Prvi Afričan, ki je sodeloval na zimskih olimpijskih igrah, je bil Tofiri Kibuuka iz Ugande, ki se je smučarskih veščin priučil po selitvi na Norveško. V smučarskem teku je tekmoval za Ugando. Pisalo se je leto 1976, šlo je za paraolimpijske igre, ki so potekale na Švedskem.
Senegalski olimpionik Lamine
Za prvi afriški nastop na olimpijskih igrah se šteje spust po smukaški progi na Bjelašnici leta 1984 v Sarajevu. Izvedel ga je senegalski smučar Lamine Gueye. Odpeljal je tudi superveleslalom, v katerem je dosegel 57. mesto, medtem ko je bil v smuku 51. Tudi Lamine se smučarskih veščin ni naučil v rodni deželi, temveč v Švici. Kot vnuk istoimenskega dedka, ki je bil šef senegalske socialistične partije oziroma cenjen senegalski politik, se je v Švico preselil pri osmih letih. Tam je do sedemnajstega leta najprej igral hokej na ledu, nakar se je odločil za smučanje. No, zato, da se je lahko udeležil iger v Sarajevu, je moral najprej ustanoviti senegalsko smučarsko zvezo. Ko so pri FIS slišali za njegovo namero, so najprej mislili, da gre za šalo, potem pa so ga vendarle podprli. Po nastopu v Sarajevu se je smučarsko upokojil. A leta 1988 je gledal olimpijske igre na TV in ugledal bob posadko z Jamajke. Navdušila ga je. Vnovič je obul pancerje in na olimpijskih igrah leta 1992 nastopil na petih tekmah, leta 1994 pa samo še v smuku. Trikratni olimpionik torej. Ni kaj, človek se ima s čim pohvaliti.
»Ko sem poleti 1968 prišel v Švico, sem bil presenečen, ker je bilo vse zeleno. Pričakoval sem, da bo povsod sneg,« se spominja svojega prihoda v Evropo prvi smučar Afrike. Kjer je sneg redek. Leta 2016 je v Sahari padel sneg prvič po letu 1976! Podobno se je zgodilo januarja 2017 v Alžiriji v kraju Ain Sefra. Vendar pa so tudi v Afriki lokacije, kjer sneg ni presenečenje, ampak zgolj reden pojav.
Na čelu s 5895 metrov visokim Kilimandžarom ima Afrika šest gor, ki so višje od 4810 metrov visokega evropskega prvaka Mont Blanca. Obstajajo pa tudi smučišča. Najdemo jih na robovih kontinenta. Na severu v Maroku, Alžiriji in Egiptu ter na jugu kontinenta v Republiki Južni Afriki, Lesotu in Namibiji. Chrea, smučišče v gorovju Atlas, na primer slovi kot alžirski Chamonix. Na drugi strani kontinenta slovi smučarsko središče Afriski v Lesotu oziroma na meji z Republiko Južno Afriko, ki leži na 3050 metrih nadmorske višine. Na podobni višini imajo svoje edino smučišče sosedje Južnoafričani. Reče se mu Tiffindell. Obstaja od leta 1993, avgusta leta 2014 pa je bilo na njem organizirano tudi prvo smučarsko tekmovanjem pod okriljem FIS. Posnetki alžirskega smučarskega prvenstva iz leta 2012, ki so vidni na spletu, sicer kažejo, da so smučarski entuziasti tamkaj v razvojni fazi, ki spominja na poletno smučarijo na slovenskih ledeničkih, kakršni so nekoč obstajali na Ledinah ali pač v Vratih pod severno triglavsko steno. Torej na slovenske razmere v 50. ali 60. letih prejšnjega stoletja. Romantično peš. Ali pač s helikopterjem. Tako imenovan heli-ski – pri katerem smučarje na goro vozi helikopter – je v maroških hribih priljubljen pri ljudeh, ki jim ni problem dati 1.500 evrov za malodane en dan smučanja.
A vrnimo se k osnovnemu dognanju, to pa je, da se snega in drsenja po njem veselijo tudi v Afriki. Resda ne v Nigeriji, ki bo letos debitirala na zimskih igrah, čeravno je leta 2016 sneg presenetil tudi prebivalce tamkajšnjega mesta Jos. V Nigeriji temperatura pozimi praviloma nikdar ne pade pod 11 stopinj Celzija. No, Seun Adigun, voznica nigerijskega boba, je rojena v Chicagu, ki pozimi ni prav nič toplo mesto. Ona in njeni dve kolegici iz boba troseda so sicer atletinje. Seun Adigun je predstavljala Nigerijo tudi na poletnih olimpijskih igrah v Londonu leta 2012. Je zmagovalka afriškega prvenstva leta 2010 v teku na 100 metrov z ovirami, kjer je progo pretekla v času 13.14.
Kljub nekaterim dejstvom, ki smo jih predstavili, zimski športi in Afrika vseeno niso samoumevna kombinacija. Vendar pa smučanje, kakršnega poznamo dandanes, nekoč ni bilo samoumeven pojav niti za Evropo. Tudi za Srednjeevropejca, vajenega snega, je bila zima dolgo časa predvsem obdobje pasivnosti. In mraz je bil nekaj, česar se je bilo treba bati. Ker si lahko zbolel.
Aktiven oziroma rekreativen odnos do mraza se je vzpostavljal skozi čas, zadevo pa je obrnilo meščanstvo. Nemara zato, ker so imeli prebivališča, v katerih so se lahko posušili in pogreli. Borut Batagelj, zgodovinar, ki je doktoriral s temo kulturne zgodovine smučanja na Slovenskem do leta 1941, je v intervjuju za ta časopis pred časom povedal: »Gore so nekoč veljale za grde bradavice, ki so kazile ravnico. Šele po razsvetljenstvu se zgodi obrat k naravi. In to povsod. Glavni sloj, ki je vodil zadeve, je bilo meščanstvo, in šele meščanstvo je prepoznalo smučanje kot svoj šport. Sprva kot elitističen razlikovalni dejavnik, kasneje je moda prešla tudi na delavstvo. Podobno se je dogajalo z nogometom, ki je bil sprva ekskluziven šport elite.«
Navijanje za nove senzacije
Podobno kot za Afričane, ki sta jim sneg in mraz vendarle pretežno neznana, velja za prebivalce dežel z južne zemeljske poloble. Na primer za prebivalce Mehike, ki pa je sploh dala prvega udeleženca zimskih olimpijskih iger iz, recimo temu tako, »nezimskih« dežel. Leto 1928 se je pisalo, igre so bile v St. Moritzu, Mehika je tjakaj poslala bob s petimi člani posadke. Do leta 1984 Mehičani na zimskih igrah niso več nastopali. Se je pa nekaj prej, na igrah leta 1972, pojavil prvi alpski smučar »eksot«. Šlo je za Filipinca Bena Nanasco. Tudi njegova zgodba je emigrantska. Zaradi težkih razmer na Filipinih je bil posvojen in je odraščal v Andori, kjer so ga na pirenejskih smučiščih opazili Švicarji in mu omogočili trening. Na veleslalomu v Sapporu je zasedel 42. mesto med 48 udeleženci, za zmagovalcem Gutavom Thoenijem pa je zaostal 56,58 sekunde.
Od leta 1984, ko je na igrah sodeloval prvi Afričan, se je število udeležencev iz afriških držav pomnožilo. Tako so poleg Senegala do zdaj sodelovali že Kamerun, Eritreja, Etiopija, Gana, Kenija, Madagaskar, Togo in Zimbabve. Po številnosti tekmovalcev iz »nezimskih« dežel so bile prelomne igre leta 1988 v Calgaryju. Ne samo da se jih je udeležila razvpita jamajška bob posadka, ampak so na igrah sodelovali še tekmovalci iz Kostarike, Fidžija, Guama, Gvatemale, z Antilov in Deviških otokov.
Sodelovanje temnopoltih športnikov na zimskih olimpijskih igrah še vedno pomeni izjemnost in atrakcijo, izziva pa tudi špekulacije. Prva temnopolta zimska medalja je bila sicer osvojena že leta 1988. Osvojila jo je Debi Thomas, umetnostna drsalka iz ZDA, ki je zasedla tretje mesto, medtem ko se je prva zimska medalja na južno poloblo preselila leta 1992, osvojila jo je Annelise Coberger iz Nove Zelandije. Obstaja tudi »temnopolto« zimsko zlato. Osvojila ga je Vonetta Flowers, članica zmagovite ameriške bob posadke iz leta 2002.
Širjenje zimskih olimpijskih iger na druge kontinente je očitno prihodnost olimpijske politike, priložnost v drugačnosti pa išče tudi kapital. Kenijsko-finski smučarski tekač Philip Boit se je na sceni pojavil na igrah leta 1998. Ker je bil Kenijec, Kenijci pa veljajo za izjemne tekače na srednje in dolge proge (njegov soimenjak Mike Boit je slavni tekač iz sedemdesetih), je bil sprva izdatno sponzoriran od Nikea, vendar pa se je pričakovanje, da se bo kenijska »predisponiranost« za tek udejanjila tudi na snegu, izkazalo za preveč ambiciozno. Leta 1998 je bil v Naganu na 10 kilometrov zadnji, je pa zmagovalec tiste tekme Bjørn Dæhlie zahteval, da se podelitev priznanj odloži do Boitovega prihoda v cilj, kjer mu je planil v objem. Zato se eden od Boitovih sinov imenuje Dæhlie Boit.
Ni dvoma, da bodo uspehi športnikov iz nezimskih dežel na zimskih tekmovanjih vse večji. Svet se globalizira, znanje in izkušnje pa se demokratizirajo. Ob tem logika navijaškega iskanja novih senzacij navaja, da se bo navijalo za njih. Letos torej za nigerijski ženski bob.
