Ko je Andraž Vehovar leta 1996 Sloveniji priveslal prvo kajakaško olimpijsko kolajno, je štel 24 let. Pred njim je bila še dolga športna kariera, zato je odločitev, da tri leta pozneje čoln in veslo postavi v kot, presenetila marsikoga. Ob obujanju spominov na tiste čase priznava, da je bila odločitev precej impulzivna, čeprav je temelje zanjo postavil že daleč pred tem. Vedno si je namreč govoril, da bo prenehal tisti trenutek, ko bo na startu dobil občutek, da ni več sposoben zmagati. »Ko sem to začutil pred olimpijskimi igrami v Sydneyju, sem potegnil čoln iz vode in se praktično nikoli več nisem usedel vanj. Morda sem pozneje še dvakrat šel v čoln, a me je presenetilo, da mi zadeva kljub dolgim letom premora ni predstavljala veselja. V meni se ni prebudilo nič več, sprožila se ni nobena iskra. Enostavno sem ugotovil, da je v življenju še ogromno drugih lepih stvari, ki jih lahko opravljaš z veseljem in strastjo,« pove Andraž Vehovar.
Kariero bi moral zaključiti že po Atlanti
Odločitve za (pre)zgodnje slovo od športa ne obžaluje. Ravno nasprotno, saj bi tudi danes ravnal zelo podobno. »Verjetno bi se za to odločil še prej. Mislim, da bi bil najbolj smiseln zaključek kariere takoj po Atlanti. Pa ne zato, ker ne bi mogel več napredovati, ampak ker bi moral nekatere zadeve gledati skozi komercialno komponento. Srebro sem osvojil pri 24 letih in pri teh letih mora človek že zelo resno razmišljati o tem, kaj bo počel naprej v življenju in kako bo nekega dne preživljal svojo družino,« razmišlja 48-letnik. Veslanje kot komercialno manj zanimiv šport mu je sicer nudilo prepoznavnost, prav gotovo pa ne komercialne uspešnosti, ki jo po njegovem mnenju mlad športnik potrebuje.
Po končani športni karieri mu sicer ni bilo dolgčas. Med drugim se je nekaj časa ukvarjal s triatlonom, kandidiral za mesto predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, za kratek čas pa je kot sekretar stranke SLS zaplaval tudi v politične vode. Odločitev, ki jo še danes delno obžaluje. »Danes je popolnoma vseeno, kaj počnem in delam v življenju, saj me imajo zaradi enoletnega delovanja v politiki vsi za politika in tako bo verjetno do konca življenja,« nam je že junija v pogovoru zaupal sogovornik.
Največ mu pomeni rojstvo otrok
Zadnjih nekaj let je Vehovar uspešen poslovnež, ki skupaj z Juretom Berkom vodi podjetje, najbolj prepoznavno po odličnih karbonskih sedežih za kolesa. V tem poslu se je znašel po spletu naključij, a povsem brez predhodnega znanja pred tem ni bil. »S karbonom sem se srečal že mnogo prej, saj sem bil oblikovalec in testni voznik čolnov pri nizozemskem podjetju. Nato so se karte zložile in z Juretom Berkom sva pred šestimi leti ustanovila podjetje, ki se ukvarja z vrhunsko kolesarsko opremo.« Pojasni, da mu je predhodno znanje prišlo zelo prav, ga je pa presenetilo, kako pozno je karbon prišel v kolesarstvo, saj je ta za kolesa in kolesarske komponente najbolj primeren material. »Karbonski čolni so se vozili že konec 80. let, prva karbonska kolesa pa 15 let pozneje. In to kljub temu da je kolesarstvo v primerjavi z veslanjem komercialno precej bolj zanimivo.«
Razkrije, da skoraj vsak profesionalni slovenski kolesar vozi s katero od komponent iz njegovega podjetja, stvari zanje pa izdelujejo zastonj. »Velike ekipe imajo svoje sponzorje na tem področju in zelo težko je prodreti na ta trg. Je pa še do lanskega leta tudi Tadej Pogačar vozil z našimi čevlji. A nato je odšel k večjim in premožnejšim proizvajalcem, kar pa je razumljivo, saj se zaenkrat zelo težko kosamo z največjimi. Se nam pa tudi na tem področju v prihodnjem letu odpirajo vrata, saj obstajajo možnosti, da bomo sponzor ene največjih ekip na World Touru,« razloži Vehovar in pristavi, da so zadnji uspehi slovenskih kolesarjev na največjih in najmočnejših dirkah pozitivno vplivali tudi na povečanje njihove prodaje, ki se je samo v času Tour de Francea podvojila.
A noben uspeh, ki ga je dosegel bodisi kot športnik bodisi kot politik, mu ne pomeni toliko kot njegova družina. »Čeprav ljudje to težko zapišemo kot dosežek, mi največ v življenju pomeni rojstvo otrok. V primerjavi z novim življenjem, ki pride, vse druge stvari zbledijo,« zatrdi doktor kemijskih znanosti, ki danes stika s kajakaško srenjo skorajda nima več. »Na žalost sem se precej odtujil od svojega športa, pa tudi v Tacen zaidem precej redko. Sem pa z nekaterimi bivšimi sotekmovalci še vedno v stiku in imamo pristne prijateljske odnose,« zaključi nekdanji olimpijski šampion.
