Med najbolj zanimive osebnosti na tekmovanjih v umetnostnem drsanju, ki potekajo v mondenem Milanu, kjer je najcenejša vstopnica 200 evrov, spada trener in koreograf Benoit Richaud. Na spletu kroži posnetek, kako ob drsališču preoblači jakne, da se ujame z ekipo vsakega športnika, ki ga vodi. Sodeluje s kar 16 drsalci in drsalkami iz 13 držav, zato je zelo obremenjen, saj njegovi varovanci nastopajo drug za drugim. Pogosto ima le nekaj sekund časa za pripravo na nastop, da obleče jakno reprezentance, za katero nastopa njegov varovanec. »Menjavanje jaken ni le praktično upoštevanje barv reprezentance in obveznosti do sponzorjev. Postalo je tudi način, da se vživim v čustvene potrebe vsakega športnika, ko je pritisk največji,« pravi 38-letni Francoz Benoit Richaud.
Najboljši koreograf
umetnostnega drsanja
Richaud je nekdanji učenec drsalne šole v Lyonu in je tekmoval v plesnih parih. Za Francijo je nastopil na treh mladinskih svetovnih prvenstvih, najboljša uvrstitev pa je bila sedmo mesto. Po tekmovalni upokojitvi je kot trener in koreograf delal v Nici in leta 2024 prejel tudi nagrado za najboljšega koreografa leta umetnostnega drsanja. Seznam njegovih varovancev je dolg, saj prihajajo z vsega sveta, zato ima sloves najbolj zaposlenega koreografa in trenerja na letošnjih OI. Njegova varovanca sta tudi Kanadčan Stephan Gogolev, ki je osvojil peto mesto, in Nika Egadze iz Gruzije, letošnji evropski prvak in deseti na OI.
V umetnostnem drsanju ni nič neobičajnega, da si tekmovalci delijo trenerje in koreografe. Pravila trenerjem dovoljujejo delo s športniki iz več držav, čeprav nato tekmujejo drug proti drugemu. Richaud ima tako natrpan urnik in tudi njegov kovček je zaradi menjav jaken in plaščev zelo težek. Največkrat se preoblači v zakulisju, ko ni časa, pa kar ob ledeni plošči. »Pomembna sta organizacija in hitrost. Čeprav to običajno ni dovoljeno, imam svoja oblačila pogosto shranjena kar v garderobi, kjer so drsalci in drsalke. Če to ni mogoče, imam vodjo ekipe ali menedžerja reprezentance, ki skrbi za moje jakne in mi jih podaja,« je za BBC pojasnil Richaud.
Tudi režiser in pisatelj
Richaud je svoje varovance na razmere v Italiji zadnjih pet let pripravljal tudi tako, da so poletja preživeli v športnem centru v Courmayerju. Na severozahodu Italije je z njimi individualno pilil program za nastop na olimpijskem odru. »Ker so olimpijske igre gral, nekaj največjega, sem želel na njih priti z nečim drugačnim. Za umetnostno drsanje bi rad naredil nekaj velikega. Skušam prinesti nekaj globljega in večjega občinstvu ter tudi tistim, ki ga ne spremljajo. Drsanje želim bolj povezati z umetnostjo. Njegovo gledanje da ljudem nekaj drugačnega in priložnost, da so svobodni,« pravi Richaud, ki meni, da je umetnostno drsanje z vso svojo eleganco bratranec baleta. Navdih najde v slikah Vincenta van Gogha, filmskih uspešnicah in abstraktnem minimalizmu.
Svoje vloge ne vidi le kot koreograf, ampak tudi kot režiser in pisatelj: »Skušam prinesti nekaj več kot le šport. Mora biti skoraj filozofsko in duhovno. Vedno skušam predstaviti zgodbo, da ljudje začutijo čustva.« Nekateri njegovi varovanci treninge primerjajo s terapijo. »Ob varovancih, s katerimi delam največ, imam včasih občutek, da čutim utrip njihovega srca. Blagoslov je imeti tak občutek,« je povedal Richaud za olympics.com.