Mesta bodo morala biti v prihodnosti pametna. V nasprotnem primeru bodo postala velik problem Slovenije, Evrope in vsega sveta. Že zdaj se uvrščajo med največje porabnike naravnih virov na planetu in spadajo med največje onesnaževalce okolja, v njih pa se potencirajo tudi vse druge težave sodobne družbe, kot so recimo brezposelnost in socialni problemi. Pritisk nanje kljub temu ne pojenja – v prihodnjih 30 oziroma 40 letih Združeni narodi napovedujejo podvojitev urbaniziranega prebivalstva. Čeprav se bo večina preseljevanja v mestna središča zgodila v državah v razvoju, izvršni direktor programa Združenih narodov za naselja (UN-HABITAT) Joan Clos poudarja, da bo vendarle treba preoblikovati tudi način urbanizacije na globalnem severu.
To je tudi po prepričanju evropske komisije edina pot do ponovnega (gospodarskega) razvoja in rasti v Evropi. Kajti mesta, v katerih se združujejo dejavnosti in ljudje, so tudi nosilci novih delovnih mest, znanja in inovacij. »Prihodnost Evrope bodo oblikovala njena mesta. Če ne bomo stvari storili prav v mestih, jih ne bomo storili prav nikjer,« opozarja evropski komisar za regionalno politiko Johannes Hahn in napoveduje izdatno sofinanciranje pametnih, trajnostnih in integriranih ukrepov v mestih. V finančni perspektivi 2014–2020 naj bi po njegovih besedah mesta pobrala do 60 odstotkov vsega razpoložljivega denarja. To v okviru kohezijske politike pomeni do 210 milijard evrov. Toda čemu naj bi bil ta denar namenjen?
Modela idealnega mesta prihodnosti ni
Pametno mesto prihodnosti Boštjan Cotič z Urbanističnega inštituta razume kot nadgradnjo trajnostnega razvoja mesta z vključevanjem sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in človeškega kapitala v njegovo delovanje. Toda kakšno naj bi bilo takšno mesto v praksi, (še) ni povsem jasno. Arhitekt in urbanist dr. Matej Nikšič opozarja, da se v izrazu trajnostni razvoj skriva marsikaj, zato se ga včasih tudi izrablja in izkorišča za prikrivanje pravih problemov. Tudi konferenca, ki jo je evropska komisija pred kratkim organizirala na temo evropskih mest prihodnosti, ni dala oprijemljivih rešitev. Clos je na njej poudaril, da modela idealnega mesta prihodnosti ni. »Vsako mesto potrebuje svoje rešitve, kajti urbanizacija je zelo zapleten proces, ki zahteva tako globalno kot lokalno prilagajanje.«
Ljubljanski podžupan in mestni urbanist Janez Koželj ocenjuje, da bodo v prihodnosti slovenska mesta namesto zdaj prevladujoče razpršene poselitve potrebovala pametno gostoto. Da slovenski sen o lastni hiši z vrtom ne sodi v mesta, je prepričan tudi Boštjan Cotič z Urbanističnega inštituta. Poleg tega Koželj pravi, da v mestih prihodnosti ne bo več prostora za coniranje, temveč bo treba čim več funkcij in storitev zagotoviti v okviru vsake mestne četrti. To bo omogočilo prihranke časa in denarja ter manjše onesnaževanje. »Sodobno mesto bi moralo biti konfederacija četrti, federacija malih mest.« Pri tem bi bilo treba čim več ljudem priskrbeti spodobno povezano mrežo javnega prevoza v kombinaciji s kolesarjenjem. Mesta pa bi morala ustvariti tudi razmere za svojo samozadostnost in samopreskrbo tako s hrano in vodo kot z energijo.
»Slovenija ima možnosti, da vse to naredi, a ne naredi ničesar. Še vedno kujemo mit osebnega avtomobila in lani se je kljub zaostrenim finančnim razmeram prodaja avtomobilov spet dvignila. Rodovitna zemlja je v neposredni bližini ali kar znotraj mest, pa je ne izkoristimo. Škandal evropskih razsežnosti pa je, da imamo v Sloveniji samo eno vetrno elektrarno,« našteva Koželj.
Kateri uradnik si upa?
Toda kot pravi, bodo mesta morala iti v smer, ki zagotavlja zdravo okolje, trajnostno gospodarstvo in kakovost življenja, ali pa bodo umirala. In z njimi tudi priložnosti za razcvet Slovenije. Kajti podeželje razvojnega potenciala, ki se koncentrira v mestih, ne more nadomestiti, opozarja urbanist.
S pomočjo informacijsko-komunikacijskih tehnologij naj bi bilo trajnostni razvoj mest lažje izvesti in uresničiti v praksi. Že to, da lahko posameznik v vsakem trenutku na svojem telefonu preveri, kje so še prosta parkirišča, pomeni manj avtomobilskega kroženja in s tem manj onesnaževanja ter izgubljanja časa in denarja, pripoveduje Koželj. A tako zlahka v Sloveniji ne bo šlo.
Zdaj uresničevanje vizije pametnih mest pri nas po mnenju dr. Nikšiča zavira predvsem pomanjkanje konsenza na nacionalni ravni, kakšna naj bo dolgoročna vizija razvoja slovenskih mest in s katerimi ukrepi to vizijo uresničiti. Cotič dodaja, da tudi ljudje sami velikokrat zavirajo spremembe. Takšna je tudi Koželjeva izkušnja. Kot pravi, je Slovenija še posebno znana po normiranju in prenormiranju vsega z zakoni in predpisi, kar hromi vsako pobudo. »Če hočemo kaj spremeniti, moramo v slovenskih mestih ves čas hoditi po robu kompetenc, kar pomeni tudi po robu zakonitosti. Jaz prevzamem odgovornost, uradniki oziroma uprave pa ne in zato vsako iniciativo zavrnejo. Kajti če ne narediš ničesar, tudi ničesar ne tvegaš.«
Ljubljana ima sicer že od leta 2008 sprejeto vizijo razvoja, ki ji sledijo tudi prostorska, prometna, energetska, okoljska politika... Kar po Koželjevih besedah manjka, je, da te politike med seboj niso povezane in usklajene. Drugo veliko vprašanje je, ali jih je lokalna skupnost pripravljena sprejeti in jih dosledno izvajati. Kajti pogoj za trajnostno mesto je po njegovih besedah trajnostna družba, preobrazba iz potrošniške v varčevalno, solidarno družbo pa predstavlja velik preskok, ki zahteva spremembo vrednot in življenjskega sloga ljudi.
Dobri pogoji za valilnico novih rešitev
»To se je v Ljubljani pokazalo predvsem pri uvajanju ukrepov trajnostne prometne politike, ki smo jih izvajali brez splošnega soglasja javnosti oziroma celo v nasprotju z njim. Posledice teh ukrepov se že kažejo v spremembi trendov izbire prometnega sredstva, kajti po letu 1990 prvič beležimo rast potnikov v javnem prevozu, dviguje se tudi uporaba koles. Vendar se ob tem ne zmanjšuje uporaba osebnih avtomobilov, ki so ključni problem Ljubljane.« Kot pravi Koželj, vsak nadaljnji ukrep še vedno sproža veliko odpora, tudi uvedba rumenih avtobusnih pasov na vpadnicah v mesto. Ideje v mestnem svetu, da bi zaradi tega vpadnice razširili z dodatnimi pasovi, zavrača kot kontraproduktivne, saj bi s tem spet nagrajevali prevoz z osebnim avtomobilom. »Če posameznik ne more parkirati v mestu, gre na avtobus, drugače pa ne,« pojasnjuje logiko v ozadju.
Kljub vsem tem oviram pa so v Sloveniji pogoji za razvoj pametnih mest prihodnosti dobri. Urbanisti pravijo, da pretekla industrija za seboj ni pustila večjega števila uničenih oziroma degradiranih območij, v mestih je veliko zelenih površin, povezave mest s podeželskim zaledjem so močne... Še več. Če je evropski komisar za energetiko Günther Oettinger prepričan, da pametna mesta prihodnosti lahko postanejo izvozna uspešnica Evrope, dr. Nikšič ocenjuje, da slovenska mesta oziroma v določenih primerih kar celotna država lahko postane evropski laboratorij za preizkušanje pametnih rešitev. Zaradi svoje majhnosti so namreč slovenska mesta izjemno obvladljiva, to pa pomeni, da je v njih mogoče hitreje in lažje kot v večjih mestih uvajati spremembe ter preverjati, kako te delujejo v praksi.