvarem streže. Seveda se sam ne bom kar ponujal, a mislim, da obstaja kar nekaj načinov, kako bi se lahko SZS obrnila name. Ne bom rekel, da me ni klical nihče, saj sta me klicala tako oče Line Bratuša kot tudi Daniela Šmida, to je pa tudi to. Nekako smo v Sloveniji pravi profesionalci v tem, da ne izkoristimo tistega, kar nam je na voljo, in potem imajo celo tujci več od našega znanja. Prepričan sem, da bi lahko pomagal, ampak trenutno je, kot je. Silil se ne bom, saj imam dovolj svojega dela.
Za konec morda še pogled v prihodnost za oba mlada slovenska predstavnika v smučarskem krosu. Ko ste bili svetovni prvak leta 2015, tudi enega Italijana ni bilo v izločilnih bojih. Enajst let kasneje so zahodni sosedje slavili dvojno zmago na domačih olimpijskih igrah. Se s takim sistematskim delom znova da priti
na vrh tudi v Sloveniji?
Prepričan sem, da se da. V tem ni nobenega dvoma. Treba je le zgraditi sistem in imeti idejo, kako se do želenega cilja pride. Seveda je potrebno imeti tudi nekaj finančne podpore. Italijani so zelo dober primer. Pri njih se je že v mojih časih trener močno angažiral za vzpostavitev sistema, pri tem pa je imel podporo odgovornih za smučarski kros na nacionalni zvezi. Počasi so začeli rasti, sedaj pa vidimo, da dominirajo v svetovnem vrhu. To je dokaz, da se da. Potrebno je le biti kreativen in potem se da. Tudi meni ni bilo ničesar danega. Imel sem srečo, da sem takšen, kot sem. Vedno sem bil zanimiv in so me ljudje radi gledali, tako da sem se znašel s svojimi sponzorji. Nekako smo vrženi v to in na vseh mladih pri nas je, da se morajo znajti po svoje. Jaz pa sem pripravljen, da vedno s kakršnim koli nasvetom pomagam.