Kakšnih sto akademikov in študentov se je včeraj točno opoldne zbralo pred stavbo ministrstva za izobraževanje. Tja so prišli, da bi v vložišče oddali pisne pripombe in peticijo, s katero več tisoč podpisanih zahteva umik predloga zakona o visokem šolstvu. Ogorčenje ter nemoč študentov in učiteljev sta sad dejstva, da se je uradna javna razprava včeraj iztekla, ne da bi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pod taktirko Jerneja Pikala upoštevalo katero od opozoril javnosti.
Zakonu nasprotujejo akademiki, študenti, javni in zasebni visokošolski zavodi. Še najbolj zadovoljna se zdi ljubljanska univerza, katere senat je tudi predlagal podaljšanje javne razprave, na kar ministrstvo ne pristaja, zagotavlja pa, da bodo predloge še sprejemali. Očitkov je cela paleta, od proceduralnih, saj si je ministrstvo želelo zakon sprejeti po skrajšanem postopku, do oblikovnih – besedilo predloga je površno in nelektorirano. Ključni pa so seveda vsebinski ugovori. »Zakon uvaja nekatere novosti, ki so konceptualno nedorečene in zakonsko nejasno zamejene, s čimer naravnost vabi k izkoriščanju pravnih vrzeli. To še posebej velja za razmejitev med javno in profitno sfero, kjer imajo nejasna pravila na eni strani za posledico privatno okoriščanje na račun javnega, na drugi strani pa ne zagotavljajo več proste dostopnosti do načeloma javnih dobrin,« opozarja dr. Zdravko Kobe z ljubljanske filozofske fakultete.
Zakaj tako visok delež plačljivega študija
Dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Miran Zupanič svari, da bo zakon, če bo sprejet v takšni obliki, v škodo ne le univerzam, ampak tudi javnemu interesu in družbi kot celoti. »Ustavno zagotovljene avtonomije univerz, predvsem od izvršne veje oblasti, ta zakon ne zagotavlja. Nejasno definira tudi javno službo ter način in obseg financiranja, kar je v popolnem nasprotju z odločbo ustavnega sodišča.« Slednje je namreč leta 2011 ugotovilo, da izredni študij ni del javne službe in da ga država zato ne more omejevati, oziroma da so predpisi, ki to določajo, preveč nejasni, kar je bil tudi ključni razlog za pisanje novega zakona.
Ministrstvo v predlogu tako ne predvideva več izrednega študija, ampak plačljivega, pri čemer določa, da obseg tega ne sme presegati 40 odstotkov deleža vpisanih študentov na brezplačni študij. Sodelujoči v javni razpravi so po vrsti opozarjali, da je ta delež izjemno visok v primerjavi z deležem trenutnega izrednega študija, ki na ljubljanski univerzi predstavlja zgolj 11 odstotkov. Nekdanji šolski minister Slavko Gaber opozarja tudi na to, da zakon ne vsebuje nikakršnih varovalk proti povečevanju deleža plačljivega študija. »Univerzitetnike bodo gotovo srbeli prsti, da bi denar dobivali iz plačljivega študija. Ko se bo pojavilo vprašanje, ali povečati delež plačljivega študija in tako najti denar za plače ali odpuščati, je na dlani, kako bodo ravnali dekani...« je dejal Gaber na posvetu Svobodne univerze in dodal, da bi morali v zakon zato dodati vsaj še določilo, da vsako naslednje leto ne sme biti manj brezplačnih mest kot leto poprej. »V nasprotnem primeru se bo razslojevanje povečalo. Že danes sodimo med države, ki so šibke pri zmanjševanju vpliva izobrazbe na socialno reprodukcijo.«
Zasebniki: Zakon temelji na etatistični logiki
Drugi ključen kamen spotike je člen, ki določa, da se bodo javna sredstva, namenjena visokemu šolstvu, v okviru vsakega naslednjega triletnega obdobja povečala za dva odstotka. Slišati je vabljivo, pravi Gaber, a dejstvo je, da člen ne upošteva inflacije, ki se bo v prihodnjih letih gotovo povišala.
Zakonu ostro nasprotujejo tudi v zasebnih visokošolskih zavodih. Zakon namreč zaostruje pogoje za njihovo ustanovitev in delovanje. Na novogoriški Evropski pravni fakulteti so tako zapisali, da predlog »ponovno uvaja model državnega, centraliziranega, oblastno usmerjanega, omejevanega in nadzorovanega visokega šolstva« iz časov pred inavguracijo demokratične ureditve. Na kranjski fakulteti za državne in evropske študije pa dodajajo, da sta predpostavka in cilj »restavracija univerzitetnega prostora, utemeljenega na provincialni, izključujoči, zaprti in samozadostni etatistični logiki«, in da to priznava tudi sam predlagatelj, ki da je zapisal, da zakon ne bo imel neposrednih posledic za gospodarski in socialni razvoj Slovenije. »Njegov namen je torej drugje.«
Ministrstvo je pred dnevi sicer objavilo nekaj popravkov, ki pa so po mnenju sogovornikov le kozmetične narave. Čeprav naj bi kljub koncu uradne javne razprave še naprej sprejemali predloge in pripombe, Jaša Lategano iz študentskega društva Iskra na podlagi njihovega dosedanjega (ne)upoštevanja predvideva, da bo zakon sprejet brez večjih popravkov. Slišati je sicer, da naj Pikalo ne bi vztrajal pri skrajšanem postopku, a nam tega včeraj na ministrstvu niso želeli potrditi. V vsakem primeru se študenti sprašujejo, kaj potem. »Zakon je v takšni obliki absolutno nesprejemljiv, in če bo potrjen, tega ne bomo mogli mirno sprejeti.« Je to napoved protestov? »Zagotovo,« je odločen Lategano.
