Slovenska atletska reprezentanca se je v Birmingham odpravila z visokimi cilji in željo po kar petih kolajnah. Bila je daleč od želja, a je težave številnih slovenskih atletov prekril Kristjan Čeh, ki je v metu diska drugič zapored postal prvak stare celine. A pustimo Slovence in se osredotočimo na glavno junakinjo prvenstva. To je brez kakršnega koli dvoma domačinka, 24-letna Britanka Amy Hunt.
Diplomantka angleščine na kolidžu Corups Christi Univerze Cambridge je postala prva v zgodovini evropskih prvenstev, ki je na enem osvojila štiri zlate kolajne. V šestih dnevih se je sedemkrat podala na tartan stadiona Alexander v Birminghamu (štirje finali in trije polfinali) in bila nepremagljiva. Po vrsti je osvojila zlato v teku na 100 m, 200 m, ženski štafeti 4 x 100 m in na koncu še v mešani štafeti 4 x 100 m.
Počutila se je kot na vlaku smrti
»Mislim, da sem na tem prvenstvu presegla lastna pričakovanja,« je svoje uspehe povzela Amy Hunt. »Ne le glede zastavljenih ciljev, temveč tudi glede tega, kako sem se odrezala – kako sem se spopadla s pritiskom, pozornostjo, regeneracijo in vso potrebno disciplino.«
»Bilo je nekako tako, kot ko čakaš v vrsti za vlak smrti; si malce živčen, opazuješ strme spuste in vse drugo,« je povedala, ko so jo povprašali o tem, kako divji je bil njen minuli teden. »Ko pa izstopiš, si želiš ponovne vožnje. Vsekakor je šlo za takšen naval adrenalina. Dogodek mi je bil izjemno všeč,« so besede, polne čustev, kar letele iz njenih ust. In če se malce pošalimo. Še dobro, da ima ušesa, saj se sicer njen nasmeh nikoli ne bi končal.
Britanski mediji so svojo junakinjo čez noč označili za novo športno superzvezdnico na Otoku. Čeprav je stara »že« 24 let, ni presenetljivo, da je v vsem svojem sijaju zablestela nekoliko pozneje. Na svoj izjemen talen je opozorila že kot mladinka in je s časom 22,42, ki ga je postavila junija 2019, tudi svetovna rekorderka v teku na 200 m v kategoriji do 18 let. Njena kariera se je malce ustavila zaradi študija. Večkrat je govorila o tem, da profesorji niso bili ravno prizanesljivi do njene kariere atletinje in je vsako leto posebej razmišljala tudi o koncu študija. »Na koncu se zato nisem odločila, ker nisem človek, ki obupa,« je razkrila in s tem dodobra opisala tudi svoj športni značaj.
Za zadnje zlato prvič trenirali eno uro pred finalom
Čeprav imajo posamični sprinterski naslovi v kraljici športov posebno težo, je Huntova priznala, da ji tokrat največ pomeni zadnje. Tega je dosegla v mešani štafeti 4 x 100 m, ki je bila na evropskih prvenstvih na sporedu prvič. Posebno zahtevna je bila zato, ker so predaje potekale med moškim in žensko. »Priti do tega rekorda z vsemi skupaj je res neverjetno. Še posebno zato, ker smo tovrstne predaje prvič trenirali na ogrevanju eno uro pred finalom. Pa poglejte, kako tekoče je vse potekalo. Res pravi profesionalci,« je ob rekordnem četrtem zlatu na prvenstvu pohvalila tudi svoje sotekače: Jeremiaha Azuja, Zharnela Hughesa in Dino Asher - Smith.
Tudi za slednjo, ki je tekla v drugi predaji, je bil premierni nastop v mešani štafeti rekorden. Tridesetletnica je prišla že do svoje enajste kolajne na evropskih prvenstvih (osme zlate) in je s tem v obeh kategorijah najuspešnejša atletinja na prvenstvih stare celine. Z enajsto kolajno je prehitela poljsko sprinterko Ireno Szewinsko, ki je nastopala med letoma 1966 in 1978. Po številu zlatih kolajn je prehitela Norvežana Jakoba Ingebrigtsena in hrvaško metalko diska Sandro Elkasević, ki jih imata sedem.
»Še vedno ne morem dojeti, kaj mi je uspelo. Ko začneš atletsko kariero, to ni nekaj, o čemer razmišljaš, da boš dosegel. Vedno si želiš le teči hitreje in hitreje. Sem izjemno počaščena, da sem lastnica teh dveh rekordov,« je bil morda še bolj nasmejana kot Huntova Dina Asher - Smith, ki je poudarila tudi evropski rekord, ki ga je s časom 39,97 dosegla britanska štafeta.
Najtrofejnejša atletinja evropskih prvenstev pa je nato vseeno razkrila še en cilj, ki si ga najverjetneje želi tudi Huntova. Obema manjka še olimpijski naslov, čeprav sta na zadnjih igrah v Parizu skupaj v štafeti osvojili srebrno kolajno. »Trenutno sem v tem delu kariere, ko grem lahko na start vsake tekme le uživat. Nikomur več se mi ni treba dokazovati, doma imam že dosti lovorik. No, morda je le še ena na seznamu mojih želja – želim postati olimpijska prvakinja,« je 30-letna sprinterka s tem razkrila svoj cilj, ki je jasen. To so olimpijske igre v Los Angelesu 2028.