Šterbika so v špansko reprezentanco vpoklicali šele za polfinalni dvoboj s Francijo. Selektorjev telefonski klic je dan pred tekmo sprejel v čakalnici pri zdravniku v makedonskem Skopju, kjer si trenutno služi rokometni kruh. Čeprav poldrugi mesec ni treniral, je odločilno prispeval k prvi evropski rokometni kroni za Španijo.
Roger in Arpad dokazujeta, da športniki po 30. letu starosti niti približno še niso za staro šaro. Tudi Slovenci imamo nekaj takih. O tem, ali je težko nositi več kot trideset križev, smo povprašali telovadca Saša Bertonclja, smučarskega skakalca Jerneja Damjana, košarkarja Gorana Dragića in rokometaša Uroša Zormana.
Uroš Zorman: Stop za hamburgerje
Začnimo z najstarejšim – Urošem Zormanom, ki je 9. januarja dopolnil 38 let. Dolgoletni kapetan slovenske rokometne reprezentance je zanjo odigral kar 225 tekem in zabil 523 golov. Od dresa z državnim grbom se je poslovil maja lani, ostal pa je zvest svojemu klubu – poljskim Kielcam, za katerega igra od leta 2011 in s katerim je pred dvema letoma osvojil naslov evropskega prvaka (s tremi različnimi klubi je bil Zorman kar štirikrat evropski prvak).
»Zlagal bi se, če bi rekel, da pri 38 letih ni težje kot na začetku športne poti. Bolijo kosti, glava je bolj utrujena, regeneracija je daljša, potrebujem več počitka, tudi prehranjujem se drugače. Hamburgerji, pice, sladkarije, zlasti tortice, so zdaj redkeje na mojem jedilniku,« spremembe našteva Zorman. Priznava tudi: »Po treningu me naslednje jutro vse boli. Letos to najbolj opažam. Če je odmor med treningi in tekmovanji daljši, sem kot dizelski motor – potrebujem več časa, da se zaženem.«
Nedavno končano evropsko prvenstvo v Zagrebu je Uroš prvič po dolgih letih spremljal kot televizijski gledalec. Daljši odmor je izkoristil tudi za družinske radosti. Z ženo Katjo in tremi otroki – enajstletnim Maksom, osemletnim Jakobom in še ne enoletno Ulo – je obiskal tople kraje, tudi smučali so. Pravi, da se na Poljskem odlično počutijo, kar je eden od razlogov, da je v Kielcah že sedem let. »Moja kariera kaže, da so zadovoljni z mano in da se lahko enakovredno kosam z dvajsetletniki. Če sem pošten, ni nihče pomislil, da bom pri 38 letih še vedno igral. Mislil sem, da bom vztrajal le do Kristusovih let, zdaj pa je medicina napredovala, tudi treningi so malo drugačni. Vse to mi je podaljšalo kariero. Potrebujem pa več masaž in počitka kot nekoč, ob desetih zvečer običajno že trdno spim,« nam zaupa Uroš.
Jernej Damjan: Hčerka skrbi za kondicijo
Smučarski skakalec Jernej Damjan bo 28. maja praznoval 35. rojstni dan. Letošnja sezona je zanj sanjska. Novembra lani je na tekmo svetovnega pokala v finsko Ruko odšel kot rezerva, a se ni niti približno vedel kot rezervist, saj je zmagal. Za nameček je bil na prestižni novoletni skakalni turneji z desetim mestom najboljši slovenski skakalec, na nedavnem svetovnem prvenstvu v poletih v Oberstdorfu pa je skupaj s Petrom in Domnom Prevcem ter Anžetom Semeničem osvojil srebrno kolajno, ki je že njegova četrta z moštvene tekme. V prihodnjih dneh ga čakajo še olimpijske igre v južnokorejskem Pjongčangu.
Je Jernej Damjan kot vino, torej starejši je – boljši je? »Pri teh letih niti približno ni enako kot pri petnajstih. Največja razlika je v regeneraciji. Starejši si, dlje časa traja. Sploh hitra mišična vlakna potrebujejo precej več, da se regenerirajo, medtem ko se mi zdi, da dolga vlakna, ki skrbijo za vzdržljivost, delajo celo bolje kot prej. Lažje vaje lahko dalj časa delam precej z lahkoto, po kakšnih eksplozivnih vajah pa sem utrujen še dva dni,« priznava Jernej. Na vprašanje, ali zjutraj težje vstane, kot je vstajal v najstniških letih, odločno odvrne: »Ne, to pa ne. Pri 34 letih je še prezgodaj za takšne bolečine. Mislim, da ima zasluge za to tudi moja kondicijska trenerka – triinpolletna hčerka Niki.«
Jernej Damjan je pred letošnjo skakalno sezono precej spremenil način treninga. »Ustaljen ritem treninga se začne pri 23 letih ali še prej. Ves čas delaš enako, pozabiš pa, da se tvoje telo spreminja. Glede na vse, kar se mi je dogajalo zadnja leta, in glede na številne poškodbe sem spoznal, da moram nekaj korenito spremeniti,« nam je povedal. Je torej treniral bistveno manj kot prejšnja leta? »Ne, bistveno drugače sem treniral. Precej manj je bilo eksplozivnih vaj in vaj za moč, veliko več pozornosti pa sem posvečal vzdrževanju dobrega počutja, regeneraciji, razteznim vajam… To je obrodilo bogate sadove.«
Sašo Bertoncelj: Še vedno trenira »kot norec«
Telovadec na konju z ročaji Sašo Bertoncelj bo 16. julija star 34 let. V svoji vitrini ima med drugim dve kolajni z evropskih prvenstev. Zase pravi, da trenira kot norec, od štiri do pet ur na dan. Koliko časa še? »Ne razmišljam še o koncu, toda glede na moja leta vem, da to ne bo več šlo v nedogled. V zadnjem letu se sicer počutim boljše, kot sem se pred nekaj leti, je pa očitna razlika v regeneraciji, ki je daljša, večje so tudi možnosti poškodb. Po koncu treninga me velikokrat kaj boli. Pred desetimi, petnajstimi leti sem se zjutraj zbudil, bolečin po treningu prejšnji dan ni več bilo ali so bile veliko manjše, zdaj pa so naslednji dan enake ali še malenkost večje. Veliko pomembnejše so zato masaže, nega telesa in zdrava prehrana.« S slednjo Sašo nima težav, saj slovi tudi kot odličen kuhar (lani je sodeloval v kuharski oddaji MasterChef Slovenija), njegova kuharska specialiteta pa je losos. Sašo je tudi ponosen na svojega dobro leto starega sinčka Jana. »Cukerček in nagajivec je, vse v enem paketu,« pravi in se veseli skorajšnjega novega naraščaja.
V letošnji natrpani sezoni ima Sašo Bertoncelj visoke tekmovalne cilje. »Naštel jih bom od konca. Novembra bo svetovni pokal, ki bo štel za kvalifikacije za olimpijske igre. Naslednji cilj je svetovno prvenstvo, s katerega mi manjka še medalja. Avgusta bo evropsko prvenstvo. Od tam imam že kolajni, a bi rad imel še kakšno. Poleti bom na sredozemskih igrah branil zlato medaljo…« Dodajmo, da je Mednarodna gimnastična zveza pred dnevi po Sašu Bertonclju poimenovala prvino na konju z ročaji – bertoncelj.
Goran Dragić: Ko se prebudim, vse boli
Predstavitev uspešnih slovenskih športnikov, ki so blizu Kristusovim letom, sklenimo z najmlajšim – s košarkarjem kluba Miami Heat v ameriški ligi NBA Goranom Dragićem, ki bo 6. maja star 32 let. Slovenskim ljubiteljem košarke se je usedel v srca na lanskem evropskem prvenstvu, na katerem je kot kapetan našo reprezentanco popeljal do zlatega odličja, razglasili so ga za najboljšega igralca prvenstva, doma pa za slovenskega športnika leta 2017.
Goran Dragić, oče Matea in Viktorie, v ameriški profesionalni ligi tekmuje že deset let. Na naše vprašanje, ali se telo športnika po tridesetem letu starosti odziva bistveno drugače kot telo najstnika, pritrdi: »Regeneracija je daljša, sklepi in mišice veliko bolj bolijo. Starejši ko je športnik, več časa mora nameniti predvsem raztezanju. Zjutraj je vedno najhuje, saj se med spanjem mišice zakrčijo, tako da me, ko se prebudim, boli vse telo, še največ težav pa imam s koleni. Ko mišica dobi prožnost, se vse vrne na pravo mesto. Podobno je tudi s sklepi. To je preprosto cena vrhunskega športa.«
Goran pravi, da je v ameriški profesionalni košarki ritem napornejši kot v evropski, saj je več tekem na teden in še dlje trajajo (48 minut) kot v Evropi (40 minut). »Poleg tega se v ligi NBA igra bolj atletska košarka, zato so obremenitve večje,« našteva naš košarkarski as, ki so mu v finalu evropskega prvenstva med Slovenijo in Srbijo po fanatični borbi pred koncem tekme pošle moči.
Koliko časa je potreboval, da se je odpočil po tem napornem prvenstvu? »Fizično sem potreboval kakšne tri dni, da sem prišel k sebi. Če sem povsem odkrit, je bila psihična utrujenost še precej večja od fizične. Posledice sem čutil še dva tedna po prvenstvu. Pojavila se je zasičenost s košarko. A ko se je enkrat začela sezona v ligi NBA, je to minilo,« sklene Goran, ki bo 18. februarja kot prvi Slovenec igral na prestižni tekmi največjih zvezd lige NBA All Stars.
