»Dva naslova svetovnega mladinskega prvaka in srebro s štafeto zame ne pomeni, da je trdega dela konec. Na Slovaškem sem dobil le potrditev, da sem na pravi poti. Če bom vztrajal naprej, se mi bo čez leta uspelo prebiti med najboljše,« zrelo odgovarja Alex Cisar, mladi biatlonski šampion. Mladinski svetovni prvak s tekmovanja na Slovaškem je skupaj s svetovnim podprvakom Lovrom Plankom in tretjim partnerjem v štafeti Antonom Vidmarjem po več kot desetletju Slovenijo tudi na mladinskih tekmovanjih znova vpisal na seznam najuspešnejših držav. Več kolajn so osvojili le mladi iz Norveške in Francije, vodilnih velesil sedanje dobe. Omenjena trojica ter tudi del mladink, Nika Vindišar je na zasledovalni tekmi dosegla najboljši čas dneva, so veliko upanje, da bo ta generacija zapolnila vrzel za Jakovom Fakom in Klemnom Bauerjem, ki je leta 2007 kot zadnji doslej prinesel kolajno, bronasto, z mladinskega prvenstva. Varovanci Janeza Mariča in Andreje Mali so na mladinskih tekmah IBU kazali velik potencial, a o izjemni beri v Osrbliu verjetno ni sanjal nihče. Vrhunec sezone so zadeli v polno.
Alex Cisar vleče mladi val in je v vseh pogledih na čelu preporoda slovenskega biatlona. »O Alexu lahko govorim samo vse najboljše,« je med ponedeljkovim treningom potencialnega naslednika hvalil Jakov Fak. Beseda svetovnega prvaka in olimpijskega podprvaka ima posebno težo. »Za nasvete me ne sprašuje več,« je razkril Fak. »Je dovolj pameten in zrel. Zna sam opazovati in analizirati, kar potrebuje. Za svoja leta je izjemno zrel, mnogo bolj kot sem bil sam v njegovih letih,« je Fak delil komplimente o mladinskem šampionu. Cisar je potrdil, da opazuje, analizira, uporabi najboljše, kar bi mu utegnilo koristiti, prilagojeno njegovim sposobnostim. »Zavedam se, da je pred mano še dolg proces in še veliko dela me čaka,« je realen dijak Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju, trenutno v iskanju pravega študija v povezavi medicine in športa ob profesionalnem biatlonu.
O primerjavah, čeprav so nehvaležne, misel uhaja na Mateja Mohoriča. Nekdanji mladinski svetovni prvak med kolesarji je tudi na številnih področjih med vrstniki kazal vrhunskost. V biatlonu je, nemara tako kot v kolesarstvu, za vrhunske dosežke pomembno še kaj več kot izjemno hiter tek in natančno streljanje. Prav uskladitev je poseben izziv za mladega Kranjčana, ki je v otroških letih treniral tenis in košarko, dokler ni kot dober atlet vstopil v vrste Tekaškega smučarskega kluba Triglav Kranj in dobil stik tudi s puško. V začetku, po razvitosti manjši, vendar z opazno bolj poskočnim korakom, ni bil najhitrejši. Skokovit napredek se je začel s prihodom trenerja Janeza Mariča, slovenskega rekorderja po številu nastopov na zimskih olimpijskih igrah in prvega zmagovalca tekem svetovnega pokala (Östersund 2013). Zdaj so skupaj četrto sezono. Vmes so Cisarja, po očetu Radeku čeških korenin, mama Brigita Štirn pa je Slovenka, opazili seveda tudi Čehi in ga vabili v svoje vrste. Nemara tudi zaradi trenerja ostaja v slovenski reprezentanci.
Tudi jeklenemu Janezu Mariču se je ob drugem naslovu mladinskega prvaka utrnila solzica ponosa. Poljub zlate kolajne so si v Osrbliu tako zapomnili kot skok v vodnjak Toneta Vogrinca pred 40 leti ob mladinskem prvaku Bojanu Križaju. »Janezu se je videlo, kako ponosen je na nas. Da se je splačalo štiri leta delati skupaj. Veseli me, da smo se veselili vsi. No, svoje strogosti Janez tudi na prvenstvu ni opustil. Le za zadnjo zgrešeno tarčo, ko sem že imel minuto prednosti, je dejal, da se zanjo ne bo sekiral,« odnos s trenerjem vidi mladenič. Čeprav bi pri 18 letih kot svetovni prvak v kateri od drugih panog že jahal valove svetovne slave, je v biatlonu to misija nemogoče. Statistično le četrtina mladinskih prvakov ponovi dosežke v eliti, četrtina se uveljavi, polovica izgine v anonimnost. Sedanji domet? Morda tja do šestdeset bi med elito že priletel, a za zdaj bo izziv zanj že samo nastop med svetovno elito v vzdušju biatlonskih aren. »Zavedam se, da sem še zelo oddaljen od najboljših na svetu. V mojih očeh bi bil že start v svetovnem pokalu znova nekaj posebnega, da bi v živo videl najboljše, se primerjal z njimi in tudi tako dobil novo motivacijo za trening.«
