Na poti do zlata so Srbi začeli neprepričljivo in bili celo na robu poraza proti Nizozemski, ki so jo v uvodni tekmi evropskega prvenstva premagali šele po kazenskih strelih. Že v drugi tekmi proti Španiji, branilki naslova, je njihova kakovost prišla do izraza, vendar z eno opazno napako. Ob minimalni zmagi je bil Mandić zaradi grobe igre izključen, a se je po tekmi hitro vrnil k ekipi: na instagramu je delil posnetek, kako je po tekmi objel soigralce in jim čestital, s čimer je jasno pokazal, da je tudi zunaj bazena del ekipe.
Srbski vaterpolisti so si že pred zadnjim krogom drugega dela EP zagotovili uvrstitev v polfinale. Tako tudi poraz proti Črni gori, ki so jo pred desetimi leti v Beogradu premagali v finalu pred 18.000 gledalci, ni vplival na končni razplet. V polfinalu so brez težav opravili z Italijani, v finalu pa so v zadnji četrtini še drugič strli odpor Madžarov, s katerimi so se pomerili že v drugem delu prvenstva. »Ni preprosto dvakrat premagati tako vrhunske ekipe, kot je Madžarska, vendar smo se iz napak, ki smo jih naredili na prvi tekmi, veliko naučili. Pokazali smo mirnost in moč, ves čas smo bili osredotočeni. Izredno ponosen sem na svoje soigralce,« so bile ob zmagi z 10:7 prve besede Dušana Mandića, najboljšega igralca finalnega obračuna.
Vaterpolsko je odraščal v Beogradu
Dušan Mandić se je rodil 16. junija 1994 v Kotorju. Rojen tik ob morju je že zgodaj prišel v stik s plavanjem, nato pa ga je vaterpolo hitro osvojil – postal je šport, ki mu je prirasel k srcu bolj kot kateri koli drug. V zgodnjih letih so mu navdih predstavljali veliki svetovni mojstri – Aleksandar Šapić, Vladimir Vujasinović in madžarski as Gergely Kiss. Njihova igra in pristop sta mu pokazala, kaj pomeni biti vodja v bazenu. Zaradi njegove rasti, telesnih predispozicij in zgodnjega talenta so ga že kot najstnika opazili v beograjskem Partizanu.
In prav tam se je pokazal njegov značaj, ki je pozneje postal njegova največja odlika. Ko si je na enem od treningov poškodoval ramo, je le nekaj dni pozneje prosil trenerja Dejana Savića, naj mu dovoli trenirati vsaj brez kontakta. Trener ga je poslal domov, a Mandić je naslednji dan prišel nazaj že pred treningom, z brisačo okoli rame, in mirno rekel: »Ničesar ne bom izpustil. Če bom lahko samo plaval, bom plaval.«
Kmalu je sprejel tudi odločitev, ki je zaznamovala njegovo kariero: namesto da bi ostal zvest Črni gori, se je že leta 2011 odločil za srbsko izbrano vrsto. »V zadnjem mesecu ali dveh so me križali na obeh straneh. Pogovarjal sem se s črnogorskim selektorjem Petrom Porobićem, nato z Dejanom Udovičićem in odločil sem se za Srbijo,« je takrat pojasnjeval Mandić, ki je leta 2009 še igral za Črno goro na mladinskem svetovnem prvenstvu v Šibeniku. Pozneje je večkrat poudaril: »Rodil sem se v Črni gori, a vaterpolsko sem odraščal v Beogradu. Srbija mi je dala priložnost, da postanem to, kar sem.«
Dosežki in vodilna vloga
Danes igra na položaju desnega krilnega napadalca ali »driverja« in velja za enega najbolj vsestranskih in najnevarnejših igralcev v bazenu. Klubsko kariero je začel v domačem Primorcu, nadaljeval v beograjskem Partizanu, nato v italijanskem Pro Reccu, pred odhodom na Madžarsko k Ferencvarosu pa je dve leti igral za Novi Beograd. Tam je doživel tudi eno najtežjih prelomnic v karieri, ko so razhajanja z vodstvom kluba glede vloge v ekipi in profesionalnih standardov privedla do slovesa. »V nekem trenutku moraš izbrati okolje, v katerem lahko mirno delaš in napreduješ,« je takrat pojasnil.
Čeprav je športna statistika pomembna, je Mandić daleč presegel le številke. S tremi zaporednimi olimpijskimi zlatimi kolajnami, štirimi evropskimi in enim svetovnim naslovom ter številnimi klubskimi naslovi je trdno v samem vrhu svetovnega vaterpola. »Nikoli v karieri nisem lovil posameznih nagrad. Zame so najpomembnejši ekipni dosežki, skupne zmage in lovorike, ki jih osvojimo skupaj,« je poudaril predlani, ko je bil izbran za najboljšega vaterpolista sveta.
Osebnost zunaj bazena in družina
Vendar Mandić ni le izjemen športnik, ampak je tudi glas etičnih vrednot v športu. Čeprav je pogosto osredotočen na trening in tekmovanja, njegovo gledanje presega le rezultate: kritičen je do praks in sodniških interpretacij, ki po njegovem mnenju slabijo integriteto vaterpola in športa nasploh. »To ni več vaterpolo, kakršnega sem se učil kot otrok,« je dejal, ko je opozarjal na spremembe v igri.
Disciplina, poštenost in odgovornost so zanj temeljne lastnosti športnika, zato jih s svojim vedenjem prenaša na soigralce in mlade, ki ga gledajo kot vzornika. »Zame šport ni samo zmaga, ampak tudi način življenja. Če ne spoštuješ pravil in ljudi okoli sebe, nimaš pravice govoriti o uspehu,« je dodal Mandić, ki je poročen in oče dveh otrok, hčerke Lenke in sina Ognjena.