Triintridesete poletne olimpijske igre moderne dobe so se včeraj za slovenski šport z žensko rokometno tekmo med Slovenijo in Dansko začele še pred uradnim odprtjem. Številni športniki so že v olimpijski vasi, nekateri med njimi že več dni. O tem, kakšne so bivalne razmere za tekmovalce in organizacija, vključno s prevozi do olimpijskih prizorišč, smo se pogovarjali z dvema izkušenima športnikoma. Namiznoteniški igralec Bojan Tokić sodeluje že na svojih petih igrah. Na štirih (v Pekingu leta 2008, Londonu 2012, Riu de Janeiru 2016 in Tokiu 2021) je nastopil kot slovenski športnik, letos pa je v Parizu v vlogi belgijskega selektorja, ki skrbi za Cedrica Nuytincka. Rokometaš Luka Žvižej je kot igralec nastopil na igrah v Atenah leta 2004, letos pa opravlja vlogo pomočnika selektorja slovenske reprezentance Uroša Zormana.
Ob prihodu zastraženi,
kot bi prišli na vojno območje
»V Pariz sem potoval skupaj z drugimi belgijskimi športniki, in sicer dobro uro z vlakom iz Bruslja. Ob izstopu na postaji Gare du Nord so nas obkolili policisti in nas peljali do avtobusa. Prvi občutek je bil, kot da smo prišli na vojno območje, a varnost je v Franciji vendarle na prvem mestu,« je pred žrebom olimpijskega turnirja sporočil Bojan Tokić, do danes zadnji nosilec slovenske zastave na slovesnosti ob odprtju iger. »Povsem drugačen je bil prvi vtis v olimpijski vasi, kjer se na vsakem koraku čuti, kdo je gostitelj. Povsod so na voljo različni rogljički in kava. Olimpijska vas leži v okrožju Saint Denis, ki nima najboljšega slovesa v Parizu, a je vse skupaj zelo moderno zgrajeno, zato ne bo težav s prodajo stanovanj po koncu iger.«
Po besedah dolgoletne številke ena slovenskega namiznega tenisa jim je belgijski olimpijski komite pred odhodom poslal pismo, v katerem je med drugim izpostavil, naj športniki nimajo prevelikih kulinaričnih pričakovanj. »Izkazalo se je ravno nasprotno. Na voljo imamo raznovrstno hrano, ki je zelo okusna. Težava je le, ker so čakalne vrste zelo dolge, na obrok lahko čakaš tudi po 20 minut, čeprav olimpijska vas še ni povsem polna. Tudi transport lahko zamuja in to je vselej zelo neprijetno. Namiznoteniška arena leži na južni strani Pariza, do nje se v optimalnih razmerah vozimo 45 minut. Upam, da bodo Francozi začetne težave odpravili, da bodo vrste krajše, prevozi pa točnejši,« je bil zgovoren belgijski selektor.
Na vprašanje, kako bi primerjal francosko olimpijsko vas s preostalimi štirimi, v katerih je bival kot športnik, je odgovoril: »Vsaka je imela svojo dušo in tudi francoska jo ima. Všeč mi je most čez Seno v vasi. Sicer mi je bila najlepša tista v Londonu, kjer smo bivali sredi olimpijskega parka. V Riu de Janeiru je bilo v vasi veliko športnih objektov, od nogometnega igrišča do teniških. Eden najpomembnejših dejavnikov je vselej kakovost hrane in s tega vidika bodo igre v Parizu po mojem dobre.« Ob koncu kratkega druženja je Tokić omenil še prvi stik s slovenskimi športniki: »Ob srečanju z rokometaši smo bili resnično veseli, kar objemali smo se. V Riu de Janeiru smo spisali lepo športno zgodbo, se spodbujali in si priborili nepozabne trenutke, te je v olimpijski vasi popestril Gorazd Škof z rezanjem salame. Sicer me nekaj rokometašev ni poznalo, to pomeni, da je reprezentanca pomlajena, kar je vselej spodbudno. Če bom le imel kaj časa, se bom udeležil rokometne tekme slovenske reprezentance. Res sem vesel, da so se na igre uvrstili rokometaši, in jim želim veliko uspehov. S košarkarji v Tokiu skoraj nismo imeli stika, saj so se držali bolj zase.«
Žvižejev drugačni pogled
Precej drugače olimpijsko dogajanje dojema Luka Žvižej. Najboljši strelec slovenske rokometne reprezentance se je v olimpijsko vas vrnil po 20 letih. Kot je odkrito priznal, je mislil, da se tudi igre razvijajo v koraku s časom, saj nihče ni pričakoval, da bodo spali na kartonastih posteljah, v sobah pa pogrešajo tudi omare. To je sicer zmotilo tudi druge slovenske udeležence predvsem iz trenerskih vrst. »Najbolj so me zmotile čakalne vrste za hrano. Ko pa si le prišel na vrsto, je nekaterih jedi že zmanjkalo,« je po včerajšnjem opoldanskem treningu in poznem kosilu dejal Luka Žvižej.
Zormanov pomočnik je bil bolj zadovoljen z logistiko prevozov do olimpijskih prizorišč. »Trenirali smo na različnih lokacijah, nekaj treningov smo opravili tudi v vasi. Za zdaj ni bilo zamud. Tekmovali bomo v dvorani, ki je od vasi oddaljena približno uro vožnje,« je zaključil Luka Žvižej.
