V času moje kariere je petnajst let ohranjal pomembno držo predvsem zaradi spodbudnih rezultatov. Ženskemu biatlonu želimo vrniti prepoznaven status, a se moramo zavedati, da je pred leti nastala ogromna luknja. Realnost kaže, da imamo trenutno samo tri članske tekmovalke. Ne moremo čez noč zakrpati vsega, kar smo zamudili v preteklosti, ampak so pred nami še dolga leta dela. V biatlonu je zelo pomembno, da tekmovalke dozorijo. Sama sem pri 34 letih osvojila kolajno na svetovnem prvenstvu, pri 37 letih mi je uspel posamični rezultat kariere. Upam, da bomo s sedanjo generacijo deklet prišli tako daleč.
Kaj je bilo nekoč drugače, da je imel ženski biatlon več sijaja?Težko rečem. Meni je bilo prijetno na tekmovališču in sem vztrajala zelo dolgo, obenem pa so bili tudi časi drugačni. Verjetno smo se v nekem obdobju premalo zavedali, da nastaja praznina in nismo dovolj dobro skrbeli za dekleta. Dogajalo se je, da so se hitro poslovila ter se raje odločila za študentsko in družinsko življenje.
Kaj je vas tako premamilo?Od nekdaj sem imela rada šport in ta pri meni ostaja številka ena. Rada sem trenirala in tekmovala, kasneje me je začel zanimati tudi sistem treningov in biatlon je ostal moj način življenja. Veliko sem zdoma, a tega se človek navadi. Ohranjala sem svoj ritem in vztrajala. Takšnih primerov ni veliko.
Kaj vas žene naprej?Skupina deklet, s katerimi sodelujemo že peto leto. Rada opravljam trenersko delo, sem sposobna in imam željo nekaj narediti. Hkrati se močno zavedam, v kakšnem stanju smo trenutno. Od mladih se veliko pričakuje, biatlon pa je eden najzahtevnejših športov in ga moraš imeti zelo rad, da ti uspe. Ko prideš do točke, da ne zmoreš obvladovati vseh naporov, postane težko. Imeti moraš ogromno želje in volje.
Kakšen je status žensk v karavani?Ne morem in ne upam si reči, da smo diskriminirane. Že tri leta poudarjam, da ne moremo pričakovati, da se bodo naše tekmovalke kar izstrelile med najboljše v svetovnem pokalu. Ko nimaš rezultatov, ne moreš veliko zahtevati, se pa lahko boriš za pozornost teh deklet in podporo okolja. Na koncu te slišijo, če si glasen.
Je v slovenskem biatlonu več entuziazma v primerjavi z velesilami?Zagotovo, saj nimamo velike izbire za tekme v članski konkurenci. Morda se premalo zavedamo, kako skromni smo na tem področju. Opažam, da so dekleta zelo napredovala, ar potrebujemo še nekaj let, da bodo konkurenčna najboljšim. Prihaja odličen rod mladih deklet, pred katerimi je svetla prihodnost, a se bo treba potruditi, da jih bomo ohranili v članski kategoriji. Avstrijki Dunja Zdouc in Lisa Theresa Hauser sta potrebovali svoj čas za razvoj, da sta pri 27 letih osvojili kolajno v mešanih štafetah. Nihče se ne vpraša, kje sta bili pred petimi leti. Razvoj je v biatlonu zelo pomemben in zelo malo je izjem, ko se pojavi supertalent.
Kako je treba delati z mladimi dekleti?Na večjih tekmovanjih sistem dela ni najboljši. Polona Klemenčič je pred tremi leti kot mladinka že tekmovala v svetovnem pokalu. Urška Poje je v svetovni pokal prišla z vsega šestnajstimi leti. To je veliko prezgodaj. Vse se dogaja prehitro in preskakujemo vmesno stopnjo mladinskih tekmovanj. Ko si enkrat v svetovnem pokalu, nihče ne gleda na starost, ampak zrastejo pričakovanja trenerjev in javnosti. Mi niti s štiridesetim mestom ne bi bili zadovoljni, čeprav je za naše tekmovalke to vrhunski dosežek.
Kakšen je psihološki pristop do tekmovalk?Psihologija je med najpomembnejšimi elementi trenerskega dela. Vsak trener vam bo potrdil, da delo z dekleti poteka veliko drugače kot s fanti. Pri nas je več pogovorov in tudi »jokanja«. Moraš imeti ravno pravšen pristop, ker na silo ne gre nič, saj bi dekleta v tem primeru že veliko prej končala kariero. Ruski sistem se pri nas ne bi obdržal.
Povejte kaj več o tem.Ko so imeli Rusi nekoč ogromno tekmovalk, so z njimi delovali veliko bolj udarno in agresivno. Posledica je bila, da so tekmovalke odpadale. Če bi imela sama takšen pristop, ne bi imeli več nobene tekmovalke. Generacije se hitro spreminjajo in dekleta so postala veliko bolj nežna. Ne bom rekla pomehkužena, a vsekakor drugačna, zato je treba staviti na zmeren način.
Kako se v praksi kaže, da biatlon velja za vojaški šport?Med nami ni takšne demokracije, da bomo delali tisto, kar bodo rekle tekmovalke. Tega pri meni ni, a včasih jih moraš zaslišati in se pogovoriti, če imajo slab dan. Držijo se celotnega načrta, je pa več nihanj kot pri fantih.
Kakšen je status teh deklet?Imajo status dijakinj in študentk, kar jim zagotavlja finančni minimum. To med drugim pomeni, da nekatere hitro obupajo in gredo delat drugam, kjer zaslužijo veliko več. Dekleta potrebujejo podporo, da jih bomo ohranili v tem športu. V mojih časih je bilo marsikaj drugače. Imela sem srečo, da sem bila dvajset let zaposlena v Slovenski vojski.
Kaj vam je dala vojaška izkušnja?Vojske nisem vzela prav resno. Nudila mi je finančno pomoč, da sem lahko nemoteno trenirala, a prav veliko stika z vojsko ni bilo. Imeli smo nekaj obveznosti, kot so tridnevna usposabljanja. Znam korakati, narediti levi obrat, pozdraviti po vojaško, a nisem človek vojske. Red in disciplino mi je dal šport, ne vojska.
Koliko znanja črpate iz tekmovalne kariere?Ogromno. Imam tudi izobrazbo s fakultete za šport, vendar menim, da je to majhna osnova za delo. Veliko štejejo izkušnje, ki sem jih pridobila kot biatlonka, od vsakega trenerja sem poskušala potegniti najboljše stvari. Ne glede na tekmovalne izkušnje se želim vseskozi izobraževati, na koncu pa je občutek tisti, po katerem delaš.
Kakšne so v slovenskem biatlonu možnosti za izobraževanje trenerjev?Niso najboljše. Na vsake toliko časa se udeležimo kakšnega predavanja, a nihče ne pove konkretnih reči. Podpiram potezo mednarodne zveze, ki objavlja strokovne članke, iz katerih lahko pridobiš novo znanje. Imam prijatelja na Norveškem, s katerim si izmenjujeva mnenja. V slovenski reprezentanci sodelujem z Urošem Velepcem, ki ima dolgoletne trenerske izkušnje in je bil tudi trener ženske reprezentance Ukrajine.
V kakšnem odnosu sta trenerja moške in ženske reprezentance?Velikokrat se pogovarjava o sistemu treningov in pristopu do tekmovalcev. Zgodi se, da skupaj treniramo in si pomagamo na pripravah. Povezava med nami je na svetovnem prvenstvu še nekoliko večja, saj delujemo kot ekipa in spodbujamo drug drugega.
Kaj želite videti v drugem tednu pokljuškega šampionata?Na individualni tekmi bo pomembno natančno in brezhibno streljanje. Ne želim se obremenjevati z rezultati, saj so zame pomembnejši nastopi. Omeniti je treba sobotno štafetno tekmo. Upam si napovedati, da lahko pokažemo eno najboljših predstav zadnjih let, saj sta mladinki Lena Repinc in Živa Klemenčič zelo močni.
Bo slovenski biatlon bolj prepoznaven po koncu prvenstva?Že zdaj smo prepoznavni z Jakovom Fakom, ki je naša glavna zvezda. Nimamo težav, da ne bi imeli tekmovalcev v mlajših kategorijah, saj je za njih dobro poskrbljeno v regijskih centrih. Nastaja primerna selekcija, da bomo na koncu imeli izbor najboljših tekmovalk. Zagotovo si na Pokljuki do konca prvenstva želimo dobrih rezultatov, da se nam ne bo zgodila tekmovalna katastrofa. Spodbudni rezultati še vedno ostajajo največji magnet za mlade, ko se odločajo za izbiro športa.
