Njegovo slovo ob prelomu tisočletja je bilo velik šok za norveško športno javnost. Dæhlie je sicer načrtoval, da bo nastopil še na zimskih olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju, a so mu načrte že zgodaj prekrižale težave s hrbtom. Avgusta 1999 je med treningom na rolerjih doživel hudo poškodbo hrbta, zaradi katere je moral izpustiti celotno sezono 1999/2000. Kljub operaciji in rehabilitaciji se ni mogel vrniti na najvišjo raven. Star je bil 33 let.
Kot otrok ni kazal izjemnega talenta za smučarski tek
»Dolgo sem tehtal in premišljeval. Poškodba je opravila svoje,« je takrat povedal Bjørn Dæhlie in dodal, da to ni nič tragičnega. »Zdaj bom imel priložnost razmisliti o življenju zunaj profesionalnega športa.« Po koncu kariere je postal uspešen podjetnik, vlagal v nepremičnine in športna oblačila ter pomagal dobrodelnim organizacijam, vedno pa je poudarjal, kako ga je tek na smučeh oblikoval in vplival na njegov pristop do dela.
Kot otrok ni kazal izjemnega talenta. Rodil se je v Elverumu, pri sedmih letih pa se je družina preselila v Nannestad, kjer je odraščal ob gozdovih in kmetijskih zemljiščih. Družina je bila tesno povezana: oče, ravnatelj šole in navdušen smučar, je spodbujal disciplino in telesno dejavnost, mati Bjørg Dagrun pa je skrbela za urejeno in spodbudno okolje. Brata in sestra so prispevali k dinamičnemu gospodinjstvu, kjer so aktivnosti na prostem – lov, ribolov, pohodništvo in igre na snegu – krepile vzdržljivost ter timski duh. Sprva je sanjal o nogometni karieri, a ga je srednješolski trener usmeril k nordijskemu smučanju. »Kot mladinec nisem bil med najboljšimi, a sem bil vztrajen in potrpežljiv,« je razkril lastnost, ki je postala temelj njegovih kasnejših športnih uspehov.
Filozofija dela, svetovni pokal in olimpijska prevlada
Na začetku so ga navdihovali tekači iz osemdesetih, kot so Pal Gunnar Mikkelsplass, Ove Aunli, Oddvar Bra in Tor Hakon Holte, a je svojo pot gradil z dolgimi urami treninga, kopičenjem kilometrov in disciplino. »Nikoli nisem iskal bližnjic. Verjel sem v delo,« je poudaril. Njegova sposobnost ni temeljila le na disciplini, ampak tudi na izjemni fizični kapaciteti; njegov VO₂ max je bil 96 ml/kg/min, višji od kolesarja Miguela Induraina (88 ml/kg/min), kar je razkrivalo naravni potencial za vzdržljivost.
Na svetovni ravni je debitiral januarja 1989 v ruskem Kavgolovu, kjer je zasedel 11. mesto na 15 km v prosti tehniki. Le nekaj mesecev pozneje, 9. decembra, je v ameriškem Soldier Hollowu dosegel svojo prvo zmago v svetovnem pokalu na 15 km v klasični tehniki. Pravi preboj je doživel v sezoni 1991/92 s prvo od šestih skupnih zmag v svetovnem pokalu. Ob tem je zbral še 46 posamičnih zmag v svetovnem pokalu in 16 v štafetnih tekmah, pri čemer takrat na sporedu še ni bilo sprinterskih disciplin. Na svetovnih prvenstvih je bil devetkrat najboljši, petkrat drugi in trikrat tretji.
Izkazal se je tudi na olimpijskih igrah. Leta 1988 v Calgaryju je bil sicer član norveške reprezentance, vendar še ni nastopil, zato pa je v nadaljevanju kariere na treh zaporednih olimpijadah (Albertville 1992, Lillehammer 1994 in Nagano 1998) osvojil osem zlatih in štiri srebrne kolajne. Šele rojak, biatlonec Ole Einar Bjørndalen, ga je v Sočiju leta 2014 prehitel po številu odličij, saj je zbral dve bronasti več. Poseben trenutek se je zgodil v Naganu 1998: po zmagi na 10 km je počakal zadnjega tekmovalca, kenijskega tekača Philipa Boita, in ga objel. »To je tisto, kar šport pomeni – spoštovanje truda,« je povedal Dæhlie. Boit je pozneje enega od svojih otrok poimenoval po njem, kar je simbol trajnega spoštovanja in prijateljstva.
O naslednikih,
Klaebu in novi generaciji
Čeprav je njegova kariera pustila astronomske številke, je Dæhlie jasno razumel, da šport ne obstaja v vakuumu. Med zdajšnjimi norveškimi tekači izstopa Johannes Høsflot Klæbo, ki je po številu naslovov na svetovnih prvenstvih in v svetovnem pokalu že presegel nekatera Dæhliejeva merila. »Je zelo zabaven tip. Spominja me na mlajšo različico Pettra Northuga. On je že zdaj odličen, a boljša taktika bi mu prinesla še večjo prednost,« je ocenil svojega naslednika.
Po koncu kariere Bjørn Dæhlie ni izgubil ljubezni do teka na smučeh. Ostaja aktiven kot mentor, ambasador in vir znanja za mlajše generacije, svojo blagovno znamko športnih oblačil pa je povezal z razvojnimi programi. Soustanovil je Team Aker Dæhlie, prvo norveško zasebno ekipo z različnimi tekmovalci in mladinskimi programi. »Ne želim biti samo dobavitelj športnih oblačil za ekipo, želim biti del ekipe ter tudi sam prispevati,« pravi.
Sodeluje tudi na dobrodelnih smučarskih dogodkih, kot je American Birkebeiner, in tako podpira šport kot orodje družbenega razvoja. Poročen je z Vilde Falck-Ytter, ki ni bila profesionalna športnica, a je Dæhlieju vso kariero stala ob strani in mu nudila oporo v družinskem življenju. Imata dva sinova, Siverta (roj. 1994) in Sanderja (roj. 1997), ki nikoli nista bila vrhunska športnika.