Ko smo se usedli na pogovor v fitnes klubu v Črnučah, kjer si je s svojim trenerjem Rudijem Pavlinom našla nekaj prostora za treninge, je delovala nekam plaho, zadržano, predvsem pa povsem dekliško mlado, nezaupljivo. A ko smo po koncu pogovora njenega trenerja Rudija povprašali, ali ima tako dekle res lahko močan udarec, je z nasmeškom odvrnil: »Verjemite, če vas dobro zadene, boste za nekaj minut kar zaspali.«
Ema Kozin je osemnajstletno dekle iz Šmartnega ob Savi. Povsem običajno dekle, ki je končalo srednjo šolo, gimnazijo na Vegovi v Ljubljani, zdaj pa se je podalo na študij finančne matematike. Njeno življenje je preprosto. Študij, mladostniške zadeve in trening. Do tod je vse običajno. A to prijetno, nekoliko vase zaprto dekle je namreč – boksarka. In to ne kakršna koli boksarka. Ema je namreč letos v Augsburgu postala svetovna prvakinja in pozneje to nadgradila še v ljubljanskem Tivoliju z dvema novima naslovoma najboljše na svetu.
To pa je že zgodba, ki je Ema ne obeša na veliki zvon. Dekle namreč v športu uživa, ne išče posebnega dokazovanja. »Kot dekletce sem trenirala rokomet, pa sem nehala. Oče Janko me je vedno spodbujal, da bi se lotila nekega borilnega športa, morda juda, nekaj tudi zaradi tega, da bi si pridobila več samozavesti. Na koncu smo pristali kar pri boksu,« začne pogovor Ema Kozin. Zanimivo, v družini ne oče ne mama nista aktivna športnika. Otroci pač. »Oče se je rad ukvarjal s športom, nikoli pa tega ni počel tako zares. Mama Andreja je ob nas bolj za spodbudo in za skrb za nas. Brat Jan in sestra Zoja pa se resno ukvarjata s plesom. Jan je starejši od mene, nekoliko me je tudi usmerjal, vodil me je tudi v bolj fantovsko družbo.«
Ema se je z boksom začela resno ukvarjati in o njem tako tudi razmišljati pri dvanajstih letih. »Možnosti za boks smo imeli tako rekoč pred nosom. Šli smo v vojašnico Edvarda Peperka, slaba dva kilometra sta do tja, kjer so trenirali boks. Bilo mi je všeč. Res je, da so bili večinoma fantje, ampak ni bilo nič strašnega.« Seveda si ni takoj nadela rokavic. Nasmeji se: »Kje pa! Kar nekaj mesecev je trajalo, da sem prišla do njih, da sem jih začela uporabljati. Najprej smo začeli s tehniko udarcev, predvsem pa je pela kolebnica, tako da sem jo skorajda že sanjala ponoči. Pa motoriko sem morala izboljšati. Počasi sem prišla tudi do rokavic. Najprej sem začela udarjati v vrečo. Trening s kontaktom je prišel šele pozneje, morda čez kakšnih sedem mesecev.«
Včasih jih tudi dobi
Potem se je začelo zares. »Na treningih sem poskušala s sparing partnerji, ki so pazili, da ne bi padli hudi udarci. Počasi so prišle prve borbe in na vsaki sem se nekaj novega naučila.« Začetki so bili na amaterski ravni. Predvsem ali v glavnem po Sloveniji. »Če se ne motim, sem prvič boksala v diskoteki v Slovenski Bistrici. Bilo je veliko ljudi in tisti dvoboj sem dobila.« Razlaga, da je imela v amaterski karieri in s sparing partnerji okoli petinštirideset borb, morda petdeset. Borila se je s svojo starostno kategorijo, največ pa vendarle v tujini, saj doma nasprotnic te starosti ni veliko.
A kakor koli, jasno je, da jih ne glede na to, kako dober si, v ringu tu pa tam tudi dobiš. Spet se nasmehne: »Seveda kakšen udarec tudi dobim. Se pa navadiš tudi tega. Načeloma, če dobiš udarec v obraz, ni preveč hudo, razen če te res močno zadene. Več težav je z udarci v telo ali pleksus. Naj pa potrkam ob les, da poškodb do zdaj še nisem imela. Kar se vidi po televiziji in kar najbolj krvavi, je počena arkada. Ampak to za nas tako rekoč ni poškodba. Saniramo jo in lahko gremo naprej.«
Ema poudarja, da je pri njej boks samo šport, da je v resnici povsem drugačna oseba. »Nisem ne škodoželjna ne nasilna, šport pa je nekaj drugega. Temu se predam z mislimi in telesom. Zanimivo je, da so bili v gimnaziji moji sošolci večinoma fantje. Mislim, da sem bila eno leto celo edino dekle v razredu. Ko so izvedeli, da se ukvarjam z boksom, so se kar nekoliko potegnili vase. A so se pozneje sprostili, ko so me spoznali kot človeka, in imamo povsem normalne mladostniške odnose. Še zdaj sem bolj tihe sorte človeka, ne silim se v ospredje. Še vedno sem samo Ema in kot tako me okolica tudi dojema.«
Sedem let treningov
Kljub mladosti je za Emo Kozin že kar dolga kariera treningov. »Zdaj bo že kar sedem let tega dela v boksu. Vseskozi je moj trener Rudi Pavlin, ki je na treningih zelo zahteven, ne popušča, sicer pa je krasen človek. Pri delu so pravila, ki jih ne gre kršiti. Povsem mu zaupam.« Njena amaterska pot ni trajala dolgo, kar hitro je prišel preskok v profesionalizem. »Težko je bilo nadaljevati v amaterizmu. Nasprotnic in bojev ni bilo veliko, niso nas niti poznali, ni bilo ne denarja ne podpore. Zato smo se odločili za samostojno pot, za profesionalno delo.« Tu jo dopolni njen trener Rudi. »Pri petnajstih letih sem jo umaknil iz amaterskega športa. Dve leti sva garala za profesionalne boje, saj je to starostna omejitev. Pri sedemnajstih letih je imela prvi boj pri Dejanu Zavcu v Mariboru.«
Tega je zdaj leto dni. »V profesionalni karieri sem imela do zdaj dvanajst dvobojev, enega pa še niso vpisali v statistiko. V tem času sem postala dvojna svetovna prvakinja in enkrat medcelinska. Prelom je bil v Augsburgu, kjer sem postala najmlajša svetovna prvakinja v srednje težki kategoriji po verziji WBU, čez mesec dni pa še v ljubljanskem Tivoliju, kjer sem po zmagi nad Kenijko Florence Muthoni postala še prvakinja po verzijah WBC in WBF.«
»Sicer marsikje piše, da je zdaj absolutno šesta na svetu, ampak gre za napako, saj je po neuradni lestvici zdaj že tretja, kar bo kmalu zabeleženo v uradni razvrstitvi. Zdaj nas čaka nadvse pomembna borba v Banjaluki, to bo 15. decembra na Spartan Fight Night, kjer naj bi dokončno skočila med prve tri na svetu. Gre za res veliko dvorano, kjer bo veliko gledalcev, bojevala se bo za naslov WIBA, za ameriško verzijo, ki nam odpira pot v Ameriko,« jo dopolni trener Rudi Pavlin.
Prelomnica v Augsburgu
Ema nadaljuje: »Od nastopa v Augsburgu se je tudi medijska pozornost močno povečala. Takrat smo dokazali, da smo sposobni doseči tisto, kar načrtujemo, in da imam neko športno prihodnost. Malo me je stisnilo, ker je šlo prvič za naslov. Pa starše tudi. Še zdaj jih je malce strah, mama mi včasih reče, da me je nasprotnica kar dobro kresnila. Pa saj me ni strah poškodb. Včasih ostanejo podplutbe, ampak jih ne skušam skrivati. Le zakaj bi jih, to pač sem in to počnem.«
Tudi v boksu, tako kot pri vseh drugih športih, če se jih lotiš resno, je veliko dela in odrekanja. »Ko so priprave na novo borbo, delam dvakrat na dan. Enkrat z Rudijem, enkrat sama. Trening traja uro ali dve. Zraven je še študij in za zdaj še lahko oboje usklajujem. Prostega časa je pa malo in tedaj najraje počivam, preberem kakšno knjigo. Doma me podpirajo pri športu, kar je zelo pomembno. Fanta za zdaj nimam, ko bo prišel, se bo moral tega navaditi.« Še enkrat se nasmehne: »Kot dekletce se nisem kaj dosti pretepala, malce sva se ruvala z bratom, tako otroško. Sem mirnega značaja. Sicer pa nam je Rudi vsem zabičal, da zunaj ringa pretepov ni. Če bi za koga zvedel, bi imel z njim sparing borbo. To je dovolj močno opozorilo!«
Ema si seveda želi, da bi stopnjevala dosedanje dosežke, da bi morda enkrat prišla na vrh in si naredila čim lepšo kariero. Rudi Pavlin je bolj neposreden. »Ema je sposobna v dveh letih zasesti vse vrhove in vse pasove. Zdaj nam je uspelo izboljšati razmere za treninge. Je pa težava z denarjem in s sponzorji. Za zdaj večinoma krijeva stroške sama, vsaj tri četrtine. Upava, da bo iz leta v leto boljše, da bi lahko kmalu prišli na vrh. Najbolj bistvenih je približno šest naslovov, mi bi radi dobili tri ali štiri najpomembnejše. Letošnje leto nam je s Tivolijem vred vzelo sto tisoč evrov. Stroški so res visoki, ampak Slovenci smo znani po tem, da tudi v skromnih razmerah dosegamo vrhunske rezultate. Naj pri tem omeniva še menedžerja Mirka Skoka, ki nama pri tem delu zelo pomaga.«
A ni vse tako imenitno, kot se zdi ob pogovoru in uspehih. Težave so v logistiki. »Nimamo svojega kluba. Nekaj časa sem ga imel, pa sem ga zaprl. Zdaj delam samo z Emo. Trenutno smo v Fit 13, tu sicer ni razmer za tipičen boksarski trening, ampak si pomagava z eno vrečo, na pomoč pa pridejo tudi moje roke. Kjer koli dobiva prostor, tam delava. Včasih v tednu dni zamenjava tudi po pet prostorov. Ali pa jo odpeljem v Banjaluko in tam delava pet dni.«
Vam je znana ta slovenska zgodba, posebno športna? V primerjavi s tujino je povsem tipična, pa še uspehe prinaša…
