Oziroma če gospoda citiramo dobesedno: »Smo v 21. stoletju, zato bomo kmalu postavili tudi reflektorje. Da bodo lahko trenirali tudi takrat, ko pade mrak. Poskrbeli smo oziroma bomo poskrbeli za ambulanto, fizioterapevta, fitnes, da imajo na voljo vse, kar potrebujejo za razvoj. Postavili bomo ograde, da starši ne bodo mogli spremljati treningov in 'pametovati'. Tudi v šoli starši ne sedijo v zadnjih vrstah in se ne derejo na učitelje, kajne? Postavili bomo tudi atletsko stezo in še marsikaj. Ne vem, zakaj se s tem ni ukvarjal nihče pred mano.«
Na varnem za okopi
Prva zabavnost povedanega je v tem, da je odsotnost staršev na treningu izenačena z osnovnimi pogoji, kot so fizioterapevt, reflektorji, igrišča, žoge, obutev, topla voda iz tušev. Druga zabavnost so hipotetični prizori jarkov s krokodili in minskimi polji, ki staršem preprečujejo vdor na obrobje igrišča, tretjo zabavnost pa lahko prepoznamo v izjavi, da »tudi v šoli starši ne sedijo v zadnji klopi in se ne derejo na učitelje«. Starševska peticija za manj obremenjujočo šolo za otroke, ki te čase buri duhove, je vendarle povzdigovanje glasu in neke vrste nadiranje. Šolskega sistema sicer. Kar ni nujno enako učiteljem, pa vendar. Če šolstvo primerjamo z igriščem, lahko rečemo, da so se starši oglasili tudi ob robu šolskega igrišča. Podobno, kot se že lep čas oglašajo ob športnih igriščih.
V predspletnih in v predpametnotelefonskih časih ni bilo tolikšnih možnosti snemanja ter objavljanja. Prav tako trening ni enak tekmi, vendar pa primeri starševskih neredov na otroških in mladinskih športnih tekmah dajejo misliti, da je sodobno starševstvo bolj vročekrvno in navijaško, kot je bilo včasih. Ko v brskalnik spletnih video vsebin vpišete gesla »parents fight«, »Fußball-Eltern« »genitori combattono« in kar je še podobnih izrazov za starševsko obsedenost s sodelovanjem v športni aktivnosti otroka, bo ta navrgel predvsem tekme mladeži. Vseh vrst. Od rokoborbe prek nogometa, ameriškega nogometa šestletnikov, na katerih se soočita sprti tolpi, do masovnega pretepa pijanih staršev na hokejski tribuni in lasanja mater na softballu. V Nemčiji je lani potekala uradna akcija proti agresivnim staršem v nogometu. Posnetek zadnjega spektakla te vrste je pred slabim mesecem prišel iz Beograda, kjer so se starši stepli na vaterpolski tekmi 14-letnikov. »Starši ne ločijo več med seboj in otrokom ter ne razumejo svoje vloge, zato takrat, ko pri otroku zaznamo vedenjske probleme in na njih opozorimo, to razumejo kot napad na lastno osebnost oziroma kot sporočilo, da so slabi starši,« je v eni od razprav, ki so sledile beograjskemu starševskemu izgredu na vaterpolu, povedala pedagoginja, gostujoča na televiziji N1.
Tudi gospoda Komljenovića smo poprosili za dodaten komentar. Takole pravi: »Problem s starši je pred desetimi leti imel tudi zagrebški Dinamo. Prihajali so na treninge, sloneli na ograjah, kadili, se drli in ustvarjali nemir. Zato je takrat direkcija kluba prepovedala dostop staršev na treninge, kar velja še danes. To se je pokazalo za dobro. Trening je treba prepustiti trenerjem, brez staršev se mladi boljše socializirajo. Treba jim je verjeti. Konec koncev pa – zakaj ne bi človek v tem času počel kaj drugega, kot da se počuti slabo na treningu svojega potomca, ker je ta zgrešil gol?«
Otroke je treba razbremeniti
O tem, da obstaja razlika med prej in danes, pripoveduje tudi Jure Vnuk, trener hokejistov Olimpije, ko pravi: »Mi smo z avtobusom sami hodili na treninge, imeli pa smo srečo, da smo lahko opremo puščali v Hali Tivoli. To zdaj ni mogoče in pomeni velik korak nazaj v razvoju hokeja.« Logično. Z več deset kilogramov težko torbo je težko iti na mestni avtobus. Nekdo te mora pripeljati, recimo oče, in če je že tam, si ogleda tudi trening. Vnuk je toliko bolj zanimiv, ker je potomec Rajka Vnuka, hokejista Olimpije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Torej gospoda, ki bi trenerjem svojega potomca lahko s pokritjem gledal pod prste. Pa jim ni. Kaj bi poleg infrastrukturnih malenkosti, kot je možnost hranjenja opreme v primeru hokeja, še lahko bilo posredi pri tem, da se je vedenje staršev očitno spremenilo?
Ena od sodobnih »lumpenmodrosti« na račun duha časa se glasi: »Problem sodobnega sveta je, da nihče več noče biti levak.« Iz tega izhaja modnost dvoma o vsem, kar se ponuja za dvom. Vključno o okroglosti našega planeta. Kajti kdor ne dvomi in brezpogojno sprejema, je levak. Ovca. Nekdo, sprijaznjen s tem, da je obvladan individuum, ki mu je vse, kar misli, posredovano iz centra moči. Obenem je mogoče na spletu hitro najti tolažilno razlago, da nekaj razumeš. Še največje težave imajo s tem nemara zdravniki, ko v javnih zdravstvenih razpravah (o cepljenju, na primer) svojih šest let fakultete in dodaten preostanek izkušenj soočajo s stališči estradnih zvezd. Kako bi torej ne imeli težav športni trenerji? Hokejski trener Vnuk pravi: »Mi že vse vemo! Nihče nam ne bo solil pameti! Ljudje danes pridejo k zdravniku tako, da že vedo za diagnozo, ker so tako prebrali na spletu. V športu je podobno. Odhajanje premladih igralcev v tujino je tak primer. Trenerji poznamo sto in en primer, ki pravijo, da to ni dobro, vendar pa se nam ne verjame. Američani in Kanadčani so v tem pogledu pred nami in ravno danes sem na spletu videl posmehljiv oglas za čelado, ki bi bentečemu očetu, če na tribuni ali izza pleksi stekla ne more vplivati na sinovo igro, to omogočala prek radijske zveze. Čelada očetu omogoča, da sinu med igro direktno sporoča: 'Zavij desno!', 'Podaj!', 'Streljaj!' Zabaven oglas. Najdete ga pod geslom 'Hockey Helper Helmet'. Čelada, ki omogoča, da mali postane vaš vódeni izstrelek. Presežek bi seveda bil ta, da se otroku vgradi senzorje, prek katerih je lahko voden tudi na joysticku.«
»Otroke je treba razbremeniti teh pritiskov, saj so tako ali tako pod pritiski,« je dodal gospod Komljenović. Epilog omenjene vaterpolske tekme je sentimentalen. Dan po tekmi, ki je bila pri izidu 5 : 5 prekinjena zaradi pretepa staršev, so se otročaji obeh ekip ponovno sestali, da odigrajo dobri dve minuti preostanka tekme. Skočili so v bazen in si preostali čas simbolično podajali žogo, na koncu pa je o zmagovalcu odločil met kovanca. Kot sporočilo staršem. Naj se pomirijo, »razpritisnejo« pritiskov misli, da mora biti njihov potomec nujno večji zmagovalec, kot so bili oni. Da morajo v njem nujno odkriti genija. Za violino, dva tuja jezika, ples, smučarske skoke… Veliko šofiranja je potrebno za to.
