»Edina kolajna, ki mi še manjka na olimpijskih igrah, je zlata. Mislim, da je v Italiji napočil čas zanjo,« je pred začetkom ZOI 2026 napovedala Elana Meyers Taylor. Želja se ji je tokrat uresničila in na svojih petih olimpijskih igrah si je okrog vratu nadela najžlahtnejše odličje. Svoje olimpijsko popotovanje in nabiranje kolajn je začela v Vancouvru 2010 (bron), nadaljevala pa v Sočiju 2014 (srebro), Pjongčangu 2018 (srebro) in Pekingu 2022 (srebro in bron).
Štirikratna svetovna prvakinja (med svetovno elito ima še po tri srebrne in bronaste kolajne) je na ledeni progi v Cortini d'Ampezzo prehitela drugouvrščeno Nemko Lauro Nolte za pičle štiri stotinke sekunde, bronasto rojakinjo, 40-letno Kaillie Armbruster Humphries, pa za 12 stotink.
Uspeh je praznovala s sinovoma
Po olimpijski zmagi ni mogla zadržati solz sreče, uspeh pa je proslavljala s sinovoma – starejši Nico se je leta 2020 rodil z downovim sindromom in je gluh, prav tako kot tudi mlajši Noah (rojen leta 2022), pri obeh pa je gluhost posledica mutacije, ne pa downovega sindroma. »Še vedno ne morem verjeti in dojeti, kaj sem dosegla. To bo šele prišlo za mano, a občutki so že zdaj fantastični,« je priznala Elana Meyers Taylor, ki se je leta 2014 poročila z Nicom Taylorjem, trenerjem in nekdanjim tekmovalcem v bobu, istega leta pa je bila tudi članica ameriške reprezentance v ragbiju.
Po olimpijskem zlatu se je zahvalila vsem, ki so jo podpirali na njeni življenjski in športni poti: »Bilo je veliko trenutkov, za katere sem mislila, da niso mogoči. Ampak ob sebi imam ljudi, ki verjamejo vame. Tu so še tudi ljudje z vsega sveta, ki so se povezali z mano in mi povedali svoje zgodbe o tem, da so tudi oni imeli otroke z downovim sindromom, gluhe otroke in da tudi oni verjamejo vame.«
Univerza ji je leta 2018 podelila častni doktorat
Elana se je rodila v mestu Oceanside v ameriški zvezni državi Kalifornija, nato pa se je z družino preselila v Douglasville v Georgii. Športne gene je podedovala po očetu, ki je bil profesionalni nogometaš. Ko se ji ni uspelo uvrstiti v ameriško reprezentanco v softballu (obiskovala je Univerzo Georgea Washingtona in imela štipendijo za softball, leta 2018 pa ji je univerza podelila častni doktorat), se je na predlog staršev odločila preizkusiti v bobu. Prvo kolajno na velikem tekmovanju je osvojila na svetovnem prvenstvu leta 2009 v Lake Placidu (srebro v dvosedu), premierno na olimpijskih igrah pa leto kasneje v Vancouvru (bron v dvosedu).
Med športno kariero je imela veliko zdravstvenih težav, zelo pogosto pa je imela tudi pretres možganov. »Borila sem se z lastnimi dvomi o smiselnosti ukvarjanja z vrhunskim športom, a sem se vedno odločila, da bom vztrajala. In ni mi žal,« je pojasnila Elana, ki bi morala biti zastavonoša ameriške reprezentance na slovesni otvoritvi ZOI 2022 v Pekingu, a je imela pozitiven test na koronavirus.
Izenačila se je z legendarno Bonnie Blair
Na tekmovanju v Cortini d'Ampezzo je postala najstarejša Američanka z olimpijsko zlato kolajno, že pred tem je bila najuspešnejša temnopolta tekmovalka v Združenih državah Amerike, s šestim olimpijskim odličjem pa se je izenačila z 61-letno nekdanjo hitrostno drsalko Bonnie Blair, ki ima pet zlatih in eno bronasto kolajno. »To, da sem v tako eminentni družbi z Bonnie Blair, je zame čast in privilegij, je nekaj preprosto čudežnega, neverjetnega,« je navdušena 170 centimetrov visoka in 79 kilogramov težka Elana Meyers Taylor, ki bo še naprej vztrajala v bobu na vrhunski ravni.
»Ko dopolniš 40 let, te večina ljudi odpiše iz vrhunskega športa in pravi, da gre od takrat vse samo še navzdol. Toda prepričana sem, da sva z leto mlajšo rojakinjo in sotekmovalko v ameriški reprezentanci Kaillie Armbruster Humphries očiten dokaz, da se ljudje motijo. In ovrgli sva tudi njihovo trditev, da ko postaneš mati, telo ni več enako in ne moreš več nazaj na vrhunsko raven.«