A verjetno bi tudi v vesoljskih razmerah znali obstajati detajli, ki bi gostitelju dajali prednost. Detajli, vsaj malo podobni prednostim, kakršno je nekoč v jugoligi nogometašem Olimpije pomenil zasnežen teren. Če odmislimo večjo naklonjenost sodnikov, bi gostitelji nemara lahko bolje obvladali kroženje zraka v prostoru. Tudi hišnik, ki bi se ob napadih gostujoče košarkarske ekipe igral z ventilacijo in sprožal gostom moteče zračne sile, v vesolju ni izključen pojav. Šlo bi vendarle zgolj za ponovitev prastare fore ekipe Borec iz Čačka.
Nekaj blizu vesoljskemu programu (ali njegovim zametkom) se gredo te dni v ameriški profesionalni košarkarski in hokejski ligi. Uradno se igrata v mehurčkih. Tako so poimenovali izolirana območja s strogimi pravili bivanja. Kot navdih za domislico se zdi, da je služil David Vetter, ameriški deček, ki je živel med 21. septembrom 1971 in 22. februarjem 1984. Rodil se je s skrajno oslabljenim imunskim sistemom, kratko življenje pa je preživel v steklenih komorah. Zaradi katerih je postal slaven. Imenovali so ga Fant iz mehurčka.
Košarkarji v Disneyland, hokejisti v Kanado
Obe ligi sta vse udeležence nadaljevanja tekmovanj zbrali v treh mehurčkih. Dvaindvajset košarkarskih ekip je prišlo ligo dokončat v Disneyland oziroma Orlando, 24 hokejskih ekip pa v Edmonton in Toronto. Kdo morda poreče, da so se košarkarji z izbiro Disneylanda vnovič izkazali za večje zabavljače od hokejistov. A Disney je predvsem zelo dobra stranka lige NBA. Kot lastnica dveh televizijskih postaj, ESPN in ABC, ki prenašata tekme NBA, korporacija letno plača 1,4 milijarde dolarjev na račun lige. V prejšnjem tednu se je prav tako dalo prebrati, da se podjetju Disney v sektorju zabaviščnih parkov in preostale ponudbe, ki je odvisna od fizičnega obiska ljudi, prikazuje 4,7 milijarde izgube v četrtletju. Veljalo je torej nadaljevati košarkarsko sezono. In veljalo jo je nadaljevati v Disneylandu.
Hokejisti so svoji mesti izbrali glede na lastno presojo epidemioloških razmer. Edmonton in Toronto. Kanado namesto ZDA, čeprav vodilna mesta v dveh predtekmovalnih skupinah (konferencah in divizijah) ta čas zasedajo ameriške ekipe.
Kaj je drugače? Najprej seveda gledalci. Ni jih ne na hokeju ne na košarki. V ZDA se gledalci sicer zdijo manj pomembna okoliščina kot v Evropi. Sploh ko gre za nogomet, kjer sodniki pod vplivom gledalcev domačinu dajejo vsaj kanček prednosti, pred praznimi tribunami pa niti ne. Za ZDA se zdi, da so sodniki izpostavljeni manjšemu pritisku. Okej, kdaj kak zvezdnik v prvi liniji ob košarkarskem igrišču »pade noter« in poskrbi za videz srčnega privrženca. Poleg tega se sodniki v ameriških športih zdijo ena najboljše delujočih služb na vsem svetu. Poznamo obraz kakšnega ameriškega športnega sodnika? Stežka katerega. V Evropi je obratno. Poznaš malodane vse.
Drug moment so igrišča, ki bodo ista. Vse skupaj je še najbolj podobno olimpijskemu turnirju, kjer športniki bivajo v zaprtem in kontroliranem območju, tekme pa praviloma igrajo v isti dvorani. Pri čemer bodo tokrat izostala tudi potovanja na dolge razdalje, ki znajo v ameriških ligah odločilno utrujati ekipe. Sploh v hitrem ritmu tekem.
Košarkarske dvorane športnega centra v Disneylandu so novost za vse udeležence. Nihče še nikoli prej ni metal na koše v tistih dvoranah. V hokeju ne bo tako. V Torontu se bo igralo v Scotiabank Arena, v Edmontonu pa v Rogers Place, ki pa sta obenem tudi domicilni dvorani dveh prav tako sodelujočih ekip. Ekipi Toronto Maple Leaves in Edmonton Oilers igrata na domačem ledu.
No, hokejisti nemara ne bi bili hokejisti, če ne bi te okoliščino vnaprej oklicali za zanemarljivo. Ne glede na to, da se za Halo Tivoli govori, da več golov pada na južni strani igrišča, kjer je stena z več orientacijskimi točkami, kot pa na severni strani, kjer je izza gola steklo bifeja. Tudi Jan Muršak, slovenski hokejski napadalec, ki je med drugim igral tudi za ekipi Detroita v NHL in CSKA v ruski ligi, pravi: »Med igrišči ni večje razlike. Edina razlika je med domačim in tujim občinstvom, ki ga pa zdaj tako ali tako ni. Nekatere dvorane znajo biti zelo glasne. Pravijo, da je takšna dvorana v Vegasu. Občinstvo daje neko dodatno energijo, kar bo tokrat izostalo.« In pričakovano pomagalo favoriziranim ekipam zaradi predpostavke, da občinstvo lahko bistveno pripomore predvsem k temu, da slabši iz sebe iztisnejo več.
Kako je s pretepi v mehurčku
Hokejski analitiki dodajajo, da bodo razmere izenačene tudi s tem, da bodo vse ekipe, vključno s Torontom in Edmontonom, ves čas, torej več tednov, bivale v mehurčku. In da se po porazu ne bo dalo zateči domov, temveč bodo igralci ostali skupaj. »Najpomembnejši se mi zdita pripravljenost in ohranjanje dobrega vzdušja v ekipi,« je v teh dneh izjavil eden od trenerjev NHL.
V mehurčkih bi tudi sicer znalo biti zanimivo. Hokejisti v Edmontonu in Torontu spijo v dveh hotelih. Predstavljajmo si hotel, v katerem biva sedem hokejskih ekip. Ko dva, ki sta se na tekmi stepla, dan kasneje po naključju naletita drug na drugega v dvigalu. Jan Muršak, naš tokratni sogovornik, ima od vseh slovenskih hokejistov največ izkušenj s pretepanjem na severnoameriških ledenih ploskvah. Njegov obračun iz leta 2010 z Dannyjem Richmondom, razvpitim pretepačem NHL, je epski. »Mojstrovina,« kot se je izrazil nekdo pod posnetkom. Takole pravi: »Tako ali tako se hokejisti med seboj dobro poznajo, ker v večini primerov igralci krožijo med klubi. Glede pretepov pa praviloma velja, da kar se zgodi na ledu, na ledu tudi ostane. Dostikrat je tako, da se kolegi zunaj igrišča umirijo. To je del hokeja.« Včasih tudi del košarke, čeprav bi pri košarkarjih v mehurčku prej pričakovali, da se bo kak »ena na ena« dvoboj zgodil v prostem času. James vs. Harden, na primer.
A vse skupaj se je šele začelo in dokler ne bodo znani prvaki, bo trajalo nekaj tednov. Kar bi običajno že vedeli, je šele pred nami. Avgust je glede športa praviloma prazen, letos bo ekskluziven. Toda to smo si zaslužili! Spomnimo se. Nekaj mesecev ni bilo na voljo praktično nič.
