Doping med rekreativci: Do pozornosti z zmago in jemanjem

Dopingirancev je le peščica

Kot kažejo zadnja poročila Mednarodne kolesarske zveze, za doping ni imun niti rekreativni šport. Število tekmovalcev, ki si na dirkah pomagajo s prepovedanimi poživili, v zadnjih letih narašča. To ne velja le za kolesarje, temveč tudi za tekače, triatlonce in uporabnike fitnesov. A ker je to področje tako pri nas kot v tujini zelo malo raziskano, bi bilo vsako podajanje številk preprosto ugibanje. Sodelavec Dnevnika in redni udeleženec kolesarskega Maratona Alpe Metod Močnik zatrjuje, da število ljudi, ki v tekmovalni rekreaciji uporabljajo doping, ni veliko. »Krožijo govorice, da najboljših sto na maratonu Alpe uporablja nedovoljena sredstva. Ali pa vsi tisti, ki na Ljubljanskem maratonu tečejo pod tremi urami. Podatek, ki drži, pa je, da jih je od vseh teh le en odstotek zares na dopingu. In to je mojem mnenju zelo malo,« pravi Močnik. Zanj sta amaterska tekmovalna populacija in rekreativna populacija dva ločena svetova. »Med amaterskimi tekmovalci so taki, ki v šport – v mojem primeru kolesarstvo – vlagajo več kot nekateri profesionalci. Živijo bolj športno, tudi njihov pristop na treningih je enak kot pri profesionalcih, če ne boljši,« še dodaja Močnik. V vseh letih tekmovanja na amaterski ravni mu še nihče ni ponujal nedovoljenih poživil, verjame pa, da moraš za pravi doping prihajati iz zdravstvenih krogov. »Za koristen doping moraš imeti za sabo celotno ekipo. Poznati moraš ljudi iz medicine. So nekatere stvari, ki jih lahko naredi zgolj zdravnik,« opozarja kolesarski navdušenec, ki ga veseli, da je zavest glede nečistosti v Sloveniji na zelo visoki ravni. »Ljudje vedo, da je lepo biti čist. Tudi na rekreativnih tekmah. Podobno se nihče ne želi družiti z mafijci, če od tega nima koristi. Ta zavest pri nas deluje in prav to je najboljša pot v boju proti dopingu,« zaključi Močnik.

Pomembno vlogo pri ozaveščanju javnosti ima predvsem Slovenska antidopinška organizacija (SLOADO). Kot je pred časom za Dnevnik dejal njen direktor Jani Dvoršak, se o tej temi še vedno premalo govori. »SLOADO že več let dela s protidopinškimi ambasadorji v vseh športnih oddelkih slovenskih gimnazij, poleg tega sodelujemo z mladinskimi športnimi ekipami, vstopili smo tudi v tretjo triado osnovnih šol, saj menimo, da je treba o tem ozaveščati tudi otroke,« je razložil vodilni mož domače antidopinške organizacije.

Premalo sredstev pomeni premalo testov

Dopinške kršitelje je v profesionalnem športu težko odkriti, še težje je to med rekreativci. Glavni razlog za to je izredno majhno število opravljenih testov. Za lažjo predstavo: na lanskem Ljubljanskem maratonu je v vseh kategorijah skupaj tekmovalo več kot 20.000 ljudi, organizatorji pa so v sodelovanju s SLOADO opravili vsega dvanajst dopinških kontrol. Direktor največjega tekaškega praznika pri nas Gojko Zalokar pojasnjuje: »Testov je premalo, glavni razlog pa so finančna sredstva. Takšne kontrole so izjemno drage. Opravljamo jih le z vrhunskimi športniki, največkrat povabljenimi tekači. Pri pravih rekreativcih smo do zdaj preverili le štiri vzorce, kar je ob visoki udeležbi praktično enako nič. Če bi bile stvari cenovno dosegljive, bi se tega z veseljem lotili.« Direktor Timing Ljubljana, uradnega časomerilca na največjem slovenskem maratonu, še dodaja: »Težava je tudi v tem, da nimamo pravnih sredstev, s katerimi bi morebitnim kršiteljem nato prepovedali udeležbo na naslednjih prireditvah. To bo treba regulirati z zakonom, sicer dopinške kontrole nimajo smisla.«

Da so finančna sredstva, s katerimi razpolagajo organizatorji rekreativnih tekmovanj v Sloveniji, največja ovira na poti k boljšemu nadzoru nedovoljenih poživil, se strinja tudi Marko Roblek, predsednik društva Vitezi dobrega teka. Ta na Bledu že od leta 2007 organizira desetkilometrski nočni tek okoli Blejskega jezera. Letošnja izvedba se bo v zgodovino zapisala kot prva, na kateri so izpolnili vse pogoje za državni rekord v cestnem teku na deset kilometrov. »Želeli smo zapolniti praznino med državnimi tekaškimi rekordi. V Atletski zvezi Slovenije so posebej poudarili, da je eden izmed pogojev za priznanje rekorda tudi opravljena dopinška kontrola. Po prvotnem načrtu smo želeli testirati šest tekačev – najboljše tri v moški in ženski konkurenci. A ob tem bi znesek stroškov hitro presegel 3000 evrov, kar je bil za nas prevelik zalogaj. Zato smo se odločili le za test obeh absolutnih zmagovalcev. Stroški so znašali med 1500 in 2000 evri, postopek pa je v sodelovanju s SLOADO potekal brez težav. Zdaj čakamo na rezultat kontrole, a verjamemo, da bo negativen, s tem pa bo državni rekord tudi uradno priznan,« je razložil Roblek. Upa, da se bodo v prihodnosti v boj za najboljši čas na cestni »desetki« podali tudi organizatorji drugih tekmovanj.

Toda kot pojasnjuje Igor Drakulič, ki je skupaj z Društvom Tek štirih mostov letos že osmič organiziral desetkilometrski tek v Škofji Loki, ob omejenih finančnih sredstvih do tega ne bo prišlo. »Če bodo zahtevane dopinške kontrole v lovu na državni rekord povzročile dodatne stroške pri organizaciji, se tega ne bomo šli. V primeru, da bo to financirala SLOADO ali kdo drug, pa smo seveda pripravljeni sodelovati,« pravi Drakulič, ki opozarja, da bi šele bolj pogoste kontrole pokazale, kako je z uporabo nedovoljenih poživil med rekreativci. »O tem se veliko govori in piše. Tudi člani našega društva, ki je član Združenja cestnih in rekreativnih tekov, se o tej tematiki veliko pogovarjamo s preostalimi organizatorji. Veliko je bilo narejenega glede ozaveščanja javnosti, več bi morali storiti pri dejanskem kontroliranju tekačev.«

Ljudje se ne zavedajo nevarnosti

Z ugotovitvami organizatorjev pa se ne strinja dr. Edvin Dervišević. »Denar je zadnja težava. Na prava mesta je treba postaviti sposobne ljudi, pa bo morda kaj drugače. Denar je vedno dober izgovor,« pravi profesor z ljubljanske Fakultete za šport, kjer je specializiran za medicino športa. Uporaba zdravil za astmo pri rekreativcih, ki nimajo te bolezni, se mu zdi neumna. Kot večkratni član različnih dopinških skupin in komisij tega početja enostavno ne zna pojasniti. »Ne vidim smisla v tem, da gre nekdo na rekreativni tek in zmago ali dober rezultat doseže s pomočjo nekih zdravil, ki jih ne potrebuje. Normalen človek tega ne bi počel. Če nekdo, ki ni bolan, uporablja takšna zdravila, gre za doping. In ni pomembno, za kakšno količino tega zdravila gre, veliko ali minimalno,« je oster Dervišević. Po njegovih besedah je razlikovanje med prehranskimi dopolnili in dejanskim dopingom – uporabo nedovoljenih sredstev, ki so na črni listi Svetovne protidopinške agencije (WADA) – vse težje. »Na trgu Evropske unije je več kot 16.000 različnih beljakovinskih proizvodov. Nihče ne preverja, kaj je v njih. Tega ne vedo niti trgovci, ki jih v fitnesih prodajajo. Nekateri proizvajalci vanje dajejo tudi sredstva, ki jih WADE ne dovoljuje. Težava nastane tudi ob neizobraženosti in nepoznavanju poživil, ki jih ljudje zaužijejo. Posledice so lahko hude, od vrtoglavice in impotence do rakavih obolenj,« dodaja Dervišević.

Podobnega mnenja je tudi farmakolog z Medicinske fakultete v Ljubljani dr. Lovro Žiberna: »Posledice za zdravje so lahko akutne – pojavijo se v kratkem času po uporabi neke snovi, lahko pa so kronične in se pojavijo po dlje časa trajajoči uporabi. Poznamo tudi posledice za zdravje, ki se pojavijo desetletje ali več po prenehanju uporabe snovi, npr. uporaba anaboličnih androgenih steroidov povečuje incidenco rakavih obolenj in srčno-žilnih bolezni tudi po daljšem obdobju, ko je športnik že prenehal z njihovo uporabo. Neželeni učinki so odvisni od snovi, ki jo posameznik uživa, od odmerka, od trajanja uporabe, od genske predispozicije za posamezno bolezensko stanje ipd. Težko je na kratko povzeti številne posledice za zdravje, ki jih imajo te snovi. Njihova uporaba zdrav organizem v homeostazi potiska v suprafiziološka stanja, zato so te snovi škodljive. V zgodovini športa poznamo mlade športnike, ki so zaradi dopinga umrli – še več pa je tistih, pri katerih se zaradi tega razvijejo kronična bolezenska stanja.«

Žiberna kot enega izmed razlogov za porast uporabe nedovoljenih poživil med rekreativci vidi tudi v razvoju interneta. »Na svetovnem spletu je danes veliko informacij, veliko spletnih trgovin, veliko posameznikov, ki delijo svoje znanje kot uslugo. Žal je veliko informacij nestrokovnih in lahko pripeljejo do resnih zdravstvenih zapletov,« dodaja strokovni sodelavec SLOADO. Njegovim besedam prikimava tudi Dervišević: »Internet igra pomembno vlogo. Večina ljudi namreč prav tam kupuje ta poživila. Največja nevarnost je v tem, da ljudje ne vedo, kaj kupujejo. Če nekdo nekaj kupi v lekarni, ve, kaj dobi in kaj vsebuje. Pri nakupih prek spleta ni tako.«

Želja po uspehu postane prevelika

O tem, zakaj bi rekreativci sploh uporabljali nedovoljena sredstva, smo se pogovarjali tudi z večkratno udeleženko tekaških maratonov. Devetintridesetletna Tanja Potočnik se s tekmovalnim rekreativnim tekom ukvarja od leta 2015, od takrat je pretekla petnajst polmaratonov in tri maratone. Zadnjič je 42 kilometrov pretekla leta 2016, ko je v absolutni konkurenci zasedla peto mesto med Slovenkami. »V skupini pod vodstvom nekdanjega olimpijca Romana Kejžarja enkrat tedensko treniramo sami rekreativci, stari od osemindvajset do sedemdeset let. Nikoli ni bilo debate o jemanju poživil. Tečemo na makarone in osvežilne napitke, kolikor dopušča telo,« pravi Potočnikova. Na pripravah v Ljubljani in Kranju se je srečala z veliko tekači, a še nikoli ni naletela na to, da bi kdo kaj jemal, prav tako ji dopinških sredstev niso ponujali. Meni, da je nadzora med rekreativci premalo, ne razume pa tistih, ki to počno. »Zame je rekreacija sprostitev, in ne služba. Če se ženemo za rezultatom, vendar fizično tega ne zmoremo, verjamemo pa nedovoljenim poživilom, je to težava v glavi in dvojno laganje. Samemu sebi in okolici, ki se veseli zlaganih uspehov,« pripomni Tanja Potočnik, sicer profesorica slovenščine in francoščine.

Enakega mnenja je tudi devetindvajsetletni Matic Platiša, štirikratni udeleženec Maratona Franja. Od tega je enkrat vozil na daljši, trikrat pa na krajši razdalji. Tudi zanj je doping nesprejemljiv, vendar verjame, da število tekmovalcev, ki uporabljajo prepovedane snovi, ni tako nizko. Na vprašanje, kako si razlaga takšno početje, Platiša odgovarja: »To sta tekmovalen duh in individualizem 21. stoletja. Če nisi prvi, nisi vreden nič. Potem je tukaj še nerazgledanost, nezavedanje, da to zdravju škodi. Veliko ljudi tega sploh ne ve.«

Uživanja poživil ni mogoče preprečiti

Podobne razloge za uporabo dopinga med rekreativnimi športniki navede tudi Gorazd Penko, direktor Maratona Franja. »V bistvu gre za tekmovanje in dokazovanje pred drugimi. Tukaj so še vse večje materialne in denarne nagrade na rekreativnih prireditvah. V nekaj skrajnih primerih gre tudi za stave. Težava je še v tem, da mediji zmagovalcem na teh tekmah namenjajo vse več pozornosti, ki je že zdaj, vsaj po mojem mnenju, prevelika,« pravi Penko. Čeprav ne želi zmanjševati pomena opozarjanja, da je uporaba dopinga napačno početje, meni, da je v Sloveniji v primerjavi z majhno peščico rekreativcev, ki uporabljajo dopinška sredstva, večji družbeni problem okrog 100.000 ljudi, ki uživajo droge in alkohol.

Nelogično uživanje nedovoljenih sredstev nam je skušal razložiti tudi športni psiholog dr. Matej Tušak. »Gre za rekreativce, ki imajo v ozadju tekmovalne motive. Njihov cilj ni izpolnjevanje zdravstvenih želja, napredek ali uživanje v sami aktivnosti. Velikokrat gre tudi za nekdanje vrhunske športnike – pri njih je v ozadju tudi kompenzacijski motiv: želijo biti uspešnejši kot nekoč. Vse to pa ne opravičuje uporabe dopinga,« pravi Tušak, vendar ne vidi smiselnosti v dopinških kontrolah med rekreativci. »Na doping je treba danes gledati zelo široko. Veliko substanc, ki so za profesionalne športnike prepovedane, rekreativni športniki zaužijemo nevede. Takšen primer so tablete proti bolečinam. Sam ne vidim razloga za to, da bi rekreativci imeli dopinške kontrole. Če nekdo želi kaditi marihuano, mu tega ne morete preprečiti. Prav tako nekomu, ki je pijan, ne morete preprečiti, da pleše celo noč. Podobno je z dopingom. Prepove se lahko trgovanje s temi poživili, samega uživanja pa ne. Za to nimamo niti pravne podlage, obenem so takšni testi zelo dragi,« z že omenjeno težavo glede financ zaključi Tušak.