Pred nekaj več kot tridesetimi leti, natančneje 17. decembra leta 1992, je v prvi tekmi za svetovni pokal na Pokljuki Boštjan Lekan osvojil prve slovenske točke v svetovnem pokalu. Z enim zgrešenim strelom je v individualni tekmi na 20 kilometrov osvojil 14. mesto. Danes 56-letni Lekan je nastopil tudi na olimpijskih igrah v Albertvillu leta 1992 in dve leti pozneje v Lillehammerju. Pred olimpijskimi igrami leta 1998 v Naganu je svoje mesto v reprezentanci prepustil mlajšemu Tomažu Žemvi, sam pa je zaradi težav s hrbtom končal s kariero. Po njej je bil strokovni komentator na TV Slovenija, nato pa nekaj let trener v slovenski ekipi B in tudi v strokovnem vodstvu Uroša Velepca v ekipi A. Od predlani sodeluje s hrvaško biatlonsko izbrano vrsto, s katero bo tudi na letošnji Pokljuki, kjer bodo od jutri do nedelje tekme svetovnega pokala v sprintu, zasledovanju ter v mešanih parih in mešanih štafetah.

Trideset let je že od prvega nastopa za svetovni pokal na Pokljuki in po vaši zaslugi tudi prvih slovenskih točk v tem tekmovanju.

V preteklosti se sploh nisem oziral na svoje tekmovalne uspehe in šele pred nekaj leti, ko so mi omenili ta podatek, sem začel razmišljati tudi o tej tekmi na Pokljuki. Vesel sem, da je od tistih šestih, sedmih tekmovalcev, ki smo se takrat ukvarjali z biatlonom, ravno meni kot prvemu uspelo priti do točk svetovnega pokala. Tudi takrat smo se, podobno kot danes, odrekali marsičemu. Skratka, sem vesel, da se lahko ponašam s tem, pa tudi, da se me javnost spominja tudi na ta način.

Čeprav biatlonski začetki v Sloveniji segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bilo v Mrkoplju prvo jugoslovansko državno prvenstvo, zmagovalec je bil Janez Pavčič,
ima največ zaslug za njegov
preporod Janez Vodičar, ki se mu je
poleti 1989 pridružil Vladimir
Korolkevič. Kako se spominjate
tega obdobja?

Dejansko je bil Vodičar tisti, ki je imel največ zaslug za to, da smo se z biatlonom lahko resno ukvarjali. Še pred prihodom Korolkeviča pa je bilo nekaj bolgarskih trenerjev, vendar nam je bila beloruska biatlonska šola bolj pisana na kožo. Po razpadu Jugoslavije smo s 1. julijem 1991 brata Jure in Uroš Velepec, Sašo Grajf, jaz ter Rajmond Debevec in lokostrelec Samo Medved postali sploh športniki, ki smo dobili zaposlitev v slovenski vojski. Ukaz o tem sta podpisala takratni minister za obrambo Janez Janša in general Janez Slapar. S tem smo prišli do boljših pogojev za delo in tudi boljših rezultatov.

Koliko je k razvoju slovenskega biatlona pripomogel biatlonski center na Pokljuki? Spomnim se še, ko se
je vse dogajalo v stari vojašnici na Rudnem polju, zdaj so pogoji
bistveno boljši?

Na Pokljuki se je resnično veliko spremenilo, vse pohvale pa si v začetku zasluži slovenska vojska, ki je urejala proge. Nato smo se preselili v začasne zabojnike, ki so na mestu, kjer je zdajšnji objekt. Zanj lahko rečemo, da je moderen, vendar kot sem že predlani dejal za nekatere medije, še ni dokončana zgodba. Še vedno pogrešam rolkarsko stezo, pokrito strelišče, večnamensko športno dvorano, kar je bilo vse obljubljeno, pa nikoli izvedeno. Cesta in optika sta delno urejeni, vse drugo pa je, kot je bilo še pred svetovnim prvenstvom leta 2021, in če samo pogledam, kako po Evropi rastejo sodobni biatlonski centri, spet zaostajamo. Konfiguracija prog se je spremenila, kar je dobro, infrastruktura pa me zelo skrbi. Za zdaj je Pokljuka še v koledarju Mednarodne biatlonske zveze, kaj pa bo čez pet, šest let, si pa ne upam napovedati.

Svojo tekmovalno pot ste končali po poškodbi hrbta in operaciji hernije.

Leta 1995 sem še nastopal na svetovnem prvenstvu v Anterselvi, vendar že poškodovan. Pojavili so se tudi mlajši tekmovalci, Janez Ožbolt, brata Jože in Matjaž Poklukar, Tomas Globočnik, Marko Dolenc, Tomaž Žemva. Zaradi poškodbe in napornih treningov telo ni več zdržalo in čeprav sem želel svojo kariero podaljšati do olimpijskih iger v Naganu, sem svoje mesto na koncu raje prepustil Žemvi.

Vendar ste tudi po koncu tekmovalne kariere čas ostali povezani z biatlonom, najprej kot serviser, potem tudi trener v B ekipi, pa kot strelski trener in pomočnik glavnega trenerja Uroša Velepca.

Po koncu tekmovalne kariere sem se za nekaj časa umaknil iz športa in se posvetil družini. S prihodom Jureta Velepca na mesto vodje panoge za biatlon sem leta 2001 po Mateju Oblaku in Mateju Kordežu prevzel vodenje servisne ekipe. Svojemu nasledniku Anžetu Globevniku sem prepustil tudi svoje zapiske, ki jih še zdaj uporabljajo. Tako sem bil pozimi v servisni ekipi, poleti pa sem bil asistent Urošu Velepcu in Tomašu Kosu, kjer sem jima bil v podporo predvsem pri streljanju. Reprezentanca se je zelo razširila, ob moški smo dobili še žensko reprezentanco, v kateri je bila v začetku praktično le Andreja Koblar, potem so prišle še Tadeja Brankovič, Dijana Grudiček, Lucija Larisi, Teja Gregorin…, tako da smo imeli tudi močno štafeto.

Omenili ste ženski del reprezentance, v katerem je v zadnjih letih prišlo do velikega osipa mlajših tekmovalk (Lili Drčar, Anja Eržen, Urša Poje, Lea Einfalt, če naštejem samo nekatere). Kje vidite vzroke za to?

Že vrsto let se v Sloveniji z biatlonom ukvarjajo tudi v mlajših kategorijah. Včasih tega ni bilo, pravzaprav v mojih časih nismo imeli niti reprezentance B in mlajše kategorije so bile bolj ali manj le na klubski ravni. To zagotovo ni bilo dobro, kajti če ni pritiska mlajših tekmovalcev, ni konkurence. Ob tem smo vsi prišli iz tekaških vrst, edini, ki je bil »pravi« biatlonec, je bil Janez Ožbolt. Skratka, zdaj je vzpostavljen sistem regijskih centrov, česar pred 15 in več leti ni bilo. Žal je največji osip po koncu srednje šole, kajti v reprezentanci A so tekmovalci kolikor toliko finančno preskrbljeni, v reprezentanci B pa so tekmovalci in tekmovalke na plečih svojih staršev ali klubov. Nekaj podobnega je tudi drugod po svetu, pri nas pa je toliko bolj očitno, ker imamo toliko manj kadra. Mislim, da bi moral Olimpijski komite Slovenije določiti, kateri športi so prioriteta v Sloveniji.

Začetek letošnje sezone je vendarle spodbuden, pri dekletih Polona Klemenčič bolj ali manj redno osvaja točke svetovnega pokala, tu je potem seveda še Anamarija Lampič, v moški konkurenci so do točk začeli prihajati tudi Lovro Planko, Alex Cisar, Toni Vidmar… Ali gre slovenski biatlon v pravo smer?

Pred olimpijskimi igrami v Pekingu sem začel delati s hrvaško biatlonsko zvezo, vseeno pa smo bili predvsem lani, ko je slovensko reprezentanco še vodil Janez Marič, veliko skupaj in že takrat sem videl, da so slovenski mlajši biatlonci zelo napredovali. Glede Planka in Cisarja, ki se je eno leto nekoliko odmaknil, sem pričakoval, da lahko že v tej sezoni prihajata do točk svetovnega pokala, presenetil pa me je Vidmar. Nekoliko sta me razočarala Miha Dovžan in Rok Tršan, ki pa v štafeti še vedno naredita dober rezultat. Veliko presenečenje je prihod Anamarije Lampič, ki je pripeljala svoj način teka, svojo miselnost, dinamiko in razigranost, kar je očitno prenesla tudi na Polono Klemenčič. Najboljša stvar, ki se je zgodila slovenskemu biatlonu, pa je prihod Ricca Grossa, ki je umirjen človek, predan svojemu delu, in tudi kot trener ima za sabo že veliko uspehov, kjerkoli je do zdaj delal.

Kakšna pa so vaša pričakovanja
na Pokljuki?

S hrvaško reprezentanco si želim, da bi Krešimir Crnović in Anika Kozica prišla do svojih letošnjih najboljših rezultatov in potem uspešno nastopila tudi v mešani štafeti. Veliko upov polagam tudi v slovenske nastope. Anamarija Lampič bo zagotovo magnet za gledalce, veliko upov polagam tudi v Jakova Faka, ki je vedno sposoben priti med najboljše. Vremenska napoved je dobra, snega za tekme je dovolj, zato pričakujem veliko število gledalcev, ki bodo zagotovo prišlo na svoj račun.