V spominu bo ostala kot pozitivna oseba, vselej nasmejana in optimistična. Najlepši trenutek na svoji športni poti je doživela pred sedmimi leti na tekmi alpske kombinacije v Lenzerheideju, kjer je za 32 stotink prehitela Američanko Lindsey Vonn in se povzpela na najnižjo stopničko zmagovalnega odra.
Polovico svojega življenja ste preživeli v svetu profesionalnega alpskega smučanja. Ste v tem času izpolnili pričakovanja, morda uresničili sanje?
Dve leti pred svojim prvim nastopom v svetovnem pokalu si nisem niti predstavljala, da bom kdaj dobila takšno priložnost, kaj šele da se bom prebila med najboljše alpske smučarke sveta. Ko pogledam nazaj, sem na svojo pot ponosna. Želela bi si sicer kakšne uvrstitve več na zmagovalne stopničke, ki sem jih nekajkrat za malo zgrešila, a to ne razvrednoti mojega dela. Poleg tega prihajam iz Nove Gorice, ki ni izrazito smučarsko okolje. Sledila sem svojim sanjam. Z veseljem lahko povem, da sem med kariero uživala tudi v najtežjih trenutkih, zato alpskega smučanja nikoli nisem jemala kot svojo službo, temveč kot užitek.
Zakaj ste se odločili, da konec športne poti napoveste na domačem vrhuncu sezone v Kranjski Gori?
Kranjska Gora ima posebno mesto v mojem srcu in je nedvomno drugačna kot druge tekme svetovnega pokala. Čutila sem, da imam lepo priložnost, da se poslovim od domačih navijačev ter prijateljev in predvsem družine, ki me je na športni poti podpirala na vsakem koraku.
Ali drži, da ste se s koncem športne poti spogledovali že lani?
Drži. Po koncu minule sezone sem bila psihološko na dnu. Poleg tega sem bila še fizično povsem izčrpana. Tudi na snegu se nisem dobro počutila, zato sem pretehtala odločitev. Rekla sem si, da se ne želim posloviti od športne poti s tako slabimi občutki. Alpskemu smučanju sem se povsem predala, doživela veliko lepih trenutkov, zato sem se odločila, da bom podaljšala kariero še za eno sezono.
Se je izplačalo?
Na snegu se počutim bolje, sem bolj pozitivna, nasmejana. Tudi v ekipi je vzdušje dobro. Še najmanj se to odraža pri rezultatih, čeprav na treningih smučam precej bolje, kot sem v minuli sezoni. Navsezadnje sezone še ni konec in upam, da bom dosegla še kakšen rezultat, ki bo razveselil tako mene kot vas.
Boste lahko do konca sezone obdržali maksimalno osredotočenost, ko veste, da se odpravljate v tekmovalni pokoj?
Če bi pomislila na kaj takšnega, svoje odločitve ne bi sporočila pred tekmama v Kranjski Gori. Dejstvo je, da odločitve nisem sprejela v enem dnevu, temveč sem do nje prišla že pred časom. Verjamem, da sem se odločila prav. Upam, da bom sedaj še bolj motivirana, da bom izkoristila vsako tekmo, na kateri bom tekmovala, do konca športne poti.
Ste imeli v času aktivne kariere privilegij, da ste privarčevali kaj denarja?
Zaslužki alpskih smučarjev so odvisni od doseženih rezultatov. V dobrih sezonah je tudi kaj ostalo, v slabših sem zaslužila za preživetje. Še zdaleč nisem privarčevala toliko, da bi sedaj lahko živela križem rok. Tega si tudi ne bi želela, ampak se zavedam, da bom morala delati.
Že veste, kaj boste počeli na svoji drugi življenjski poti?
Idej imam veliko, konkretno pa se z nobeno nisem preveč ukvarjala. Sezona je zelo naporna in sem se ji povsem posvetila. Vem, kaj me veseli. Želim si tudi zaključiti študij na fakulteti za matematiko in fiziko. Po drugi strani bi rada ostala povezana s športom. Bomo videli …
Na športni poti ste zamenjali veliko trenerjev. Jih lahko na kratko ocenite?
Z zahvalami bom počakala do konca zime, zato ne bom izpostavljala nikogar. Od vsakega sem se nekaj naučila, tudi od tistih, ki so mi bili ljubi manj od drugih. Naučila sem se postaviti zase, česar pred vstopom v profesionalni svet nisem znala.
Ste ena redkih slovenskih alpskih smučark, ki niso doživele hujše poškodbe. Naključje ali kaj drugega?
Težko je očitati smučarju, ki se je poškodoval, da je storil kaj narobe. Zavedati se moram, da sem imela tudi nekaj športne sreče, da se nisem resneje poškodovala. Zelo veliko sem se ukvarjala s preventivo, ampak vem, da to počnejo tudi druge alpske smučarke, ki so vsaj enkrat za dalj časa prekinile športno pot. Verjetno imam nekaj sreče z genetiko, saj so številne sotekmovalke med kariero doživljale hujše bolečine kot jaz ali pa sem jih od njih bolje prenašala. Poudariti pa moram, da sem se med svojo kariero zelo veliko posvečala svojemu telesu, predvsem pri kondicijskih treningih, in ga vselej poslušala.
V času športne poti ste ves čas od blizu spremljali uspehe najboljše alpske smučarke vseh časov Mikaele Shiffrin. Kako ste jih doživljali v prvi vrsti?
Mikaela je neverjetna. Sama vem, kako težko se je uvrstiti že na tekme svetovnega pokala in se tudi prebiti med najboljše, kako je biti serijska zmagovalka več kot 100 tekem svetovnega pokala, pa si ne predstavljam. Vsi se skušamo od nje učiti. Tehnično je najpopolnejša v svetovnem pokalu, tudi psihološko pa je pripravljena bolje od vseh nas. Zato je edinstvena in v svetovnem pokalu ni desetih Mikael. Svojo športno pot jemljem kot privilegij, da sem lahko tekmovala z njo. Najbolj ponosna pa sem, da sem jo kdaj tudi premagala. Upam, da jo bom še kdaj.
Ste z Američanko navezali kakšen stik?
Vselej se pozdraviva, izmenjava kakšno besedo, nisva pa ravno tesnejši prijateljici.
Katera je bila vaša najljubša sotekmovalka in tekmica?
Ana Drev, Tina Robnik in Katarina Lavtar, čeprav je bila z mano kakšno sezono manj kot Ana in Tina. Od tujih tekmovalk bi izpostavila Nemko Leno Dürr in Švicarko Michelle Gisin. Verjamem, da bom z njima ostala v stiku tudi po koncu športne poti.
Slovite kot vselej nasmejana, pozitivna in družabna športnica. Kako težko vam je bilo spremljati vse samostojne športne poti, ki jih je v slovenski reprezentanci na pretek?
Vselej sem se bolje počutila v okolju, v katerem smo delovali kot ekipa. Verjamem, da je takšno okolje najbolj zdravo in od njega lahko vsaka posameznica odnese največ. Žal mi je, da je v zadnjih letih vse več individualnih ekip, v katero sem bila navsezadnje prisiljena tudi sama, saj druge možnosti nisem imela. Upam, da bomo imele moje zanamke možnost tekmovati v številnejši ekipi, saj se bodo na takšen način lahko naučile več in imele več od življenja.
Kakšno prihodnost napovedujete slovenskemu alpskemu smučanju?
V zadnjih letih čutim, da se je okrog alpskega smučanja ustvarilo nekaj negativizma. Kljub temu ostajam optimistična. Ker tudi sama nisem imela pred hišo smučišča, verjamem, da lahko tekmovalci postanejo v našem športu uspešni z voljo in vztrajnostjo. Takšni športniki bodo vselej našli pot, da bodo lahko uresničili svoje sanje. Trenutno je v Sloveniji manjša generacijska luknja, a verjamem, da bomo imeli v prihodnosti znova uspešne alpske smučarje, za katere bomo navijali.
Pa v svetovnem pomenu?
Mednarodna smučarska organizacija se bo morala bolj prilagoditi podnebnim spremembam in tekme organizirati tam, kjer so za to pogoji. Če je tekma zato, ker pač mora biti, imamo vsi težave s treningi in drugo logistiko, ki jemlje ogromno energije. Preveč je prilagajanja sponzorjem in organizatorjem, precej manj pa tekmovalcem samim. Zadnja sezona je denimo moja zanesljivo najtežja doslej, pa ne zato, ker sem starejša.